Vina, ki jih na Hrvaškem ponujajo ob morju, torej v Istri in Dalmaciji, dobro poznamo, če drugega ne zato, ker se navadno tam odvijajo slovenski dopusti. Manj pa vemo o vinih iz drugih delov Hrvaške. Pred časom smo nekaj malega že pisali o eni izmed najbolj zanimivih lokacij v tako imenovani notranjosti Hrvaške, ki je sicer na sami meji s sosednjo Srbijo. Govorimo o zadnjem braniku katolištva na skrajnem vzhodu Hrvaške – o Iloku.
Traminec na vzhodni meji
V Iločkih podrumih menijo, da vzgajajo enega najboljših tramincev na svetu. Njihovo belo aromatično kapljico naj bi pili celo na angleškem dvoru, kar sicer ni povsem preverljivo; nekateri smo slišali, da kraljica bolj prisega na žgane pijače. A na gričkih nad Donavo znajo traminca narediti v vseh mogočih oblikah, od povsem suhega vina, ki je mimogrede eno najboljših klasičnih vin na Hrvaškem, do tako sladkega (pozna trgatev), da ga skoraj ni mogoče piti, še manj pa plačati. Iz Iločkih podrumov vsako leto pride na trg okoli 5 milijonov steklenic vina, a po količini njihova prva kapljica ni traminec, veliko več je graševine, kot naši sosedje imenujejo laški rizling, ki je tudi sicer najbolj znano vino notranjosti Hrvaške.
Po drugi strani so to kraji, kjer so po dolgi srbski okupaciji v devetdesetih letih uredili dotrajano klet, modernizirali pridelavo, hkrati pa je ob kopališču na Donavi za domačine in turiste tukaj nekaj zanimivih gostiln, kjer pripravljajo zanimivo, večinoma zelo težko hrano, čeprav je glavna specialiteta veliko bolj umirjeni »fiš paprikaš«. Tako namreč v Sremu pravijo papricirani jedi, ki jo pripravljajo iz več vrst rib (som, ščuka, krap in smuč). Jed je ustvarjena za kombiniranje s tramincem. In samo mimogrede, da se ne bi čudili, če se bo v naših trgovinah v prihodnosti pojavilo več graševine in traminca iz Iloka kot prej: eden od manjših lastnikov Iločkih podrumov je namreč Ivica Todorić, novi lastnik našega najboljšega soseda.
Krauthakerjeva zgodba
Ivica Todorić oziroma njegovo podjetje je na splošno lastnik mnogih vinskih zgodb na Hrvaškem. V Istri ima recimo vina Laguna. V Baranji ima v rokah enega največjih hrvaških proizvajalcev, Belje. Ocene, ki so jih vina Belje letos dobila na Decanterju, so izredne, produkcija pa tudi – več kot 3 milijone litrov na leto, v glavnem graševine, čeprav so v Londonu visoko ocenili tudi merlot. Za vsak slučaj ima Agrokor v rokah tudi klet Mladina v Jastrebarskem, kjer proizvajajo peneča vina.
In če ima po nekaterih podatkih naš novi sosed v rokah kar 15 milijonov litrov vina na leto, se je naša pot po hrvaških vinogradih nadaljevala povsem drugje, v Kutjevu, kjer med 23 zasebnimi vinarji, ki imajo svoje etikete, in ob orjaški kleti Kutjevo deluje Vlado Krauthaker, za poznavalce najboljši vinar notranjosti Hrvaške. Kleni Medžimurec, ki se je izšolal na višji šoli v Mariboru, je bil do leta 1992 enolog v zadrugi Kutjevo (kjer na leto napolnijo okoli 10 milijonov steklenic vina), leta 1993 pa je začel s svojimi vinogradi. In zdaj po dolgih letih njegova klet že proizvaja za slovenske razmere velikih 580.000 litrov vina. Tudi paleta izdelkov – ali če hočete, etiket – ni majhna, kar 38 jih imajo. V kleti je največ graševine, potem so tu sivi pinot, sauvignon, chardonnay, muškat, modri pinot, merlot, rose in različni cuveeji. Imajo tudi vinjak. Pa to še zdaleč ni vse, na obronkih Krndije in Papuka uspevata celo primitivo ali, če hočete, zinfandel in dalmatinski plavac mali...
