Tudi mimo srečanj z Nezemljani je Iljumžinov svojevrstna šahovska in politična figura. Kot vodja Kalmikije je to edino rusko republiko z budistično vlado spremenil v šahovsko enklavo, pri čemer ni varčeval niti z državnim niti s svojim denarjem. V pomoč mu je bila njegova tako imenovana ekonomska diktatura, kar je bilo drugo ime za prevzem vsega odločanja, potem ko je leta 1993 postal njen prvi predsednik in na tem položaju vztrajal 17 let. Da je država z bogatim predsednikom varna pred korupcijo, je bil eden izmed njegovih sloganov na volitvah, na katerih je zmagoval neizzvan. Z gradnjo mošej, sinagog, katoliških in ortodoksnih cerkva in seveda množice budističnih templjev je izkazoval ideološko širino, z osebnim druženjem z diktatorji, kakršna sta bila Sadam Husein in Moamer Gadafi, ter pristnim prijateljevanjem z dalajlamo pa vnašal med svoje podpornike in kritike še večjo zmedo kot z vesoljskimi izpadi. Kakor koli že, uspešno organizirana moskovska šahovska olimpijada mu je zagotovila, da je v tako imenovanih Kristusovih letih stopil na čelo FIDE, kjer lahko čez štiri leta v koš pospravi še njenega prvega predsednika Alexandra Rueba, ki je organizacijo vodil najdlje, in sicer kar četrt stoletja.
Neuspeh Garija Kasparova, ki je šahovsko in politično bolj prepoznaven kot Iljumžinov, je vreden analize, čeprav gre za funkcijo v obskurni organizaciji že vsaj od velikega ideološkega dvoboja med Borisom Spaskim in Bobbyjem Fischerjem sem. Priča namreč o nekakšnem imanentnem stanju duha, ki je sposoben selektivne pozabe in v nedogled podpirati povzpetnike, ki se vkopajo na položajih, ki so jih zasedli tudi po spletu nenavadnih okoliščin in celo daleč nad svojimi sposobnostmi. Kar koli si že kdo misli o Florenciu Campomanesu, ki je s svojimi kontroverznimi odločitvami zaznamoval šahovsko sceno v turbulentnih časih razpada blokovskega sveta, je dejstvo, da je Iljumžinov to kraljevsko igro v vlogi prvega človeka FIDE povsem degradiral tudi v šahovski partiji z Gadafijem sredi državljanske vojne, ki jo je slednji sprožil z lastnim ljudstvom spomladi leta 2011.
Društva, kakršno je navsezadnje mednarodna šahovska zveza, si seveda lahko brez neke večje škode privoščijo predsednike, ki se družijo z Nezemljani in črnimi ovcami med Zemljani ter vedrijo in oblačijo med članstvom. Škoda nastaja, a je zlahka popravljiva, ne nazadnje tudi zato, ker ni mogoče spreminjati pravil igre, včasih le minimalno modificirati, kot to, denimo, počneta Mednarodni olimpijski komite in nogometna federacija. Drugače je seveda v družbi oziroma državah, kjer se pravila igre hitro pišejo na novo in raznih povzpetnikov pri tem skorajda nihče ne omejuje. 22. amandma k ameriški ustavi resda ni nekakšna izjema, a je očitno eden redkih mehanizmov, ki ga na tem svetu skorajda ni mogoče obiti. Odkar je uveljavljen, namreč še nobenemu ameriškemu predsedniku ni padlo na pamet, da bi svoj z amandmajem omejeni mandat skušal pretopiti v kakšno visoko politično funkcijo, s katere bi še naprej mešal oblastne štrene.
Nenavadno je zato, da ob vsem viku in kriku, ki ga je Evropska unija naslovila na Putina, ko se je skozi ustavne spremembe in prek premierskega obvoda znova zavihtel na predsedniški položaj, tokrat Barroso in Rompuy v imenu vseh nas pošiljata čestitke novemu turškemu predsedniku Erdoganu, ki si je volilno zakonodajo prilagodil tako, da omejen premierski mandat nadaljuje s prenosom izvršnih pooblastil v predsedniško palačo. Toda demokracija očitno ni samo sistem selektivne pozabe, ampak tudi rokohitrskega preračunavanja povzpetnikov, ki jo, če je potrebno, nadgrajujejo s koalicijami. Ne nazadnje smo tako dobili na čelo evropske komisije skorajda večnega, a zaradi vohunske afere padlega luksemburškega premierja, odgovornega še za krizo evra, v domačih logih pa se ne moremo znebiti vsaj treh premierjev, ki so zavozili državo, da o večnosti vodje DeSUS sploh ne govorimo.
V ZDA so predsedniški mandat ustavno omejili, ko je FDR v vojnih razmerah obšel nepisano pravilo največ dveh mandatov in na koncu edini tesno dobil še četrtega. Že v nebo vpijoča nekonsistentna vseevropska podpora rotirajočim se političnim povzpetnikom glede na trenutne simpatije zahteva najmanj to, da se iz usmrajene politične mlakuže amandmajsko odstrani vsaj tiste, ki so jo evidentno zasvinjali. Da bi šli sami v purgatorij, je namreč iluzorno pričakovati.