Če je primer Aero zgled »nadzorovane privatizacije«, ki jo ponuja Miro Cerar, je morda bolje, da se v Sloveniji prodaje podjetij sploh ne gremo. Odnos bodoče koalicije do privatizacije namreč še najbolje opisuje južnoslovanska fraza o želji po spolnem odnosu, a brez penetracije. Za floskulami se skriva bolj malo vsebine. Podjetja bi prodajali, a »premišljeno«. Dali bi jih kupcu, ki bo za podjetja ponudil največ, a hkrati z njimi ne bi smel početi ničesar. S privatizacijo želimo dobiti tako najvišjo kupnino kot najugodnejše »širše družbeno-ekonomske učinke«, čeprav gre za cilja, ki se med seboj pogosto izključujeta.
Je kdo omenjal strateški razmislek? Hkrati nikogar v Sloveniji ne moti, da prevzemna zakonodaja dovoljuje kupovanje podjetij na enak način, kot se je na Nizozemskem v 17. stoletju prodajalo tulipane – z zbijanjem cene. Nova lastnika Mercatorja in Heliosa sta tako konkurente iz boja najprej izločila z najvišjo ponujeno ceno, ki sta jo nato taktično le še zniževala. Novi lastniki v Sloveniji prevzeta podjetja pogosto obvladujejo, še preden zanje plačajo kupnino (Helios). Njihov uradni lastnik pa v več primerih ni postal zmagovalec privatizacijskega razpisa, ampak z njim povezano »off-shore« ali projektno podjetje z minimalnim osnovnim kapitalom (Litostroj Power, Terme Maribor, TE Trbovlje, Fotona), kar bi lahko v prihodnosti otežilo uveljavljanje zavez.
In tu smo pri ključni težavi vseh slovenskih razprav o privatizaciji: da se nanjo gleda izključno skozi ideološka ali celo interesna očala.
Na eni strani nas zagovorniki privatizacije prepričujejo, da je država slab lastnik in da banke ne znajo upravljati podjetij. Pri tem zamolčijo, da so bili finančni holdingi, ki so pridelali pomemben del luknje v bankah, v lasti domačih zasebnikov (resda pogosto tesno povezanih s politiko), da je v sosednji Avstriji država ključni solastnik naftne družbe OMV, največji gradbinec Strabag, ki po stečajih privatiziranih gradbincev osvaja slovenski trg, pa je v rokah ene od bank. Teh ljudi ne zanimajo zgodbe podjetij, ampak le kljukice na privatizacijskem seznamu. Finančnih trgov se pač ne sme razburjati. V njihovih očeh je Agrokor edini rešitelj Mercatorja, četudi bo moral najboljši sosed zdaj odplačevati še njegova posojila, najeta po rekordno visoki obrestni meri.
Na drugi strani so nasprotniki privatizacije. Ti nam dopovedujejo, da so vsa državna podjetja del narodnega bogastva. S tem – pogosto tudi namerno – legitimirajo prakso političnega plenjenja v podjetjih, ki zaslužnim kadrom dajejo službe in pogodbe. Ne zanimajo jih dobri zgledi tujih naložb in prevzemov v Sloveniji. Pred očmi dvomljivcev raje mahajo z nikoli dokazanimi stereotipi o Leku kot »polnilnici tablet« in domnevnem pomenu državnih bank. Pri teh se radi zapletejo v logično zanko. Bank namreč ne bi ne prodali ne vanje metali državnega denarja.
V kakofoniji teh »načelnih« stališč, ki jih občasno preseže le kakšna od zdaj že številnih političnih metamorfoz Alenke Bratušek, je težko spoznati, da bi morali privatizacijo presojati skozi prizmo dobrega ali slabega posla – za kupce in prodajalce. Ne gre se slepiti: prvi v Slovenijo ne prihajajo kot (od)rešitelji, ampak po zaslužek. Strateški lastniki ga želijo ustvariti prek »sinergij«, finančni z »optimizacijo« podjetij, ki jih bodo pozneje preprodali, oboji pa – vprašajte nekoč finsko Nokio – z zmanjševanjem števila zaposlenih. Interes kupcev je jasen: za čim manj dobiti čim več. Ravno nasprotno je pri (državnih) prodajalcih. Tem bi vsaj v teoriji moralo biti v interesu, da je izplen od prodaje čim večji, za kar morajo ujeti tudi pravi trenutek za sklenitev posla.
Če smo se torej v Sloveniji odločili, da bomo javnofinančne luknje krpali tudi s prodajo nekaterih podjetij, je morda čas, da se nehamo spraševati, kaj bomo prodali, in se raje vprašamo, kako. S stališča koristi prodajalca se dajanje podjetij na sezname s časovnimi roki za prodajo ne zdi logično. Ko se s prodajo mudi, gre to najbolj na roke kupcu. Država bi zato »trgom« morala ponuditi precej širši nabor podjetij, a brez časovnice. Poleg tega, da bi morala zakrpati zakonske luknje, ki postavljajo v prednost kupce, ji ne bi škodilo postaviti jasnejših kriterijev pri izbiri novih lastnikov (če manjše podjetje kupi večjega, je jasno, kdo in kako bo ta prevzem plačal) in bolj paziti na špekulante, ki skrbne preglede izrabljajo le za trgovanje z informacijami.
Če privatizacije ne bo, mora nova koalicija rešiti vsaj dva problema. Najprej najti manjkajoče finančne vire in se nato ukvarjati z rakavo rano državne srebrnine: izboljšanjem upravljanja podjetij. To se zdi v morju političnih in drugih interesov, merljivih v evrih, kot Sizifovo delo. Prva pot je lažja, a s seboj prinaša tudi izgubljanje političnih točk. Druga pot verjetno pomeni nadaljevanje že videnega, tisti, ki jo bo izbral, pa bo prej ali slej v pomanjkanju drugih »rešitev« spet moral razmišljati o – privatizaciji.
