Kljub temu da stiska s prostorom v zaporu v Povšetovi ulici že leta ni novost in da so se za izboljšanje prostorskih razmer v zaporih večkrat zavzeli tudi varuh človekovih pravic, Svet Evrope in druge nadzorne institucije, država še vedno ni naredila večjega premika pri gradnji novega zapora. Zapor v Povšetovi ulici ni zgolj premajhen – trenutno je v njem namesto 135 kar 200 ljudi – temveč je bil grajen za druge namene in že po svoji arhitekturni zasnovi ne ustreza sodobnim zahtevam, pravijo na generalnem uradu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij.
Prostori v Povšetovi zdravstvu
Tudi preurejanje ali dograjevanje zapora v Povšetovi ne pride v poštev. Mestna občina Ljubljana je namreč z občinskim prostorskim načrtom to območje namenila širitvi zdravstvenih dejavnosti kliničnega centra, so povedali na mestnem oddelku za urejanje prostora. Edina možnost je torej selitev zapora na drugo lokacijo, kjer bi zgradili nov zapor.
Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij so povedali, da so ravno junija letos pripravili novo projektno nalogo, ki jo trenutno obravnava direktorat za investicije in nepremičnine pri ministrstvu za pravosodje. Kje bo umeščen novi zapor z večjimi zmogljivostmi, pa se za zdaj še niso odločili, priznavajo na upravi.
Država ima sicer v Bizoviku v lasti približno 45.000 kvadratnih metrov zemljišč (na vogalu Litijske ceste in obvoznice), na katerih občinski načrt dovoljuje gradnjo zapora, toda na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij pravijo, da lokacija v Bizoviku še ni potrjena. Kot smo že pisali, se je septembra lani minister za pravosodje Senko Pličanič na obisku pri logaškem županu Bertu Menardu pogovarjal celo o možnosti, da bi kot mogočo lokacijo za gradnjo nadomestne stavbe Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana preučili tudi logaško obrtno-industrijsko cono Zapolje. Zato ni presenetljivo, da uprava oziroma država po podatkih mestne občine še vedno ni dala pobude za izdelavo občinskega podrobnega prostorskega načrta za gradnjo zapora v Bizoviku.
Trenutno na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij vedo le, kaj potrebujejo – postelje za 345 ljudi z možnostjo, da zapor v prihodnosti še razširijo, ustrezne prostore za odprti režim prestajanja zaporne kazni, prostore za izobraževanje in usposabljanje zaposlenih iz celotne uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Razmišljajo tudi, da bi v novem kompleksu zagotovili prostore za ženski zapor, ki je sedaj na Igu v starih in poleg tega nefunkcionalnih prostorih. Če bodo prostorske zmogljivosti dovoljevale, pa bodo tudi v sklopu novega zapora zapornikom omogočili obdelovanje vrtov kot v Povšetovi, s čimer si zaporniki krajšajo čas.
Velik problem na poti do novega zapora pa je tudi finančne narave. »Ker je razpoložljivih finančnih sredstev premalo, rešitev problematike prezasedenosti ljubljanskega zapora pa nujna, se predvideva iskanje rešitev skozi eno od oblik javno-zasebnega partnerstva,« napovedujejo na upravi. Po svetu sta v grobem najbolj razširjena dva modela, in sicer model zasebnih in model polzasebnih zaporov. Pri prvem zapor zgradi zasebnik in ga pozneje na podlagi pogodbe z državo tudi upravlja. Pri drugem pa zasebnik zgradi zapor, ga vzdržuje in mogoče tudi opravlja del logistike, a upravljanje ostane v domeni države. Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij polzasebni model ocenjujejo kot primernejši za Slovenijo.