Magda gre v Filadelfijo, kjer bo predavala novinarstvo. Dan je pred meseci razmišljal o Detroitu, kamor je šla punca, a so plani propadli skupaj z zvezo; nato je brez obotavljanja sprejel službo v San Joseju, v bližini Silikonske doline in živahnega San Francisca. Carlos, ki je več časa preživel na plesiščih kot v predavalnici, je imel manj sreče. Prijavljal se je na razpise od Evrope do Amerike in končal v Indiani, v mestecu z obrati s hitro prehrano, široko cesto, vrsto dolgočasnih hiš in kroničnim pomanjkanjem javnega prostora. Priporočljivo je pač, da v iskanju službe nisi izbirčen – prijaviš se vsepovsod, greš pa tja, kjer te sprejmejo. Lucas je eden redkih, ki bo ostal v Madisonu. Tukaj ima predavateljsko mesto, a tudi njega čaka nestalnost. S kislim obrazom se udeležuje poslovilnih zabav in opazuje, kako bo skupnost, ki so jo gradili v zadnjih letih, izpuhtela v nekaj tednih. Prišli bodo seveda novi ljudje in ustvarili novo skupnost – a spet začasno.
»Prva stvar, ki jo naredim, ko se preselim, je to, da poiščem globoko žensko prijateljstvo,« pravi Nadia, nežna lepotica z avantgardnim okusom za modo, zaposlena na »moškem« inštitutu za meteorološke študije. Nato se potoži: »Zelo sem osamljena.« »Seveda, če pa se družiš s tistimi, ki ne ostajajo v Madisonu! Takšne moraš ignorirati, kot da ne obstajajo. Prijateljuj s tistimi, ki bodo ostali,« sledi strog Magdin nasvet. Seveda protestiram: »Kakšen odnos do ljudi je to? Preračunljiv! Ali naj bi vse, ki ne ustrezajo našim potrebam, vnaprej odpisali?« Punci skomigneta z rameni, zdi se, da sta že zdavnaj prerasli podobne naivnosti.
Pred nekaj dnevi sem ustavila pri Carlosu. Čeprav že dve leti živi v istem stanovanju, sta me presenetila hladno vzdušje in pomanjkanje stvari, ki bi razkrivale osebnost tega veseljaka, ali vsaj krame, ki se kopiči z leti. Stene so bile gole, oprema skromna. Z nelagodjem je priznal: »Vem, da je to začasna točka, in se nočem udomačiti. Nočem, da bi mi bilo težko, ko bom moral naprej.« Carlos odhaja ta teden, spakiral bo zadnji dan in pobral obleke, vse drugo bo pustil za sabo. Magda je za razliko od njega najela zaboj in vanj zložila vse, kar ima. Kuhinjske posode, leseno škatlo za obleke, ki jo je našla na ulici, slike, mizo, odeje, celo kozarce. Ko pride v nov kraj, bo znova spletla enako gnezdo. Čeprav se selita na popolnoma različne načine, oba ves čas pridigata, da je njuna dolžnost, da se psihično pripravita na čim manj boleč odhod, saj ves čas vesta, kaj se ima zgoditi.
»Glej,« nadaljuje Carlos, sicer Španec, »tukaj je malo drugače kot v Evropi. Ne greš na podiplomski študij samo zato, ker v nekaj verjameš, ampak zato, ker je to karierna investicija. Če hočeš študirati, moraš vložiti veliko denarja in časa – potem hočeš akademsko službo, sicer bo vse, kar si vložil, zaman. Zato greš na trg dela in si pripravljen, da se odpraviš kamor koli, če te le sprejmejo.« Takrat se začenja tudi lov na »tenure track«, službe, ki ti omogočajo, da z leti pridobiš stalno profesuro in z njo pravico, da si ustvariš prostor, ki ga lahko imenuješ »dom«. A teh je vse manj, saj narašča trend financiranja kratkoročnih raziskovalnih projektov, kar načeloma pomeni, da lahko nekateri celotno kariero preživijo na poti od univerze do univerze.
Mobilnost, fluidnost, fleksibilnost so modne besede sodobnega časa, ki pogosto dobijo romantičen prizvok. Izkoreninjenost naj bi bila osvobajajoča, ker spodbuja kozmopolitsko naravnanost, odpiranje drugačnim kulturnim vzorcem in inovativnim rešitvam. Mobilnost je vir izkušenj, mreženja in priložnosti. Fluidnost? Kaj drugega kot svoboda, neodvisnost in možnost za nenehno osebnostno rast in redefiniranje. Toda ko se vse navedeno poveže s prisilno nestalnostjo in negotovostjo, se lahko prelevi v svoje nasprotje: nezmožnost vzpostavljanja globljih povezav s kraji in ljudmi, zaprtost, osredotočenost zgolj nase. Predstavljam si, da tudi od tod izvira breme tesnobe in frustracije, ki ga nosijo moji »mobilni« kolegi v zadnjem mesecu.
Pri tem izstopa še ena dimenzija, o kateri ne govorijo veliko – vloga ženske. Poglejmo Tegan: stara je 28 let, končala je magisterij in še vedno ne ve, kam se bo preselila. Fant, fizik, je v New Orleansu dobil odlično službo na univerzi. Toda njo morda čaka služba v Oregonu. Od Oregona do New Orleansa je šest ur z letalom, najcenejša povratna vozovnica stane več kot 400 dolarjev. Tegan zato vsak dan mantra: »Če dobim službo, grem v Oregon. To je prav, ali ne? Saj ne morem biti vzdrževana ženska, moram slediti svojim ciljem. Ali ne?« Nekatere druge kolegice, posebej tiste, ki so sredi tridesetih, brez zadržkov pravijo nasprotno. Pripravljene so izstopiti iz akademske sfere, če bo to cena za stabilnost, moža in otroke. O svojih odločitvah ne razpravljajo rade: feminizem gor ali dol, ocenile so, kaj je trenutno najbolj pomembno, in postavile prioritete.
Na spletu sem naletela na blog »Follow the fellow«, multimedijski umetniški projekt, ki so ga zasnovale evropske ženske, ki sledijo partnerjem, profesionalnim akademskim nomadom, ki se selijo od univerze do univerze, od štipendije do štipendije. Nekdanje profesorice, novinarke in umetnice zdaj ujčkajo otroke, opremljajo začasna stanovanja ter v prostem času ustvarjajo na blogu: pišejo, fotografirajo in zbirajo »okruške življenja«. Kombinacija sprijaznjenosti z neudobnim življenjem in priseganja na majhna veselja, kot so modni čevlji, ki čakajo na priložnost za kakšno akademsko »zabavo«, vam lahko stre srce. Zanimivo je, da v svojem projektu skoraj ne omenjajo moških – tam so jim odvzele vodilno pozicijo, ki so jim jo prepustile v siceršnjem življenju. Svojih vlog in položaja se namreč dobro zavedajo; z zrnom grenkobe ugotavljajo, da so sodobne nomadske in fluidne akademske izbire njihovih partnerjev mogoče le v kombinaciji z njihovimi precej tradicionalnimi ženskimi vlogami.