Zadnje čase tako doma kot v tujini vse bolj pogosto ustvarjam tudi v družbi kolegov. V svojevrstnem internem krogu tako izvem, kaj si ti, ki jih strokovno cenim, mislijo o meni. Seveda jim tudi sam zaupam svoje mnenje o njihovem delu. Obojestransko si svetujemo in razmišljamo, kako bolje delati, biti še bolj ustvarjalen, na kakšen način udejanjiti zamisli, kako ustvariti določeno jed, zasnovati izvedbo in postopek priprave. Kolegialno si prišepnemo na uho določene skrivnosti.
Vse to se potrjuje kot temelj nadaljnjega razvoja gastronomije, od najožjih lokalnih okvirov do najširših mednarodnih, torej globalnih meril. Morda je zgolj naključje, da je bilo tovrstnih srečanj zadnje čase veliko, morda pa gre za poseben trend, ki bo trajal še nekaj časa. Sam ne bi imel nič proti. S pristnejšim in bolj odkritim odnosom s kolegi sem namreč pridobil marsikatero spoznanje, predvsem pa potrditev lastnega profesionalnega razmišljanja. Na ta način postane kuhar bolj suveren in bolj odločen pri sprejemanju odločitev, ki so osnova kreativnosti.
Predvsem pa sem dobil potrditev moje maksime, da je manj več. Kot manj smatram preprostost oziroma čistost okusov. Torej manj navlake, ki bi zakrivala pristnost najboljših sestavin, najvišje kakovosti. Te se sicer lahko v kuhinji pripravlja tudi skozi dolge in zapletene postopke, a na krožniku mora biti zadeva neposredna. Gost mora biti deležen prvinskega okusa osnovne sestavine!
