Lahko bi bili dolgočasni in staromodni, lahko bi se odločili za klasičen prenos seje, lahko bi bili, kratko rečeno, parlamentarni program – ampak ne! In če bi kdo pomislil, da je dovolj bizarno že to, da novinarji kot resnega političnega analitika, ki naj razreši zmedo in napove, kaj se bo na koncu resnično zgodilo, kakšna bo koalicija in kdo bo predsednik parlamenta, naslovi nikogar drugega kot Toneta Fornezzija - Tofa (ki je bil sprva počaščen, sčasoma pa se je, treba je reči, v tej funkciji tudi sam počutil nekoliko nenavadno), se moti. Ker se je na ta dan v službi zglasil tudi najbolj političen zapornik, kar ga premore Slovenija, in ker se je z njim pred parlament premaknila tudi tista množica, ki vsako prosto popoldne sicer preživlja v paradržavi pred vrhovnim sodiščem, so se na tretjem programu odločili za nič manj kot vzporedni prenos obeh dogodkov – in to povsem dobesedno. Medtem ko smo gledali in poslušali poslance in njihove vtise ob prvem dnevu službe, smo hkrati, pazite, resnično hkrati na drugi polovici zaslona gledali in poslušali prizore nezadovoljne množice, glas ponižanih in razžaljenih, ki v svoji nemoči ne zmorejo drugega, kot da do onemoglosti (do katere, žal, nikoli ne pride) žalobno godejo vedno isti »Jan-ša, Jan-ša« in »To-ne, To-ne«. A naj ne bo pomote: ta režijski postopek ni bil preprosti uredniški zdrs, ni bil zgolj škandal, ki se ne bi smel zgoditi, ni šlo zgolj za manipulacijo realnosti – ta prenos, skratka, ni bil še en primer »medijske konstrukcije realnosti«, temveč moment, ko je dolgotrajno medijska konstrukcija realnosti, dolgotrajna toleranca do političnih vzorcev in odnosa do države, ki v vsaki kolikor toliko normalni družbi ni zamisljiva, sovpadla s stvarjo samo.
Če torej režijskemu prijemu, za katerega so se odločili na tretjem programu TV Slovenija, pripišemo status umetniškega dejanja, je to mogoče le zato, ker je v svoji sumljivo motivirani avtorski ambiciji v čisti obliki ujel nekaj realnega. Bizarno prelivanje uradne simbolne procedure v državnem zboru in nenavadne procesije, ki v ritmu svoje mantre brezglavo kroži okrog stavbe, sopostavitev obeh podob in zvoka, pri čemer ni več jasno, katera stran zaslona je dominantna, katera pa je namenjena popestritvi, namreč natančno ujame dejstvo, da problem ni samo na eni od obeh strani, da torej ne gre le za bizarno motnjo z ulice, s katero se normalnost znotraj parlamenta lahko tudi ne ukvarja, temveč da je problem skupen, en sam in neovrgljiv.
Ta skupni problem ima seveda lastno ime. Glavni lik te groteske, figura, zaradi katere se ekran sploh razdeli na dvoje, ter hkrati edina figura, ki lahko svobodno prehaja iz ene v drugo sfero in se dobro znajde na obeh straneh zaslona, figura, s katero se rokujejo in trepljajo tako v parlamentu kot pred njim, je namreč prav tista figura, za katero od petka naprej dokončno ni več jasno, ali je v zaporu ali na prostosti – in ki torej tudi na tej ravni, kot že tolikokrat poprej, s svojim lastnim primerom prevprašuje vse doslej samoumevne meje.
Ko se zaradi luknje v naši zakonodaji, ki jo je ustvaril zdravi razum, v parlamentu pojavi izvoljeni zapornik, to tudi za hip ne sme postati tehnični problem, ki ga je mogoče prepustiti upravi zaporov na Dobu. Če tovrstnega etičnega problema ne rešimo nemudoma in pri korenu, ga ni več mogoče obdržati pod nadzorom in dobi nepričakovane dimenzije. Ne gre več le za vprašanje, ali je v moralnem smislu »prav«, da zapornik postane poslanec, ali je prav, da obsojena oseba glasuje o zakonih – prej gre za problem, da zaporniški poslanec de facto preneha biti zapornik. Mimo tega, da sta obe funkciji nezdružljivi, dejansko ne moremo, protislovje resnično obstaja – a dilema se lahko razreši tudi na tak način.
Ker je poslanska služba služba s fleksibilnim delovnim časom in delovnim prostorom, polnopravnega poslanca namreč ni mogoče omejiti na delegata v parlamentarni dvorani. Če sme na sejo, sme tudi v park na privatno zborovanje, sme tudi v terensko pisarno, sme tudi v medije in sme tudi na uradne proslave. Če sme na sejo, lahko s svojimi kolegi skliče tudi izredno sejo in jo vleče v pozne jutranje ure, in ker je pri tem popolnoma svoboden, gre lahko tudi domov, na izlet, po nakupih, na jezikovni tečaj, na roditeljski sestanek, na nogometno tekmo, v Lepeno ali na Škrlatico – in ne nazadnje, ker smo člani Evropske unije in so meje med državami odprte, se lahko oglasi v kakšni bližnji avstrijski banki in odpre račun.
In čeprav smo vsi, ki ne sodimo v njegovo spremljevalno ekipo, že do grla in čez siti ukvarjanja z njim, in čeprav je njegova stranka v zadnjem času popustila v spretnosti združevanja privatnega teatra in boja za oblast ter je bolj kot kdaj koli videti brezzoba, to nikakor še ne pomeni, da bo za dokončno marginalizacijo zadoščala ignoranca, odlašanje in beg pred problemom – torej strategija, ki jo je ubrala Stranka Mira Cerarja. In če so bili v SDS že tako prijazni, da so se ravno v času, ko si je Miro Cerar zaželel oblasti, transformirali v zombije in sami poskrbeli za to, da je koalicija z njimi nezamisljiva, bi Cerar lahko izrabil priložnost in se odrekel nepotrebnim koncesijam do stranke brez realne moči. Dobili so nekoliko preveč glasov, da bi si lahko privoščili prazno moralo brez konkretnih dejanj – in kot jim vsak dan kaže tudi Karl Erjavec, ki izkorišča njihovo politično nedorečenost in vsem na očeh sestavlja vlado, jih realnost ne bo čakala.
