Kljub temu pa lahko o novem interaktivnem senzorialnem projektu Vonjave Emone, ki ga je v arheološkem parku Emonska hiša s sodelavci zasnovala in zrežirala Barbara Pia Jenič, zapišemo vsaj to, da gre za eno izmed bolj premišljenih in posrečenih produkcij zavoda Senzorium v zadnjih letih in da je to dodelana predstava, ki (kljub koprodukciji z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane) nikakor ni zgolj nekakšen dekorativni dodatek k aktualnemu obhajanju 2000-letnice starorimske Emone, temveč popolnoma samostojen in razmeroma učinkovit senzorialni dogodek. Kot nakaže že naslov uprizoritve, ta obiskovalca skozi peterico postojank popelje v okolje nekdanje Emone; pri vzpostavljanju občutenja antičnega vzdušja obiskovalčevi domišljiji (»gledalcu« se pri tem za lažje vživljanje zavežejo oči) pomagajo zlasti razne vonjave in zvoki (na primer posnetki vrveža na ulici oziroma trgu) pa tudi – kar je za senzorialne predstave morda nekoliko manj običajno – brani odlomki iz del avtorjev, kot so denimo Seneka, Horacij, Petronij, Ovidij in Sulpicija (pri pripravi je sodelovala prevajalka Nada Grošelj).
V povezavi z nekaterimi domiselnimi prijemi (takšna je na primer »šola«, kjer se obiskovalec znajde v vlogi učenca in se nevsiljivo seznani z osnovami rimskega računstva, kot doživljajsko zelo hvaležen se izkaže tudi neposreden stik z različnimi živili v »kuhinji«) se posamezne plasti dogodka postopoma sestavljajo v zanimivo izkušnjo, ki je nemara vsebinsko malce bolj neposredno zamejena od nekaterih prejšnjih, pomensko dokaj odprtih projektov Senzoriuma, vendar ob natančnem sodelovanju izvajalcev (Manca Dorrer, Hana Gorše, Jerica Majerhold Ostrovršnik, Urša Eva Pucelj, Andreja Skrinjer, Marko Ujc, Veronika Brinjšek, Iztok Drabik Jug in Primož Vrhovec) ohranja ves čar in izzivalnost senzorialnega gledališča.