Podoba muminov je baje nastala po naključju, za tem, ko se je Tove Jansson (1914–2001) v mladosti z bratom pognala v filozofski dvoboj o Immanuelu Kantu, a ga »izgubila«. V ihti je na domačem stranišču narisala »najgrše« bitje na svetu in pod njega napisala »Kant«. Prva knjiga o teh ljubkih figurah z naslovom Småtrollen och den stora översvämningen, kar bi lahko prevedli kot Mali troli in velika povodenj, je nato izšla leta 1945, torej v času povojne depresije in vsesplošne krize, ko je bil na psu tudi sistem vrednot. Prav zato je na fantazijskem polju pisateljica in slikarka oblikovala nedolžen in naiven svet.
Sprva je urednik zavrnil ime mumin v naslovu, zaradi česar ga je bilo treba nadomestiti z malimi troli. Skoraj zagotovo pa je naziv mumin nastal v domišljiji družine Jansson. Nekateri viri pravijo, da si ga je izmislil avtoričin stric, ki je Tove še kot majhno deklico strašil z mumintroli, ki živijo v kuhinjski omari in mrzlo pihajo, da bi preprečil njene nedovoljene obiske shrambe. Spet druge zgodbe pričajo, da naj bi si pisateljica kot majhna deklica sama nadela vzdevek Mumintrollet, kar naj bi pomenilo mamin trolček.
Spoj mitološkega z resničnim
»Predniki« muminov so troli, figure iz skandinavske mitologije, čeprav so ti tako po videzu kot značaju precej drugačni. Medtem ko so troli grdi, neumni in poraščeni velikani, so mumini sicer obdržali čokatost in znameniti rep s čopom na koncu, vendar so v primerjavi s troli precej pomanjšani in bolj okroglih oblik, da spominjajo na nilske konje. Predvsem pa so karakterno drugačni, saj si prizadevajo za dobro, radi se družijo, so preudarni, resnicoljubni, marljivi ter veselje iščejo v majhnih stvareh. Prebivajo v oddaljeni dolini Mumindol, v njihovih življenjih pa zelo pomembno vlogo igra lepa in spokojna narava, ki je prostor za različne pustolovščine, a prinaša tudi nevarnosti.
V pripovedih o muminih se pojavljajo številni liki, glavne vloge pa igrajo Mumintrol, Muminmama in Muminočka. Mnoge figure iz te serije je Andersenova nagrajenka iz leta 1966 zgradila z združevanjem pravljične tradicije in mita z resničnimi ljudmi. Muminmama in Muminočka naj bi bila portreta njenih staršev, slikarke in kiparja, avtorica si je pogosto izposodila tudi lastnosti njunih boemskih znancev, Mumintrola, otroka, ki je obenem majhen trol, pa je zasnovala kar po svoji podobi. »Ona sama je bila ta mamin trolček, ta 'mamin sinko'. Počutila se je drugačno od ostalih, saj je imela lezbična nagnjenja, in zato je tudi na drugačen način pristopila k fantaziji,« pojasnjuje prevajalec in literarni teoretik Jakob J. Kenda, ki ga mumini spremljajo že vse od prvih bralnih podvigov.
Presenetljivost in opisi narave
Tove Jansson se je rodila na Finskem in večino svojih del spisala in ilustrirala v poletni hiški na tamkajšnjem majhnem otočku Pellinge, a ker je pripadala švedski manjšini, je pisala v švedščini. Skozi desetletja – zadnja epizoda muminov je izšla leta 1993 – je ustvarila devet knjig in pet slikanic o debelušastih, a očarljivih bitjih, z bratom Larsom pa sta te figure postavila tudi v številne stripe. Med letoma 1954 in 1975 sta jih ustvarjala neposredno za britanski trg, za časopis London Evening News, in tedaj so dnevno prišli tudi do več kot 20 milijonov bralcev, s čimer so se v zgodovino zapisali kot najuspešnejši finski stripovski izdelek. Tudi knjige so seveda dosegale milijonske naklade in bile doslej prevedene v več kot 40 jezikov, po njih pa so bile izdelane številne animirane serije, celovečerni filmi, tu in tam so se mumini preselili na gledališke odre, njihova podoba krasi skodelice, svečke, plenice in druge potrošne izdelke, na Finskem celo poštne znamke, na finskem otoku Kailo pa je postavljen tematski park Moomin World.
Za to, da so mumini skoraj 70 let po nastanku še vedno tako priljubljeni, je po prepričanju Jakoba J. Kende odgovoren splet številnih razlogov, a skoraj zagotovo jih med klasike uvršča dejstvo, da so v fantazijsko književnost prinesli ogromno novega. »Pri muminih sta specifični predvsem dve zadevi. Prva so izjemno presenetljivi karakterji, druga pa čudoviti opisi pokrajine. Izstopajoč je tudi način, kako se je avtorica obnašala v žanru fantazijske literature. Vsak žanr funkcionira na nekih obrazcih, ampak dobra žanrska literatura je tista, ki zna te obrazce inovativno obračati ali jih poskuša celo negirati – in Janssonova je to počela.«
Vzgoja iz ozadja
Sogovornik ocenjuje, da mumine v Sloveniji pozna le omejen krog bralcev. Prvič jih je bilo v slovenščini moč prebirati leta 1970, ko je prevajalka Darinka Soban v eni knjigi združila pripovedi Čarodejev klobuk in Vražja kresna noč, mnogo zatem, leta 2004, je poslovenila še Zimo v mumindolu, Nevidni otrok in druge zgodbe ter Komet prihaja pa sta izšla v prevodu Nade Grošelj. »Tove Jansson je bila likovna umetnica in močna vizualna komponenta je razvidna tudi v njenih besedilih. Ne opisuje na dolgo in široko, toda s tistimi nekaj potezami, s katerimi začrta opis, neverjetno spretno ustvari podobo in vzdušje,« je o jezikovni plati muminov za STA dejala Grošljeva.
Posebej velik uspeh so prikupna bitja doživela v Skandinaviji in na Japonskem, medtem ko v ZDA niso pretirano priljubljena. Saša Kos v svoji diplomski nalogi Svet muminov Tove Jansson povzema različne sociološke analize, ki razkrivajo, da vzroki tičijo v zgodovinskih, družbenih, družinskih in drugih razlikah obeh sistemov. »Gre za specifiko družinskega življenja, sobivanja v manjših skupnostih (vaških in družinskih), za vedenjske vzorce, ki simbolizirajo pripadnost, zvestobo, marljivost, dobronamernost, nenapadalnost, domačnost in ne preveliko mobilnost,« zapiše Kosova.
Mumini, ki so zanimivi tako za otroke in mlade kot odrasle, vsekakor imajo tudi vzgojno-pedagoško noto, a se ta po mnenju Kende odraža na zelo posreden način. »Pri muminih se nikoli ne zgodi, da bi kateri izmed likov direktno govoril, kaj je prav in kaj ne. Je pa to ves čas čutiti v ozadju. Avtorica popolnoma prepusti bralcu, da gre sam skozi ta proces, pri čemer je ves čas izrazito liberalna. Ljudje se najbrž zelo radi vračajo k tem knjigam, ker v njih lahko vseskozi odkrivajo nove plasti.«
