Penzija od Ponzija

1. Nastavitev problema

Kakorkoli, včeraj smo v rezidenco končno dobili satelit in možnost gledanja slovenskih televizijskih programov. Vzel sem si torej čas in nekaj ur pozorno gledal spored televizijskega prodajnega kanala, ki ga prekinjajo občasna neekonomsko-propagandna sporočila (imenuje se, mislim, TV SLO). Tako sem odkril, da poleg Jezusa Kristusa, Judeža Iškarijota, Jožefa Kajfeža (ki pa ga ne gre zamenjevati z Jožetom Kajfežem, dolgoletnim predsednikom prostovoljnega gasilskega društva Trzin in prejemnika zlate plakete občine Trzin leta 2009), Poncija Pilata, ki nastopajo v Sloveniji v raznih emanacijah in pod različnimi uporabniškimi imeni, živi še peta oseba, neka Alenka Burja. In na to peto osebo se je spravila neusmiljena ji Republika Slovenija, ki jo zastopa enako neusmiljeni ji Zavod za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje.

Alenka Burja ima namreč zasebno elektrarno in zdaj zahtevajo, naj zaradi tega vrne Zavodu svojo pokojnino, če ne vse, pa vsaj večji del.

Uboga Alenka Burja: mar bi bila raje igrala tarok s prvoomenjeno četverico, bolj bi se ji splačalo, kajti zaslužek od taroka ni davčno obremenjen. Pa bi bil v deželi mir, razen morda zaradi vprašanja, kdo meša – odgovor je preprost, tisti, ki počiva – in seveda zaradi kakega zapacanega valata.

Mislil sem, da gre za vetrno elektrarno, zato se najprej niti nisem mislil oglasiti. Po mojem so te naprave povsem nepotrebne, predvsem pa predrage. Koliko dragocene elektrike gre samo za poganjanje teh gigantskih vetrnic – in čemu? – samo zato, da turistom ob Neusiedlerseeju malo pihlja v poletni pripeki! Tudi na Portugalskem sem jih videval, tam še bolj nesmiselne, ker stojijo na vrhu odročnih, neobljudenih sier.

Potem sem v informativnem premoru med dvema reklamnima blokoma TV SLO razbral, da ima Alenka Burja v neskladju s svojim priimkom sončno in ne vetrne elektrarne. Ko sem še malo raziskal, mi je postalo jasno, da se je Alenka Burja pod žarometi medijev znašla pač zato, ker ima kot nekdanja podsekretarka na Direktoratu za prostore Ministrstva za okolje očitno dovolj zvez, da opozori na svoj primer, ki pa še zdaleč ni osamljen. Nasprotno: preganjanje po nekdanjem vzorcu »Imaš kuću, vrati stan!« zadeva cele množice upokojencev, med njimi tudi mene.

Ki pa še zdaleč ni osamljen. Nasprotno: preganjanje po nekdanjem vzorcu »Imaš kuću, vrati stan!« zadeva cele množice upokojencev, med njimi tudi mene.

Od začetka leta ZPIZ obvešča upokojence, ki kot samozaposleni opravljajo pridobitno gospodarsko dejavnost, da niso več upravičeni do pokojnine. In sicer v višini, do katere izkazujejo mesečni dobiček.

To se me seveda bridko tiče. Tudi jaz sem namreč upokojenec in kot tolikeri drugi sem se tudi jaz sklenil ukvarjati s pridobitno dejavnosti, da zaslužim za kak pasji priboljšek Honzi in Mankyju.

Za začetek sem koncipiral napravo, ki bo omogočala osamelim (ovdovelim) pasjim lastnikom, da bodo lahko naučili svoje pse odpoklica. Ker še nisem zaščitil patenta, ne pričakujte, da bom tako neumen, da bi vam povedal, da gre za kombinacijo elektronske zatezne ovratnice, elektromagnetne ključavnice, baterijskega daljinarja in alarmne hupe. Zadošča naj torej le pojasnilo, da se odpoklic trenira vselej v dvoje – oseba A drži psa, oseba B pa ga kliče k sebi. Po vpeljavi mojega izuma oseba A ne bo več potrebna, oseba B pa bo postala manj revmatična.

Psov je v Sloveniji registriranih 240.000, upokojencev pa skoraj 600.000. Če se za moj izum odloči vsak stoti upokojenec in/ali vsak štirideseti pes, bom prodal letno 6000 primerkov, to pa bi mi, kot sem ekstrapoliral, pobralo vso pokojnino.

A zdaj bom, kaže, moral opustiti načrte glede »Evropes, s.p.«. Iznajdba z vsaj tolikšnim ekonomskim potencialom kot znamenite »nastavljive stremenke« Samuela Longhorna Clemensa (alias Marka Twaina) in »nepremočljivi prsni žep za gretje desne dlani« Napoleona Buonaparteja – bo odromala v ropotarnico zgodovine, še preden preide iz ideje v materijo!

