Branko Gregorčič

Letos zelo pogosto iznad Atlantika k nam priteka hladnejši zrak. Iz teh tokov se v Sredozemlju odcepijo manjša ciklonska jedra in potujejo naprej do nas. Ta vzorec se nam letos kar naprej ponavlja, ni pa tistega vzorca, ki smo ga bili vajeni zadnja leta, da bi hladen zrak ostajal nad Atlantikom in bi iznad Afrike proti nam pritekal toplejši zrak.

Tega se ne da pojasniti. Lega front nad Atlantikom je pač drugačna, malo je drugačna dolžina planetarnih – Rossbyjevih – valov in tudi lega minimumov in maksimumov, zaradi česar vlažen atlantski zrak pogosteje dosega naše kraje. Takšni vremenski pojavi pri nas niso novost. Kadar motnje iznad Atlantika potujejo razmeroma hitro, se vreme zelo hitro menja, če pa tokovi bolj mirujejo, imamo lahko tudi dva, tri tedne enako vreme. Tudi letos se v bistvu soočamo s tem, toda gre za tip spremenljivega vremena. Nahajamo se nekje vmes med cikloni in anticikloni in tako dobivamo vedno nove pošiljke razmeroma vlažnega atlantskega zraka, ki se na poti k nam nad Sredozemljem oziroma južno Evropo še malo segreje. Rezultat pa je dejansko razmeroma vlažno poletje, ki ni zelo hladno, je pa muhasto in z veliko dežja.

Spreminjajo jo tako ali tako stalno. Značilnost naših poletij pa je, da k nam prek Sredozemlja vsaj občasno doteka topel subtropski zrak iznad Sahare. Takrat govorimo o tistem pravem poletju, o vročinskih valovih s temperaturami nad 30 ali celo nad 35 stopinjami Celzija. Ti valovi so se lani dogajali kar pogosto, letos pa smo imeli samo enega na začetku junija. Tudi v avgustu ga ni na vidiku. Takšna poletja z malo ali brez vročinskih valov so bila pri nas običajnejša pred dvema ali tremi desetletji, kajti zadnjih deset, petnajst let smo se navadili na vročino in suše in se je zdelo, da je to postal nov prevladujoč vzorec naših poletij. Letošnje ga je prelomilo, moramo pa vedeti, da govorimo o lokalnem obnašanju vremena nad delom Evrope, saj sta bila tako junij kot pred tem maj – za julij analiza še ni narejena – globalno gledano najtoplejša v več kot stoletni zgodovini merjenja temperatur. To, da zdaj na našem območju ni neke vročine, ne postavlja pod vprašaj teorije o globalnem naraščanju temperatur.

Tega ni mogoče zanesljivo napovedati. Ta dogajanja so tako dinamična, da jih je z določeno zanesljivostjo mogoče predvideti največ dva tedna vnaprej. Sicer poskušamo vreme napovedovati tudi na mesečni ravni, toda deset dni je po navadi tista meja, do katere lahko zaupamo izračunom, še posebej če so si iz dneva v dan podobni. Če si niso, je tudi vreme nenapovedljivo in je treba na bolj zanesljivo prognozo enostavno počakati nekaj dni. Po najnovejših napovedih bodo recimo avgusta visoke temperature še naprej vztrajale na vzhodu in severu Evrope, pri nas pa kakšne velike vročine ne bo. Temperature tudi ne bodo zelo nizke, sukale naj bi se nekje na ravni dolgoletnega povprečja, torej med 25 in 30 stopinjami.

Za zdaj ni videti, da bi nas v avgustu lahko doletelo kakšno večje deževje, prav tako ni pričakovati kakšnega izrazitega vročinskega vala. Vsaj lokalne plohe in nevihte se bodo pojavljale še naprej, bo pa vsak dan tudi nekaj več sonca, ki ga je bilo julija manj kot običajno. Na Primorskem je bil primanjkljaj celo rekorden, kar pa je razumljivo, saj je bilo rekordno veliko tudi dežja. Toda zanesljivost napovedi lahko po dveh tednih zelo pade in vreme se lahko razvije povsem drugače.

V povprečju tudi so, na deset let pridobimo en dan uporabne napovedi. Če je bilo pred 30 leti z določenim odstotkom zanesljivosti vreme mogoče napovedati za pet dni, je zdaj enako zanesljiva prognoza za osem dni. Toliko smo pridobili z razvojem sistemov za opazovanje vremena, predvsem satelitov, pa tudi z močjo računalnikov. Seveda pa nekaj tudi z izboljšanjem sistema obdelave in kontrole podatkov.