Enolog Zdravko Ketović, ki vodi degustacije in oglede treh Krauthakerjevih kleti, pravi, da v 16 držav ter bivšo Jugoslavijo izvozijo 25 odstotkov pridelka, kar je skoraj obratno kot pri slovenskih vinarjih. A Hrvati so zaljubljeni v Krauthakerjevo graševino, tudi zato, ker za razmeroma majhen denar dobijo visoko kakovost. Sicer pa tudi na splošno ponujajo večinoma bela vina. Krauthaker ob solidnem vinu, ki ga za razliko od mnogih drugih hrvaških cenimo tudi v Sloveniji, skrbi tudi za socialno podobo Kutjeva, saj zaposluje kar 38 ljudi, od delavcev v vinogradu do trgovskih potnikov.
Zelenac, ki je podoben zelenu
Če vprašate poznavalce, je najboljše vino, ki ga trenutno ponuja Vlado Krauthaker, chardonnay Rosenberg 2011. V vinu je čutiti malce vanilje, kar je posledica staranja v hrastovih sodih. Gre za slavonski hrast, ki, kot pravijo, raste na isti zemlji kot trta in se je ravno zato po mnogih poskusih z različnimi sodi najbolje obnesel. Na tem mestu moramo omeniti tudi manj znani kutjevački zelenac, ki je bil bojda prvič stekleničen že leta 1882. Pojasnili so, da ga trenutno edini stekleničijo in da je podoben našemu zelenu.
Po gričevnati in mestoma slabi cesti se iz Kutjeva kake pol ure prebijate do Brodskega Stupnika, kjer ima svoj dom družina ali bolje vinarija Zdjelarević. Njihova vina so solidna, v zadnjem času smo jih večkrat poskusili, tudi na festivalu Wine & Jam v ljubljanskih Križankah. Jasno, vedeli smo, da so se v Zdjelarevićevo lastniško strukturo že pred leti vmešali ruski poslovneži, a takšne katastrofe nismo pričakovali. V vinariji, obkroženi z vinogradi, namreč delujeta hotel, ki ima izredne ocene, in gostilna, ki po hrvaških kritikah spada med najboljših deset v Slavoniji. Toda tistega popoldneva nič ni šlo, kot bi bilo treba. Še najhujše je bilo, da nam niso omogočili vinske degustacije, čeprav smo jo rezervirali. Namesto tega nam je bilo svetovano, da se sprehodimo po vinogradu. Kasneje so sicer pripravili večerjo, ob kateri smo dobili eno najslabših graševin, ki smo jih doslej poskusili (drugega belega ni bilo). Ob konkretnem in redilnem slavonskem narezku (slavonski pršut, papricirana domača salama, kulen, slanina, skuta s smetano) pa boljši rdeči cuvee Nagual. Tudi na splošno je bil prostor hladen, na naša vprašanja, ali je mogoče dobiti Davorja Zdjelarevića, pa nam ni uspelo dobiti odgovora. Nekaj dni po obisku smo izvedeli, da so ruski poslovneži enega najpomembnejših vinarjev izplačali in pognali s posestva. Očitno pa se posla, ki je bil bolj družinski kot kaj drugega, še niso lotili, zato nimajo ne degustacij ne pravega odnosa do vinske zgodbe, ki jo je več kot dvajset let gojila družina. Seveda je treba na tem mestu poudariti, da so novi lastniki stvari pošteno plačali, vprašanje je le, če za njih vse skupaj ni zgolj nova igračka, ki se je bodo naveličali še pred prvo trgatvijo.
