Za razliko od Škotov Franz Ferdinand, ki so se tisto leto predstavili na istem odru in jih je otoški »hype« čez noč izstrelil v orbito, in The White Stripes, ki so jih Angleži v navdušenju nad novim valom rock zasedb sprejeli kot drugo Nirvano, je bila za The Black Keys pot do prepoznavnosti bolj zapletena. Na začetku sta imela razcapan, toda spektakularen rock zvok, ki je bil sočasno hrustljav, zahrbtno funkovski v slogu bluesa iz hribov nad Mississippijem, urbano hiphopovsko gibčen in kitarsko mogočen na sledi trušča, ki so ga ustvarjali Cream in Led Zeppelin, ter neprimerno večji od godbe, ki so jo izvajale druge skupine tovrstnega minimalističnega formata, za katerega sta podzemlje v začetku devetdesetih navdušila Doo Rag. The Black Keys sta igrala spodobne pesmi, a nič takega, kar bi lahko ugajalo ženskemu delu občinstva, ki odločilno vpliva na uspešnost glasbenikov. Ko sta na Readingu sklenila bis z No Fun legendarnih The Stooges, sem Dana vprašal, zakaj sta dala prednost priredbi pred lastnim gradivom. Ni odgovoril s tipičnimi besedami o velikih vzornikih in skladbah za žur. Rekel je: »Najina skupina je še mlada, ljudje še ne poznajo najinega sloga. Priredbe nam omogočajo, da približamo ljudem svoj slog skozi pesmi, ki jih poznajo.« Že na začetku sta imela koncept, nista pa imela podpore premožnih založb, ki so se ravno v času njunega odraščanja srečale z negativnimi učinki digitalizacije in padcem prometa, niti ne zaupanja v zunanje sodelavce, ki bi lahko njun razvoj potisnili v višjo prestavo. »Drugi album sva poskušala posneti v studiu. Bilo je grozno,« se spominja Patrick. Dan mu pritrjuje: »Nisva imela denarja, da bi lahko najela prave sodelavce in dober studio, po drugi strani pa sva tudi vedela tako malo, da niti ne bi znala izbrati dobrega studia. Učila sva se zelo počasi. Še se učiva. Ampak to je del zabave.«

Izkušnje sta nabirala tudi ob zablodah glasbenikov, ki se bojijo, da bi prodali svojo dušo. Pri albumu Thickfreakness sta zavrnila ponudbo proizvajalca majoneze, ki jima je ponudil 200.000 dolarjev za uporabo pesmi v oglasu. »To je bil del učnega procesa. Bala sva se, kaj si bodo ljudje mislili o naju, če dovoliva uporabo najine glasbe za oglaševalske namene. Takega zneska še v življenju nisva videla. To je bilo več, kot so kdaj zaslužili najini starši. Bilo je absurdno, da sva ponudbo zavrnila, in s časom sva to tudi sama dojela. Najina glasba je zelo resnična in iskrena. Ne snemava pesmi po naročilu. Ko je prišla naslednja priložnost, sva jo izkoristila. S tem denarjem sva lažje nadaljevala z ustvarjanjem glasbe. Pa še nihče nama ni prav nič zameril,« nadaljuje Dan, ki govori mehko in nežno ter daje vtis človeka, ki je pomirjen sam s sabo. Odkar si je ostrigel hipijevske lase in skrajšal bujno brado, se zdi povsem nevpadljiv, brez kakršnegakoli znaka rock'n'roll ekscentričnosti, tako vsakdanji, da bi človek težko sklepal, da gre za rock glasbenika z globoko vrečo strupenih rifov, ki je obenem navdihnjen producent in je leta 2013 prejel grammyja za album Locked Down.

Preobratu v karieri je botrovalo poznanstvo z Brianom Burtonom oziroma Danger Mousom. »Zbližali smo se preko glasbe, ki jo cenimo. Ko smo prvič sodelovali pri albumu Attack & Release, je bila njegova producentska vloga še povsem tradicionalna. Prva pesem, ki smo jo napisali skupaj, je bila Tighten Up. Pravzaprav sva se šele z Brianom dejansko naučila pisati pesmi. Na El Camino smo vsi trije demokratično enakovredno prispevali k plošči. Nihče ni imel več pristojnosti od drugega. Tako najbolje delamo skupaj. Ni ga glasbenika, ki bi mu zaupala bolj kot Brianu,« govori Patrick. »Zares prelomen pa je bil Brothers,« se naveže Dan. »Tighten Up je bil naš prvi radijski hit in nam je zares spremenil življenje, poleg tega sva prvič delala s tonskim mojstrom, s katerim smo ustvarili zvoke, o katerih smo prej le sanjali. Kombinacija načina snemanja in miksa, ki ga je opravil Tchad Blake, je bila slišati kot čisto nova stvar. To je bil zares velik in pomemben korak.«

Uspeh, ki je bil toliko bolj sladek in stvaren, ker se je kuhal tako počasi, je odprl nove možnosti ustvarjanja. Poleg treh albumov in neštetih turnej z The Black Keys je Dan od leta 2010 produciral kar osemnajst albumov, Patrick le tri, a je vzneseni rock Kanadčanov The Sheepdogs kljub temu fino odmeval. »Ustvarjanja glasbe ne jemljeva kot delo,« pove Dan. »Uživava v studiu. Delo je, ko sva na turneji. To je zahtevno. Toda s turnejami zasluživa, da lahko plačava stroške. Začela sva kot ljubitelja glasbe. Denar, ki sva ga zaslužila, nama omogoča, da ustvarjava še več glasbe. Še vedno vsak dan kupujeva plošče. To sva vedno počela. Iz navdušenja nad glasbo sva ustvarila skupino. Starejša ko sva, močnejša je ta najina ljubezen do glasbe.«

Raznorazni projekti vplivajo tudi na njuno godbo, ki postaja bolj raznovrstna. Na novem albumu Turn Blue, psihadelično soulovski odisejadi o zapletenosti razmerij, je glavno besedo namesto neukročenih kitar prevzel funkovski bas, ki ga igra Dan. Navkljub številnim glasbenim poznanstvom pa h glasbi The Black Keys ne pripustita nikogar razen Burtona. »Na albumu ni drugih glasbenikov razen naju dveh in Briana, ki je igral nekaj malega klaviatur. Rada imava glasbo, v kateri je veliko basa in bobnov. Vedno sva jo imela rada in tega se ne sramujeva. Če pesem kliče po tem, da bi imela več basa in manj kitare, jo pač ubogava,« kot izkušen umetnik modro sklene Auerbach. Album Turn Blue zaključuje spevna pravoverno rockovska Gotta Get Away. Ali morda ta pesem nakazuje razvojno pot? Enoglasno odgovorita, da ne vesta. »V ustvarjanje se spuščava na slepo. Sva preprosto na poti,« z navihanim nasmehom pove Dan, Pat pa ga podpre s svojim značilnim: »Yeah!« Zares, The Black Keys sta na dolgi poti po ameriški godbi, najbolj avtentičnem kulturnem proizvodu in nevidnem vezivnem tkivu te države, na poti po prostranstvih glasbe, ki jo tako strastno igrata od mladosti. Trenutno sta v polnem zagonu in se ne nameravata ustaviti.