Pridružujem se zgražanju slavnih iznajditeljev, ko ponavljam za njima:

»Zounds! Fi donc!«

2. Zgodovinska utemeljitev

Urednik mi je v zvezi z zgornjim sestavkom odpisal, da ga je konec nekoliko presenetil. Morda bi spis veljalo podaljšati. Med drugim, pravi, sta avtorsko intelektualno delo in umetniško ustvarjanje izvzeti iz določila, nad katerim se zgražam. Torej se mi ni treba bati za pokojnino, seveda pod pogojem, da proizvodnje ne zastavim kot podjetnik, marveč samo prodam patent in morda napišem o njegovem nastajanju roman (tantieme!).

A »pokojninska reforma« napreduje s tako naglico, da se bo, se bojim, pravilo razširilo tudi na honorarje in dohodek iz avtorskih pravic, še preden mi uspe iznajdbo patentirati in patent prodati.

Zato sem sklenil v nadaljevanju spisa raje podati pravni temelj, na katerem bo mogoče spodbijati tako odločbo Zavoda kot tudi sam zakon.

Glavno vprašanje se glasi: »Ali je pokojnina res solidarnostna socialna pomoč, odvisna od dobre volje in solventnosti države oz. njenega pokojninskega zavoda, ali pa gre pri njej za vračilo neprostovoljnega posojila?«

Pod roko imam eno najimenitnejših leksikalnih slovenskih del, Trgovsko-gospodarski leksikon avtorja dr. Nema, v resnici češko-slovenskega samotarskega genija Rudija Uhlířa (izg. »uhlirža«). Delo je v dveh folio tomih (v 82 tiskarskih polah!) izšlo leta 1938 in še danes velja za temeljno srednjeevropsko delo te vrste, namenjeno, kot pravi sam avtor, »pridobitnikom«.

Na str. 334 drugega toma se geslo Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani nadaljuje:

»… je nosilec zakonitega obveznega pokojninskega zavarovanja na bivšem avstrijskem ozemlju Jugoslavije (Slovenija in Dalmacija). To zavarovanje je bilo uvedeno v bivši Avstriji s pričetkom l. 1909. in ga je izvajal 'Obči pokojninski zavod za nameščence' na Dunaju. Narodna vlada SHS v Ljubljani je z naredbo dne 13. januarja 1919 ustanovila za območje Slovenije 'Začasni obči pokojninski zavod za nameščence' s sedežem v Ljubljani. Zakon o pokojninskem zavarovanju z dne 12. maja 1922 je bil razglašen v Služ. nov. dne 10. junija 1922 – oni v prečiščenem besedilu pa dne 12. decembra 1933.

Predmet pokojninskega zavarovanja je zagotovljenje zavarovanca, da bo prejemal v primeru pridobitne nesposobnosti invalidno rento, ali da bo prejemal starostno rento, katera pripada moškim po 480 prispevnih mesecih ali ko so dovršili 70. leto starosti, ženskam pa po 420 prispevnih mesecih (toda ne pred 55. letom starosti) ali pa takrat, ko so dovršile 65 let starosti. Če zavarovanec umre, prejema rento vdova, otroci pa vzgojne prispevke. Zavarovanka, ki se poroči in izstopi iz službe, dobi povrnjenih 80 odstotkov prispevkov, ki so bili plačani za njeno zavarovanje. Obveznosti, ki so nastale v dobi pred l. 1919 pri Dunajskem zavodu, in one do l. 1924, je zavod valoriziral. Zavarovanju so zavezani privatni (in nekateri javni) nameščenci, katerih služba ima uradniški značaj ali ki redoma izvršujejo pretežno duševna dela, ki so stari vsaj 18 let in ki imajo vsaj Din 1500 letnih prejemkov. Premija, katero je plačevati mesečno, znaša za vsak mesec 1 odstotek letnih prejemkov. V oddelku za prostovoljno zavarovanje se zavarujejo nameščenci, kateri služijo v onih pokrajinah države, kjer še ni uvedeno obvezno zavarovanje. (…) Razpoložljivo imovino nalaga zavod v drž. in banovinske papirje, v nepremičnine in posojila. (…) Zavodove premijske rezerve so znašale koncem l. 1935 Din 368,8 milij. V teku je razširjanje obveznosti pokojninskega zavarovanja nameščencev na celo Jugoslavijo.«

Iz zgornjega opisa jasno izhaja, da gre pri slovenski pokojnini zgodovinsko gledano za rento. Ženske, bog jim požegnaj, so lahko celo izvlekle iz sklada doto v višini 80 odstotkov vplačane premije. (Naj poskusijo danes, če s poroko postanejo gospodinje, poterjati Zavod za vračilo!) Socialna vprašanja so se reševala s socialnim zavarovanjem (gl. istoimensko geslo istotam). Takšen je bil sistem na naših tleh, ki ga tudi reforma 1930 ni spremenila: šlo je še vedno za zasluženi denar zaposlenega, ki ga je država za njegov račun hranila in z njim umno gospodarila skozi vso predpisano delovno dobo ali do določene starosti in mu ga začela potem v mesečnih obrokih odplačevati (vračati).

