S tem, kaj ga čaka v občini Ormož, se Avstralec, ki v Sloveniji živi že sedemnajst let, ni kaj dosti obremenjeval. Bradley Eve, učitelj angleščine, ima namreč nadvse rad presenečenja. Nekaj podatkov pred dvodnevnim izletom v neznano je našel na spletu; vedel je, da občina slovi kot vinorodno območje, da je Ormož umirjeno mestece in da je tam grad. S pomočjo iskalnika Google je naletel na uradno občinsko stran, predstavljeno celo v angleškem jeziku, a se mu je vseeno zdela nekoliko dolgočasna. »Samo eno fotografijo nekih ljudi v trgovini sem našel, ki bi bila lahko posneta kjer koli,« je potožil.
Precej bolj je bil zadovoljen s spletno stranjo www.agoda.com, s pomočjo katere je izbral nočitev. »Zelo pregledno. Našel sem vrsto nastanitvenih možnosti, od hotelskih in zasebnih sob do turističnih kmetij. Odločil sem se za tisto, ki je največ nudila za svojo ceno, dokončno pa me je prepričala možnost izposoje koles,« je pojasnil.
»Gradovi in cerkve so povsod«
Turistično ponudbo občine Ormož je Brad raziskal v družbi žene Poli. Na pot sta se z osebnim avtomobilom odpravila v četrtek dopoldne. Brez navigacijske naprave sta uživala v umirjeni vožnji in pogledu na prostrana gričevja ter srečno prispela do cilja – ormoškega gradu. Da je v njegovi notranjosti Turističnoinformacijski center (TIC) sta vedela povedati.
Igra naključij je poskrbela, da ju je pred vhodom med nikotinskim premorom opazila mladenka, zaposlena v TIC. »Vprašala naju je, če potrebujeva pomoč, in naju prijazno pospremila do toaletnih prostorov. Olajšana sva se potem v TIC prepustila njeni energični predstavitvi občine. Zelo se je izkazala, perfektna je bila. Založila naju je s številnimi letaki in brošurami, nama opisala nekaj lokalnih kulinaričnih posebnosti (tunko, skuto z bučnim oljem, ajdovo kašo, vina...) in nama namignila, kje jih lahko okusiva. Poli je bila najbolj navdušena nad namigom, da lahko v bližnji vasici kupi lončen pekač za potico, ki si ga je zaman želela že nekaj časa...« je bil nad ustrežljivostjo gospodične v TIC, kjer sta bila edina gosta, navdušen Avstralec.
Malce manj je bil Brad navdušen nad sprehodom skozi jedro mesteca. »Ulice so bile prazne, nikjer ni bilo nikogar. Veste, nikoli ne bi rekel ničesar slabega o Ormožu, saj od nekdaj rad poslušam Radio Prlek, a roko na srce – tam res ni veliko za videti. Imajo grad in cerkev, ampak Slovenija ima gradove in cerkve skorajda v vsakem mestu, zato me kot turista ne zanimajo več. Ormož kot občina je čudovit, a kot mesto ne. Saj je bilo lepo, a težko bi naštel tri zanimivosti, ki bi jih v samem jedru želel ujeti v svoj fotoobjektiv,« je bil brez dlake na jeziku.
Kot kralj in kraljica
Preden sta se zakonca zapeljala do Jeruzalema, sta si v slaščičarnici privoščila osvežitev s tortama in se polna pričakovanj podala med neskončne vinske griče. Zasanjana zelena pokrajina ju je prevzela z nepopisno lepimi občutki.
Našla sta čudovito gostilno Jeruzalem Vinski hram Brenholc, ki se ponaša z imenitnim razgledom, sta povedala. Bila sta vzhičena: »Človek bi celo plačal zanj! Usedla sva se na teraso in uživala kot kralj in kraljica. Bila sva edina gosta, a nama je spokojno vzdušje zelene oaze zelo ustrezalo! In kakšnega razkošja lokalnih specialitet sva bila deležna!«
S pomočjo jedilnega lista in gostoljubne natakarice, ki se je izkazala s pojasnili v angleščini, sta naročila prleško ploščo, cigansko pečenko, pražen krompir in hišno vino. »Zelo okusno in zelo poceni. V Ljubljani za ta denar ne bi dobila niti čevapčičev, da o profesionalnem servisu natakarice niti ne izgubljava besed,« sta bila zadovoljna.
