Kar pa ne drži, ni bila »bartlebyjevska«, ker ni izjavila, de ne bi volila nobene politične stranke, marveč je s tem, da se ni udeležila volitev, tudi dejansko ni. Bartleby je vendarle čisto diskurzivno bitje, ki obstaja le na ravni svoje formule »raje ne bi«, ta pa izključuje vsako preferenco: on ne bi ne tega ne onega, se pravi, da ne bi nič, kar ne pomeni volje do niča, ampak nič volje. Volilec pa je socialno, družbeno bitje, ki ima na izbiro, da voli ali ne voli: če voli, s tem izkaže neko preferenco, svoj glas da stranki, ki jo »ima raje« kot vse druge; če ne voli, prav tako izkaže svojo preferenco, pač to, da »nima raje« nobene politične stranke. Toda med tema preferencama je neka asimetrija: prva je partikularna (namenjena določeni stranki), druga pa generalna (zavrača vse stranke). In prav kot generalna je ta preferenca tudi bolj pomenljiva in celo dvoumna: ali zavrača vse stranke na volilnem seznamu zato, ker med njimi ni takšne, ki bi jo lahko preferirala, ali pa neudeležba na volitvah ne pomeni le nezadovoljstva z obstoječimi političnimi strankami, marveč »hoče reči« še nekaj drugega – denimo, da je nezadovoljna s samim parlamentarnim sistemom. Ker pa smo takšno neudeležbo na volitvah označili kot preferenco, ali torej to pomeni, da bi tisti del volilnega telesa, ki se ne udeleži volitev, »imel raje« kaj drugega? Tista druga preferenca, imenovana generalna, je torej lahko tudi suspenza, kolikor ne vemo, kaj je tisto drugo od parlamentarnega sistema, kar bi »imela raje«.
Toda literarna fikcija je bolj zanimiva, ker je odkrila še tretjo obliko volilne preference. Na prvih straneh romana Joséja SaramagaEnsaio sobre a Lucidez (2004, v angleškem prevodu Seeing, Videnje) so oblasti zelo zaskrbljene zaradi dežja, ki utegne vplivati na volilno udeležbo. Dež kar ne neha in volilcev res ni na spregled. Je to mogoče, bodo zaradi dežja res propadle volitve? Ne, dež ni bil nič kriv, saj so volilci kar na lepem in sredi naliva začeli prihajati v množičnem številu, toda volitve so vseeno propadle. Sicer ne po vsej deželi, zato pa v njenem glavnem mestu. Tudi tu je bila visoka volilna udeležba, toda 75 odstotkov glasovnic je bilo praznih, se pravi, da ni bila obkrožena nobena politična stranka. Večina volilnega telesa glavnega mesta je šla na volitve, toda svojega glasu ni dala nobeni stranki. Volilci so torej volili tako, da niso volili. Ti so pa res bili bartlebyjevski »raje-ne-bi« volilci. Toda oblasti so jih videle povsem drugače, kot sramoto, še huje, kot grožnjo za demokracijo. Seveda zna Saramago v svojem sarkastičnem stilu to veliko nazorneje povedati, toda tukaj se držimo dejstev. In naslednje dejstvo je, da je bilo treba volitve ponoviti. Ta Saramagov roman Videnje je prav osupljiva satira, toda nekaj bi nas v njem lahko tudi drugače začudilo: namreč to, da pred volitvami ne izvajajo anket, sondaž. To vzbuja začudenje že zato, ker je te sondaže tudi brez satire ali sarkazma mogoče definirati kot tisto, kar ne le preverja volilne preference in sploh volilno razpoloženje državljanov, marveč jih tudi, če ne predvsem »kondicionira«. Pred ponovitvijo volitev torej ni bilo nobenih anket, pač pa so oblasti, da bi ne bile povsem prepuščene muhavosti volilcev, poslale mednje vohune. Toda ti so opravili veliko manj od vsake sondaže. In kakšen je bil rezultat ponovitve volitev v glavnem mestu? Lepo vreme je verjetno pripomoglo, da je bila volilna udeležba še večja, toda tudi praznih, neobkroženih glasovnic je bilo še več, kar 85 odstotkov. Zdaj je torej že več kot tri četrtine volilnega telesa volilo tako, da ni volilo. Vsaka demokratična vlada na svetu in vsi voditelji parlamentarnih strank bi v takem primeru odstopili in verjetno bi se razpustile tudi same stranke. Kaj pa se je zgodilo v romanu? Predsednika republike, premiera in njegove ministre (z izjemo kulturnega in pravosodnega, ki sta res kmalu odstopila) niti najmanj ni zanimalo, ali so volilci bartlebyjevski ali ne, marveč so te volitve, ki niso nikogar izvolile, vzeli ne več le kot grožnjo, ampak kot udarec proti demokratičnem sistemu, svetem in neoskrunljivem temelju državne ureditve, pravzaprav tako brutalen udarec, da je morala vlada razglasiti izredno stanje. Oblasti so takoj zaprle nekaj sto ljudi in na ulice poslale vohune, da bi izvohali, kdo so tisti-ki-so-volili-tako-da-niso-volili in kdo jih vodi, saj imata vsaka zarota in vsak upor svoje voditelje, tu pa gre nedvomno za zaroto, če ne kar za upor. Ko ne zasliševanje zaprtih ne vohunjenje ni dalo nobenih rezultatov, je vlada sprejela in izvedla tale ukrep: vsa politična oblast in njena represivna aparata, policija in vojska, so zapustili glavno mesto države, vojska pa je mesto obdala z bodečo žico (predsednik republike je predlagal obzidje), razpostavila senzorje in s tanki blokirala vse izhode. Bodo že videli, kaj se to pravi živeti brez demokratične oblasti! Še sami nas bodo prišli prosit, naj se vrnemo, ko bosta v mestu zavladala anarhija in kriminal. Ampak nista, kljub hujskaštvu vladnih medijev je življenje v mestu potekalo še bolj urejeno kot kdaj koli prej, edino kriminalno dejanje pa so storili policijski agenti, ki so nastavili bombo v podzemno železnico, toda to je samo še okrepilo solidarnost v mestu. V mestu, ki je volilo tako, da ni volilo, so torej imeli kaj videti: kakšno besnilo totalitarnosti lahko prevzame oblast, ko izgubi krinko demokratičnosti.