Prednostni vrstni red po teži je postavljen že v vprašanju. Zgodovina je moja izhodiščna in osrednja profesura, iz katere izhajam in h kateri se vedno vračam; ona me pravzaprav že od vpisa na fakulteto naprej opredeljuje, kdo sem. Sem zgodovinar in šele potem vse ostalo. Z njo se bom namreč ukvarjal tudi po tem, ko se bom poslovil od mikrofona ali nehal »prodajati« svoje poglede na svet. V zadnjih nekaj letih je vseeno prišlo do opaznega preobrata: vloga glasbenika je po vloženem času in vloženi energiji postala enakovredna njej. Sprva sta se panogi le zbliževali, danes sta – pošteno povedano – v ravnovesju. Da sem postal kolumnist, je v ozadju igra slučajev. Glasba je bila ter vedno bo moj osnovni medij, prek katerega bom izražal svoje občutke in poglede širšemu krogu ljudi, kolumnist pa sem le občasno. Vlogo kolumnista sem sprejel predvsem zaradi odprtosti forme, da ohranjam kondicijo pisanja, saj sem pri izražanju lahko svobodnejši kot pri zgodovini, kjer se je treba držati strogih pravil ter znanstvene in strokovne metodologije. Ko so mi ponudili vlogo kolumnista, sem začutil nekakšno odgovornost, da, če že imam priložnost, da poudarim nekatera svoj stališča, zadevo tudi sprejmem. Na tej točki se moje javno polemiziranje tudi konča.
Ali priborjeni titulaški triumvirat sovpada z otroškimi in pozneje hormonov polnimi najstniškimi sanjami?Nikakor ne. Kot mali pizdun sem bil navdušen nad partizanskimi filmi. Sanjal sem o vojaški karieri, kar me je, hvala bogu, hitro minilo. Kot najstniku mi je oče predlagal kariero v pravu, in tu se že drugič lahko zahvalim bogu, da se to ni zgodilo. Kot osebi, ki nikdar ni imela prav nobenega smisla za naravoslovje in tehniko, mi je hitro postalo jasno, da bom pristal nekje v polju humanistike. Kot upokojeni profesor zgodovine oče zagotovo nosi nekaj malega »krivde«, da sem na koncu pristal na katedri za zgodovino filozofske fakultete; sprva sem namreč študiral sociologijo. Na srečo sem odraščal v časih, ko smo si s srednjo šolo še lahko kupili štiri leta za razmislek, kaj bomo študirali. Hkrati sem bil vzgojen na način, da sem vedel, da nekaj v življenju moram narediti, in da če se neke stvari lotiš, jo moraš tudi dokončati.
Kako danes kot doktor zgodovinskih znanosti gledate na zgodovino, ko jih imamo kar nekaj?To je zelo »složeno pitanje«, smo večkrat slišali reči neke oficirje. Kar se mene tiče, je prav in popolnoma normalno, da obstaja veliko različnih interpretacij preteklosti, saj si nihče ne želi ene in edine, še zlasti ne delegirane resnice. Treba pa je narediti rez in ločiti med dejstvi in interpretacijami. Dejstva so dejstva in njih se ne da spreminjati, niti na silo ne, četudi se vedno najde kdo, ki bi to rad počel. Če sem bolj konkreten, bi rekel, da je zgodovinska znanost v slovenskem prostoru okoli nekaterih glavnih stvari relativno poenotena. Odstopanja v pogledih okoli problematičnih tematik so pri večini kredibilnih zgodovinarjev namreč zelo majhna. Tu so zadeve dokaj jasne. Ne tajim pa, da obstajajo tudi odstopanja in v eno in drugo smer, ki pa so bolj značilnosti kvazizgodovinopisja kot stroke.
Tudi vaša zbirka kolumn Kravatni gen je po svoje insert iz neke zgodovine, ki jo razlagate s pozicije in pogledom vmesne generacije.V odgovor bi lahko uporabil citat iz naše najbolj udarne pesmi na prihajajočem albumu, ki se začne: »Nezakonski otrok, povrhu še sirota, očeta socializma, matere tranzicije.« Vsi smo otroci svojega časa, in ta čas se odraža v našem vrednostnem sistemu, našem pogledu na svet in našem načinu življenja. Mene so najbolj zaznamovala osemdeseta. Takrat sem se socializiral, zato ne morem mimo tega, da sem otrok tega desetletja v dobrem in slabem. Dozorel pa sem v času tako imenovane tranzicije. Tu se pojavi pravi fenomen: ti dve obdobji sta medsebojno povezani, a med njima zeva tudi ogromna prelomnica, ki je zmedla celo generacijo. Teh sprememb se danes niti ne zavedamo v celoti, vendar so tudi z zgodovinske distance izjemne – in doživeli smo jih znotraj ene same generacije. Ali še manj. Vsi ti odnosi in preizkušnje zaradi konfuznosti ne ponujajo nekih trdnih temeljev. Znašli smo se na precej visečem mostu, kjer vedno znova nekaj iščemo, analiziramo svojo preteklost in svoj aktualen položaj v svetu.