Pri temperaturi se po navadi zmotimo za največ stopinjo oziroma stopinjo in pol. Nemogoče pa je vnaprej napovedati, kje se bo razvila lokalna nevihta. Ljudi to seveda najbolj zanima, toda ob takem tipu vremena, kot ga imamo zdaj, je prognoza zelo težavna. Veliko lažje je napovedati prihod izrazite vremenske fronte, ki prinese spremembo. Po tednu dni vročine in sonca lahko skoraj na uro natančno napovemo, kdaj bo prišla sprememba in kako bo potovala naprej. Če pa se nam tako kot zdaj dogajajo ti počasni vremenski procesi, znotraj katerih se zato veliko dogaja na lokalni ravni, je napoved za posamezno lokacijo dejansko zelo težavna.

Res je in ta neurja so bila napovedana. Nikoli pa se seveda ne ve, na katerem otoku bo naliv najmočnejši ali kam bo udarila strela.

Poleti res ne, pozimi pa so kar pogoste. Je pa poleti v ozračju toliko več vodne pare in so nalivi lahko toliko močnejši.

Da se zdaj vremenske procese nad Sredozemljem poimenuje z nekimi imeni, je tista rumena modna muha, o katerih sva prej govorila. Že dolgo let je poimenovanje značilno za tropske ciklone na območjih Pacifika in Atlantika. Zanje so vnaprej določene poenotene liste imen, ki so usklajene tudi s svetovno meteorološko organizacijo in se na pet let ponovijo, pri čemer izločijo imena najbolj uničujočih ciklonov. Toda v zadnjih letih posamezne meteorološke službe tudi ciklonom v Evropi pripisujejo imena. Mi ocenjujemo, da za to ni nobene potrebe, ker si ljudje morda stvari potem narobe predstavljajo. Zdaj smo recimo slišali, da je ciklon Melisa dosegel najprej Zadar in nato še Zagreb. Seveda ni šlo za vrtinec, ki bi pustošil po Hrvaški, ampak za povečano nevihtno aktivnost na različnih območjih, ki pa je bila res povezana z višinskim jedrom hladnega zraka, ki je najprej zadel Jadran in se potem pomikal v notranjost Balkana.

Da, tam so jim začeli dajati imena že pred sto leti. Najprej samo ženska, zdaj pa izmenično ženska in moška imena, pri čemer prvi ciklon v letu dobi ime na a, drugi na b in tako dalje. Kdo je zdaj temu pogojnemu ciklonu dal ime Melisa, pa ne znam povedati.

Saj ravno to je tisto, pri tropskih ciklonih obstaja zelo objektivno merilo, kdaj kateri dobi ime. To se zgodi takrat, ko vetrovi v njem presežejo hitrost 120 kilometrov na uro, kar pa se na Hrvaškem ni zgodilo. Kajti značilnosti sredozemskih ciklonov so drugačne. Vremenska dogajanja so lahko lokalno burna, ampak splošni vetrovi niso tako močni, in zato je zelo vprašljivo, po kakšnem kriteriju lahko neko vremensko dogajanje označimo za ciklon in mu damo ime. So pa novinarji to zelo dobrohotno zagrabili.

Neurja ob severnem Jadranu so se v preteklosti dogajala precej pogosto. Pred približno desetimi leti so recimo okoli Rovinja doživeli kar nekaj tornadov, ki so podrli tudi tiste stoletne borovce, zasajene še v času Avstro-Ogrske. Tudi v srednjem in južnem Jadranu se občasno soočajo s podobnimi neurji. Tudi sam sem pred 25 leti na Lošinju doživel nočno neurje, zaradi katerega je na avtomobile padalo drevje, na našega ravno ne, nam je pa reka vode tekla skozi predprostor prikolice in smo šli z družino naslednji dan domov. Toda takrat se o tem ni toliko govorilo in pisalo.

Projekcije klimatskih sprememb, kolikor so te napovedi za desetletja vnaprej lahko zanesljive, prej kažejo, da bodo poletja v sredozemskem bazenu postajala z leti vroča in sušna, vendar pa znajo biti zime bolj deževne kot v preteklosti. Zdi se, da gremo v to smer, so pa iz leta v leto možna odstopanja.

Podnebje se tako ali tako spreminja od nekdaj, in sicer glede na dejavnike v samem osončju, torej glede na intenzivnost sijanja sonca, pa tudi glede na majhne spremembe tirnic planetov, vulkansko aktivnost Zemlje, premike kontinentov in glede na spremembe v sestavi atmosfere. Ravno k slednjim smo ljudje v zadnjih sto letih precej prispevali.