Ta posojilni sistem, ki je vzniknil v Bismarckovi Prusiji in se razvil v večini zahodnoevropskih držav (z izjemo Skandinavije, Velike Britanije in Nizozemske, kjer so ga kombinirali z naložbenim sistemom), je bil dolgo ugoden za tako imenovano socialno državo, ki se je vedla po zavarovalniško, se pravi, ki je razprševala riziko.

Zavarovalnica pobere premije stotisočev, ki so vsi do zadnjega zavarovani, recimo, proti požaru ali kaki drugi škodi. Če bi pogoreli vsi zavarovanci, bi zavarovalnica bankrotirala, saj sredstva iz premij realno ne zadoščajo za kritje vseh zavarovalnin. Vendar je požarov statistično zanemarljivo malo, tako da se zavarovalnica lahko še omasti iz presežka premij nepogorelcev.

Podobno v pokojninski sklad vplačujejo vsi »prihodkarji«. Marsikateri ne dočaka pokojninske dobe, nekateri pa uživajo pokojnino le kratek čas. V Bismarckovi Nemčiji je upokojitev dočakal le vsak šesti zaposleni. Moj prijatelj dr. Janez Rugelj, recimo, se je tako upokojil pri 66 letih delovne dobe, potem pa prejel do prezgodnje smrti komaj 6 pokojnin. Država na tihem priznava, da se je okoristila, saj prav zato skladno z obligacijskim pravom dopušča, da dediči po pokojniku prevzamejo premijo v okrnjeni obliki. Vendar pri tem drži tudi figo v žepu: odvzame jim pravico do uživanja pokojnine, ki izvira iz njihovih lastnih vplačevanih premij!

Ko pa sta se izboljšala zdravstvo in higiena – in ker v Evropi že skoraj 70 let ni omembe vredne vojne – se je pričakovana življenjska doba strmo zvišala, število upokojenih je naraslo, in to dejstvo zdaj bremeni pokojninski sklad. Povrhu je vse večja brezposelnost pomenila manj premij.

Penzijski sklad je na lepem obubožal.

Država, ki je morala vanj prelivati sredstva od drugod, je resda spremenila pokojninsko zakonodajo in obenem skušala zavarovance pregovoriti, da bi sprejeli idejo »drugega in tretjega stebra«. Ker pa so se pokojnine realno znižale, so upokojenci po prvotnem obdobju začetne lahkovernosti začeli najedati oba stebra – »drugega« za kake pol milijarde – nazadnje pa sklenili postati raje pridobitniki in si zgraditi elektrarne in tako vzpostaviti »četrti steber«.

No, v odziv pa se je država, ki sicer tudi zelo nespretno krči svojo udeležbo pri drugem stebru, domislila, da upokojenec, ki ima še dodatne prejemke iz naslova samozaposlenosti (s.p.), izgubi pravico do (vsaj dela) pokojnine!

Po analogiji je to enako, kot če vežem v banki denar, po preteku vezalne dobe pa mi denarja ne izplačajo, ker so odkrili, da ga imam nekaj še doma v štumfu. Ali ker se ukvarjam s filatelijo in sem prodal svojega mauriciusa. Ali ker na trgu prodajam lisičke.

Ali, ko smo že pri tem, ker se je medtem država razdelila na več držav in sem s tem, ko sem avtomatično postal državljan druge države, izgubil lastninsko pravico do svojih prihrankov v banki, ki ima zdaj sedež v drugi državi!

Glede slednjega je razsodba ESČP že pokazala, da ne drži vode.

3. Od Pilatesa do Ponzija ali Rešitev problema

Skratka, ni res, da bi opravljanje pridobitne dejavnosti smelo kakorkoli vplivati na pravico do pokojnine: eno nima nič opraviti z drugim.

Razen seveda, če pri pokojninskem zavarovanju ne gre za posojilo, marveč za sredstva, ki se jih je upokojenec njega dni, ko je bil še zaposlen, solidarno odrekal. V tem primeru si lahko država, kadar se ji zanohta, umije roke, češ žalibog tale nova generacija nima več posluha za solidarnost, kaj čmo.

