Če parafraziram znani prekrokani vic »a zdaj pa še na morje« v obliko »a zdaj pa še na koncert«, bi lahko s tem precej dobro opisal svoje občutke med četrtkovo vožnjo v smeri proti videmskemu gradu tik za slovensko-italijansko mejo. Po nekaj dneh motovunskega film'n'rolla je bilo potrebnih kar nekaj samoprepričevalnih mehanizmov, da glasgowskim retrorockerjem ponudim priložnost, da me prepričajo. Franz Ferdinand je namreč bend, ki mu ne zaupam popolnoma, saj deluje po principu toplo-hladno. Morda celo vroče-mrzlo, če stvar nekoliko potenciram. Z njimi sem imel vedno probleme, ki niti niso bili toliko »tehnične« narave kot spoznanja, da so po osvojeni matrici hoteli postati (pre)pametni in so šele naknadno začeli hrepeneti po razvoju vseh svojih kreativnih potencialov, s tem pa so izgubili izvorno funkcionalnost, s pomočjo katere so kitarsko glasbo vrnili na plesišča. Po drugi strani sem pod njihovim imenom pripravljen podpisati marsikaj, v prvi vrsti neskromno spoznanje, da so v novem tisočletju rockovsko sceno znova naredili za atraktivno ter ji z elementi belega funka, alternativnega disca in art rocka povrnili izgubljeni spomin.
Ostrejši koncertni zvok
Ali če nekoliko poenostavim – Franz Ferdinand bi naredili najbolje, če bi ostali bend neštetih malih plošč z majhnimi velikimi pesmimi v maniri klasičnih Buzzcocks, kot pa da so se podali v iskanje fiktivne kohezivnosti povezovanja svojih skladb v neko (ne)smiselno celoto. Prav ta neurejeni kolaž pesmi ostaja njihovo koncertno gradivo in gonilo, tako da je skepsa iz prvega stavka tega zapisa izginila že po drugi skladbi. K dobremu počutju in poslušalskemu užitku je pripomoglo tudi izvrstno nastavljeno ozvočenje, kar smo zaslutili že pri predskupini The Cribbs, ki pa sem jo ujel le v zadnjih dveh skladbah, zato neka vsaj kolikor toliko poštena ocena ni mogoča. Morda naslednjič.
V slabi uri in pol so nam Franz Ferdinand ponudili vse, kar mora dober bend ponuditi na odru. Tako prednosti kot tudi slabosti, ki pa jih – vsaj tak je bil občutek – niti ne skrivajo niti jih nočejo nasilno zamaskirati. Njihova studijska pozicija od albuma Tonight naprej, nekje na robu analognega elektro popa in kitarske senzibilnosti, se na koncertu namreč nagne na tisto manj sintetično stran. Tako tudi skladbe – z redkimi izjemami, kot je bila Can't Stop Feeling – dobijo ostrejše robove, kar poslušalce vsekakor bolj podžge. Plesni občutek pri tem ni nič ogrožen, le bolj rockerski je, kot bi bil sicer. Podoben je tistemu, s katerim se je oplemenitila generacija sedemdesetih in osemdesetih let, torej v času, ko termin »pop« še ni bil kletvica.
V tem celo leži največja prednost »Franzev« pred njihovimi generacijskimi kolegi in nasledniki – njihov status se dojema in tolmači enako, kot se je takrat tolmačil status Blondie in Talking Heads, bendov, ki sta nehote prestopila v mainstream, a nista pri tem nikdar ne ogrozila svojega statusa na robu. Le tranzicija je v njihovem primeru malce preveč enolična, kar je v ospredje stopilo v prvem delu druge polovice koncerta (The Fallen), ko se je pokazalo, kaj je njihova največja pomanjkljivost – prevelika podobnost med pesmimi oziroma njihovimi matricami, ki zna izzvati ravnodušnost in iz katere se pozneje spretno izvlečejo z radiofoničnimi označevalci tipa Michael in Take Me Out ali privlačnimi podvajanji (ne dialogi) dveh kitar na melodiji.
Vselej hvaležna neposrednost
V trenutkih, ko se temu pridruži še »drveči« ritem, ki ga je nekdaj patentiral Johnny Cash, Franz Ferdinand delujejo najbolj prepričljivo in inteligentno, čemur bi se očitno z novimi, bolj kompleksnimi sintetičnimi skladbami na površini sicer radi približali. Ne vem, ali fantom res nihče ni razložil, da je bistvo v preprostosti in novovalovskih diverzijah, ne pa v aranžmajskem bogatenju – torej prav v tistem, kar so v dnevni sobi osvojili že na začetku, na prvih dveh albumih in še pred tem, in kar se je prevedlo v sintezo gibkih refrenov, spontane fino-hrapave melodičnosti ter ostrih kitarskih power-pop rafalov, s čimer so – ne glede na to, da samo ena izvedena skladba enciklopedično sodi tja – pravzaprav odprli koncert (Now You Girls, The Dark of the Matinee, Right Action). To bi morale biti in ostati njihove prave misli, prave besede in prava akcija. In ja, niste se zmotili, to je naslov njihovega zadnjega, še vedno aktualnega albuma.
Prav živi nastop Franz Ferdinand nas prepriča, da niso prestopili na drugo stran, kot so se mnogi bali po zadnjih dveh albumih. Na trenutke resda postajajo predvidljivi, vendar je v njih še vedno dovolj neukrotljivega naboja, da znajo zazveneti kot avantgardni post-punk bend, ki spretno krmari med pesmimi, ki so bolj dance kot rock ali narobe, vmes pa se najde prostor tudi za kakšno – sicer strogo kontrolirano – plemensko poliritmično izživljanje (Outsiders). Po drugi strani je vidno, da fantje ne kalkulirajo niti se ne pretirano zatekajo h klišejem. Poznajo svojo vlogo, kar niti ni težko, saj zna publika vse njihove hite (in ne-hite) na pamet. To jim odpira dodaten manipulativni prostor, da posedejo občinstvo pod odrom in ga med refrenom »this fire is out of control« izstrelijo v zrak. V tem trenutku seveda postane nepomembno tisto, kar je v kontekstu ozadja in poetike benda, temveč se veselo naslonimo na učinkovitost pesmi, ki so metronomsko usklajene, kratke in spevne. A saj to hočemo, kajne?