Naj takoj zapišemo, da je ob ozkocvetni tavžentroži hudo ogrožena tudi klasnata tavžentroža (Centaurium spicatum). Ozkocvetna tavžentroža je za razliko od navadne (Centaurium erythraea) enoletnica, ki zraste od 15 do 53 centimetrov, z značilnimi nežnimi rožnatimi cvetovi. V naših krajih jo je najti okrog nasipov Sečoveljskih solin, pa še tam ne prav pogosto. Rastlina, ki cveti prav v tem času, od julija do septembra, potrebuje za svoje uspevanje slana tla, v bližini morja, čeprav jo v nekaterih zapisih uvrščajo tudi na Goriško. Mimogrede, tavžentrože veljajo za zanimivo zdravilno zel grenkega okusa. Velja za antioksidant, ki naj pomaga vsem, ki imajo želodčne težave, težave z žolčem, težave z jetri, črevesne težave in celo težave z dihali. Pravijo, da pomaga tudi pri hujšanju. Navadno jo pripravijo kot čaj, ki je grenkega okusa in ga sladimo z medom, nikakor pa ne s sladkorjem. Pri nas poznamo še eno manj ogroženo vrsto tavžentrože – zalo tavžentrožo (Centaurium pulchellum).
Boč (štajerski Triglav) ni poseben zgolj zaradi tega, ker velja za najbolj vzhodno vzpetino Karavank, ampak zato, ker na pobočju rastejo velikonočnice. Drugi dve nahajališči sta pri Boletini, prav tako na Štajerskem. Od 5 do 30 centimetrov visoka rastlina s svojimi vijoličastimi cvetovi cveti od februarja do aprila (v času velike noči), zato je porasla z gostimi dolgimi dlakami, ki jo varujejo pred mrazom. Konec koncev spada v rastlinsko družino zlatičnic, v rod kosmatincev. Velikonočnica je na seznamu groženih rastlin še v nekaterih drugih državah.
Žuželke ne bi imele nič proti, če bi srednja rozika v naših krajih izumrla. Gre seveda za mesojedo rastlino, ki ima značilne odebeljene liste, ki izločajo lepljivo tekočino. Ime rosika je dobila tudi zato, ker lepljive kapljice spominjajo na roso. Ko se žuželka dotakne kapljice, se nanjo prilepi. Rastlina jo zastre in s prebavnimi sokovi žuželko razgradi. Srednja rosika raste na močvirnatih poplavnih travnikih, ki jih naše ljudstvo izsušuje in krči njen naravni prostor. Rastlina je visoka 5 do 15 centimetrov in uspeva v Evropi pa tudi v Severni in Srednji Ameriki.
Kochov encijan, kot mu opravijo naši severni sosedje, ki so cvetlico vgravirali tudi na najmanjši evropski kovanec, ima rad travnike na Peci, Kozjaku, Komni… Komaj kakšnih deset centimetrov visoka rastlina je najbolj redka med našimi svišči, cveti pa maja in junija s temno modrimi trobentastimi cvetovi, ki imajo olivno zelene proge in črne pikice v notranjosti. Kochov svišč slabo prenaša apnenčasta tla, ki so pogosta v naših gorah, in je zaščiten že od leta 1949. Pri nas uspeva kar šestnajst različnih sviščev.
Kačunka uspeva v gozdnih močvirjih ali močvirnatih gozdovih, na barjih severne Evrope (Norveška), Sibirije in Severne Amerike (Kanada, Aljaska). V srednji Evropi je redka in podobno je v Sloveniji. Plazi se po tleh in poganja do 15 centimetrov visoke poganjke. Do 35 centimetrov visoki zeleni cvetovi v obliki betiča, obdani z belim ovršnim listom, se pojavijo maja in junija. Jeseni se iz cvetov razvijejo rdeče jagode. Čez zimo listi odmrejo in po tleh ostanejo le dolga plazeča stebla. Uspeva tudi v vodi do globine 15 centimetrov. Pravijo, da je odlična vrsta za vodne vrtičke.
Med Sv. Katarino in Sv. Nikolajem pri Ankaranu se razprostira edini sredozemski slani travnik v Sloveniji. Gre edinstven primer muljastega morskega obrežja, ki ga občasno poplavi morje. To območje je močvirski ekosistem, na katerem je ob nekaterih drugih redkih rastlinah najti tudi cvetočo rastlino obmorski lan. Uganili ste, to je vrsta, ki je sorodna bolj znanemu navadnemu lanu, iz katerega izdelujejo tkanine. Za razliko od navadnega ima slanoljubi obmorski lan značilne rumene cvetove (širina 15 mm), ki se odprejo v maju.
Tudi močvirski tulipan, kot mu radi rečejo, velja za vrsto, ki ji je prerokovano izumrtje, in to kljub temu, da ga stiliziranega najdemo v grbih Brezovice, Iga, Trzina, Dobrovnika in Trnovske vasi. Logarica je visoka 15 do 40 centimetrov in ima cvetove s šestimi venčnimi listi v obliki zvona, obrnjene navzdol in obarvane v škrlatno-rdečem vzorcu šahovnice. Raste na zelo vlažnih rastiščih ali v močvirnih predelih od zahodne Evrope do Kavkaza. Cveti konec marca in v začetku aprila. V Sloveniji rastlino še najdemo na Ljubljanskem barju, v Krakovskem gozdu in v Prekmurju.
Na svetu je skoraj 600 vrst različnih ušivcev. Največ jih je na mokrih tleh na severu, nekaj tudi v Južni Ameriki, prednjači pa Azija, še posebej Kitajska. Nekaj jih je tudi v naših krajih. Šopasti, podaljšani, močvirski, a v največji nevarnosti je bledorumeni ušivec. Ima gosto dlakavo, že skoraj volneno socvetje in rumene cvetove. Pravijo, da ga je najlaže ugledati aprila in maja na primorskem visokem Krasu, ime pa ima po zagrizenem botaniku, saškem kralju Frideriku Avgustu.
Poznamo okoli 200 različnih spominčic v mnogih variacijah. Mimogrede, ime izhaja iz francoščine »ne m'oubliez pas« in se z istim pomenom uporablja v mnogih drugih jezikih. Jasno, tudi pri nas, kjer imamo med ogroženimi poleg pisane še poleglo spominčico. A pisana ima manj možnosti, da bo preživela. Sicer je doma v Evropi, a jo je najti tudi v Severni Ameriki. Raste v mnogih habitatih in celo ob cestah. Zraste tudi do 50 centimetrov. Cvet je v začetku rumen, potem pa počasi postane moder.
Med rastlinami, ki utegnejo izumreti v naslednjih letih, je tudi pikasti mišjak, ena najbolj strupenih reči na naših tleh. Doma je na toplih tleh Mediterana, prenesli pa so ga praktično na vse konce sveta. Pri nas ta, tudi do 2 in pol metra visoka rastlina z belimi cvetovi raste ob potokih in jarkih, ob cestah, na neobdelanih in mejnih področjih. Strupena je cela rastlina, še posebej semena in korenine. Da ne pozabimo – s strupom iz pikastega mišjaka so 399 let pred našim štetjem ubili grškega filozofa Sokrata.