In res zdaj prebiram razne trditve, da upokojenci s pokojnino ne prejemajo svojega denarja, temveč povsem drug denar, namreč tistega, ki ga v pokojninsko blagajno plačujejo sedanji zaposleni.

In to v fizičnem smislu (če obravnavamo denarne papirje, bankovce in zapise kot fizične nosilce vrednosti) celo drži – vendar samo zato, ker je država prvotne denarje že porabila!

V tem moderna teorija pokojninskih sistemov vidi podržavljeno obliko nekdanje vaške solidarnosti, v kateri so mladi skrbeli za svoje starce in ki je razpadla z – glej no, glej, – nastankom industrijske države, ki je razselila podeželje in razkrojila večgeneracijsko družino/rodbino.

A celo če bi držalo, da vsak novi rod solidarno vzdržuje prejšnjega, potem je še toliko bolj čudno, da se nihče ne zmeni za moj predlog dokončne ureditve pokojninskega vprašanja – ne, ne mislim na evtanazijo, pač pa na predlog, ki sem ga vsaj že dvakrat oznanil gluhi lozi in katerega bistvo je, da naj se pokojnina financira iz dela zaslužka zaposlenih otrok konkretnega upokojenca. Takšna ureditev bi bodočega upokojenca stimulirala, da bi imel več otrok (prvi pogoj zdržnosti pokojninskega sistema), pa tudi poskrbel bi za njihovo izobrazbo, da bi bili pridobitno čimbolj sposobni (prvi pogoj produktivnega gospodarstva).

Ampak zresnimo se: ali v banki, ko kot varčevalci dvignemo svoje prihranke, prejemamo taisti denar, ki smo ga vložili? Bankovci so seveda drugi, kajti na našem računu ni bilo ves vmesni čas nič, saj je banka naš denar obračala – vrne ga na račun šele v trenutku, ko ga od nje zahtevamo. Pa menda ja ne bomo govorili zaradi tega, da smo kot vlagatelji pred leti solidarno podprli banko (oz. gospodarstvo), zdaj pa banka solidarno podpira nas, da lahko krijemo svoje potrebe?

Povejmo naravnost: država si izposoja od zaposlenih, zato da sploh lahko pokrije svojo obveznost vračanja tistega, kar si je sposodila pri prejšnji generaciji.

Se pravi, da se ravna po metodi »Charlesa« Ponzija, izumitelja piramidalnih goljufij, ki je zapadle obresti poravnaval iz prilivov novih in novih lahkovernih investitorjev, ne da bi denar kakorkoli plemenitil.

Te sheme delujejo, vse dokler so novi prilivi večji od zapadlih obveznosti.

In natanko na ta način je deloval tudi tako imenovani »dokladni« pokojninski sistem.

4. Socialne penzije in konflikt interesov

Urednik me je, ko sem mu prejle poslal drugo, dopolnjeno izdajo svojega sestavka, opomnil, da sem med pisanjem očitno pozabil na to, da so nekatere pokojnine dejansko socialne. Takšna sta recimo državna pokojnina (tretjina najnižje pokojninske osnove) in varstveni dodatek. Po drugi strani pa poznamo tudi izredne pokojnine, recimo vojaške, borčevske, dimnikarske, poslanske, umetniške, športniške, pokojnine MNZ, ki ne temeljijo na obligacijskem razmerju, ki bi izhajalo iz dejansko plačanih premij.

Kaj torej z njimi?

Žal podrobneje o tem vprašanju ne morem pisati.

Z odločbo MzK mi je bila namreč od jeseni 2012 priznana polna starostna pokojnina v višini 418,66 evra.

Zdela se mi je nekam majhna, saj sem v 40 letih samo prevedel ca. 3000 avtorskih pol. Nisem sicer sposoben preračunavati novih dinarjev, lip in tolarjev v evre, upoštevaje mesečno gibanje inflacije za 40 let nazaj. Lahko pa vendarle povem, da je bila pred 40 leti ena avtorska pola honorirana v vrednosti 0,83m

2

2

2

2

Prijazna referentka na Zpizu mi je, potem ko sem ji omenil, da sedi v mojih prostorih, namignila, da imam zdaj, ko izjemnih pokojnin za zaslužne delavce v kulturi že dolgo ne dodeljujejo več, pravico zaprositi za »republiško priznavalnino«, ki jo lahko minister za kulturo odobri umetniku, če je »posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku«.

Ta znaša v vsakem primeru razliko med dodeljeno pokojnino in zneskom 771,62 evra.

Kot prejemnik te razlike moram pisanje o socialni pomoči prepustiti komu, ki je ni deležen.

Če se mi kdaj posreči natakniti Državi mojo odpoklicno ovratnico, se, obljubljam, nemudoma odpovem razliki.