Slastno kosilo sta velika gurmana, ki odkrito priznavata, da je kulinarika zanju zelo pomemben del turizma, kronala s počasno vožnjo in fotografiranjem med vinskimi griči. Brad jih je poimenoval Toskana v Sloveniji: »Čudovita pokrajina. Sedemnajst let sem že v Sloveniji, pa nisem vedel, kako lepo je tukaj! Res sva uživala in nikamor se nama ni mudilo.«
Kolesarska pravljica
Sledila je vožnja do Velike Polane, kjer sta imela rezervirano nočitev. A z iskanjem Apartmajev Marof sta imela naša izvidnika precejšnje težave: »Kar nekaj časa sva potrebovala, da sva prispela do cilja. Hišne številke so si namreč sledile brez logičnega zaporedja, kar je bilo zelo zavajajoče. Čista zmešnjava.«
Končno sta vendarle prispela do cilja. Dobrodošlico sta jima sredi popoldneva v angleščini zaželela prijazna upokojenca. Pohvalila sta njuno gostoljubje in tudi z apartmajem sta bila zadovoljna.
»Tako ali tako nisva pričakovala nekega velikega razkošja, sploh pa ne sredi prostranih polj. Najpomembnejše nama je bilo, da sva si lahko izposodila kolesi. Podstrešno stanovanje je bilo urejeno, le malce zatohlo. Prijetno sva se počutila, le takrat, ko sem si omislila prho, sem se malce ustrašila. Voda je namreč prenehala teči ravno v trenutku, ko sem bila namiljena, a sta Brad in gospodar hitro rešila zadevo in popravila pipo,« je Poli v smehu zaupala neprijetni pripetljajček.
Pika na i popotniškega četrtka je bilo skorajda triurno kolesarjenje po prekmurskih ravnicah. Zelo sta uživala med opazovanjem polj, buč, štorkelj in možnostjo biti sama s seboj, sta pojasnila. Občasne dežne kaplje ju niso motile, le nad tem, da sta zaman iskala prekmursko gibanico, sta bila razočarana.
»V dveh picerijah in kavarni sva spraševala po njej. V Ljubljani je ni težko najti, v Prekmurju pa očitno raje kot svoj ponos prodajajo razne borovničeve in ostale torte. Škoda, gibanico sva res želela okusiti tam, kjer je doma.«
Kulinarični vrhunec
Petkovo jutro sta zakonca začela s slovesom. Poslovila sta se od gostiteljev in bivanje v Veliki Polani zaključila z ogledom Copekovega mlina. Med srkanjem kave v Razkrižju, kjer si je Poli mimogrede z zanimanjem ogledala tamkajšnjo cerkev in prisluhnila pripovedim župnika, se kar nista mogla načuditi spokojnosti severovzhodnega dela naše države. »Skoraj nikogar ni bilo na spregled, a tako nama je tudi ustrezalo. Očitno je v teh koncih bolj pestro le v času martinovanj,« sta sklepala med vožnjo proti Jeruzalemu.
Kosilo sta si omislila v Ivanjkovcih – v Gostilni Tramšek, o kateri sta brala v turistični brošuri. Neverjetna postrežba in okusi, nista skoparila s pohvalami. Postregel ju je resnično profesionalen natakar in jima priporočil pokušnjo lokalnih specialitet, ki so se kar topile v ustih, sta pojasnila. V slast so jima šli domači narezek, skuta z bučnim oljem, božanski ocvrtki iz ajdove kaše, kotlet po cigansko in kozarec šipona.
»Vse domače, vse vrhunsko! Tudi cena se nama je zdela ugodna. O, ja, sem se bova zagotovo že kmalu vrnila. Čez dva tedna naju bosta obiskala moja starša iz Avstralije in zagotovo ju bova peljala k Tramšku na kosilo. Prepričan sem, da bosta navdušena!« je načrte koval Brad, navdušen nad pristno prleško kulinariko.
»Za razliko od številnih slovenskih regij, kjer se jim zdi pomembna le količina na krožniku, slednja še zdaleč zgolj ne kopira evropskih okusov, ampak ima svoje unikatne sestavine in metode priprave. In to je tisto, kar najbolj cenim,« je sklenil svojo pripoved.