To se je pred 30 leti res zgodilo, nekaj kilometrov od islandskih Vestmanskih otokov, gledalec to ve (»film temelji na resničnih dogodkih,« piše na začetku), kljub temu pa si ne more kaj, da se ne bi vseskozi spraševal, kako je to mogoče. Ko v pogubni noči zagleda luči in obrise še ene ladje, si reče, aha, ta bo Gullija rešila. Toda ladja izgine, Gulli zakolne in še naprej plava. V daljnem planu, kjer samo še lesketanje valov razlikuje temino morja od črnine neba, je že videti tako, kot da je Gullijeva edina perspektiva izginotje. Potem ga res vidimo, kako tone v globino, kjer se mu začnejo prikazovati podobe iz otroštva, ko je izbruh vulkana pregnal ljudi z otoka. Predsmrtne podobe, si mislimo, toda ne, prav te podobe so ga pognale nazaj na površje, kakor so se Gullijeva družina in vsi prebivalci ribškega mesteca vrnili nazaj na tisti vulkanski otok. Toda, ali lahko volja do življenja, sicer vajena kljubovanju trdim in nevarnim razmeram, pomaga tudi brodolomcu v severnem Atlantiku pri treh stopinjah Celzija? Če se je Gulli pogovarjal z galebom in mu obljubljal spoštovanje do ptičev, če mu bo kazal pot do obale, je bil to vendarle samo navaden galeb, ne pa kakšen angel; in če je prosil boga, naj mu pusti živeti samo še toliko, da poravna dolg za motor in se sreča z žensko, ki se tisto noč, ko je odhajal na ladjo, ni pojavila na oknu, je bila to samo molitev, ki je prej pričala o sprijaznjenosti s smrtjo, kot pa je upala na čudež.
Toda ta film islandskega režiserja Baltasarja Kormakurja je vseeno videti kot čudež, in to prav zato ali celo toliko bolj, kolikor neverjetne, »nadnaravne« rešitve brodolomca Gullija ravno ne poskuša prikazati kot nekaj »čudežnega«, marveč s prav tesnobnim ali, bolje, paradoksnim realizmom, ki izčrpa vse podrobnosti nečesa, kar se zdi povsem nerealistično; v tem pogledu je bog res v detajlih, kot pravi režiser, če je bog neznosno butanje valov, ki Gullija vržejo na skalnato obalo, ali s snegom pokrita črna lava s krvavimi sledmi Gullijevih stopinj. S »paradosknim realizmom« je bila zaznamovana tudi recepcija Gullijeve rešitve: v medijih so govorili o čudežu, medicina pa je odkrila, da je Gullijeva maščoba strukturno enaka tjulnjovi, kar pa vseeno še ne pojasni njegovega preživetja, ker bi ob tisti temperaturi morja morali odpovedati človeški možgani. V Globini pa gre le za to – in v tem je tudi »čudežna« moč tega filma – da se je vse odigravalo na površini, na površini ledenega morja in ostrih drobcev lave, torej takšni površini, na kateri se človeško bitje ne bi moglo obdržati, a vseeno se.