Koliko med zapisi odpade na samorefleksijo in koliko na oportunizem, saj je čutiti, da z njimi opravičujete tudi svojo občasno pasivnost?Preden sem sprejel posel kolumnista, sem moral pri sebi razčistiti, kako in kaj. Odločil sem se, da bom izhajal iz treh predpostavk, in sicer da: ne bom politično navijaški, ne bom – ne glede na posledice – tajil svojega svetovnega nazora in pri pisanju bom zelo oseben. Kajti če kritiziram tuje družbene anomalije, moram najprej pomesti pred svojim pragom. To se mi zdi nujno, saj nihče izmed nas ni noben svetnik. Če nekoga pribiješ na križ, moraš najprej sam sebe razgaliti. Zatorej, ko kritiziram splošno pasivnost in posledično apatijo, se vselej vprašam, kaj pa sem sam konkretno naredil, da bi bile stvari drugačne, kako pa jaz spreminjam svet na bolje.
Kar pisanje še dodatno oplemeniti, je, da ne gre, kot smo vajeni v podobnih primerih, za prazna intelektualiziranja, temveč prav nasprotno, v njih sobivata ljudski jezik in urbana miselnost.Na tej točki se moje pisanje besedil za skupino preslika tudi v javni diskurz, če kolumne tako pojmujem. Intelektualiziranje zavoljo intelektualiziranja samega mi je bilo vselej zoprno do obisti. Priznam, v moji FDV-jevski fazi se mi je to zdelo nujno pomembno, ker sem to smatral kot znak širine in inteligence, starejši, ko sem, pa ugotavljam, da je to en čisto navaden blef. Za velikimi besedami se navadno skrivajo tisti, ki ne znajo o ničemer ničesar povedati. Kar pa ne pomeni, da je treba zapasti v banalnosti. Meni je všeč ljudskost, ne domačijskost. Ti dve stvari skušam ločiti po individualnih kriterijih. Kadar zapadem v patetiko ali populizem, se ustavim. Gre za parametra, ki se ju izogibam kot hudič križa.
Ali ste imeli zaradi neposrednosti jezika kdaj težave?Z vidika urednikov nikoli, nič niso cenzurirali, niti me ni doletelo prijazno opozorilo ali svarilo. Ne nazadnje so me zaradi moje neposrednosti spustili h koritu. Priznam pa, da tudi sam nisem imun proti sindromu našega predsednika, ki hoče ugajati čim širšemu krogu ljudi. Vsakdo raje vidi, da ga hvalijo kakor kritizirajo. Bolj ko si direkten do neke vsebine, prej boš naletel tudi na krog ljudi, ki se s teboj ne strinja, kar za moj ego ni najbolj prijetno. Včasih zelo razmišljam, ali biti malce oportunističen in nekaj zapisati bolj korektno kot sicer ali ostati brez dlake na jeziku. Kolobarim tu nekje vmes. Pisana beseda je odgovornost. Ko se enkrat podpišeš, tvoj podpis ostane.
Se vam ne zdi, da je danes v naši družbi preveč korektnosti, kar siromaši tako jezik kot družbo? Čim nekaj zineš, že dobiš končnico fob.Ne morem drugače, kot da se v popolnosti strinjam s povedanim. Tudi sam imam, še zlasti pri kolumnah, včasih težave, kako izbrati misli, da me ne bi obtožili tega ali onega. Pri besedilih za skladbe si upam več, saj jih tu lahko zavijem v neko umetniško formo. Človek z leti avtomatično postaja oportunist. Vprašuje se, ali se mu življenje še splača dodatno komplicirati in trošiti energijo na razna »prepucavanja«. Postajamo čedalje bolj amorfna masa brez jasnih stališč, kar je sicer odraz splošne klime. Poglejte politične programe strank – vsi so jasni v svoji nejasnosti.
