Medtem ko je kolesar Vincenzo Nibali zadnjih 135 kilometrov od Evryja do Elizejskih poljan pripeljal brez tekmovalne napetosti, je bila ekipa Cannondale s Kristijanom Korenom še vedno polna velike želje, da bi ob zeleni majici Sagana okronali še z etapno zmago. Ob Slavoloku zmage mu ni uspelo. Bil je (le) deveti. Prestižni sprint je znova dobil Marcel Kittel. Za Sagana je prehiter. »Tudi zadnji dan je bilo vse podrejeno Saganu. Poskušali smo narediti vse, poskušali smo ga pripeljati spredaj in poskušali narediti sprinterski vlak, a ni šlo,« je Kristijan Koren kar malce otožno pospremil sicer enajsto uvrstitev mladega Slovaka med najboljšo deseterico v etapi, a manjkala je pika na i.
Enajst uvrstitev med deseterico v 21 dneh je sicer svojevrsten rekord, ki ga bo tudi Sagan sam v naslednjih letih težko presegel. V lovu na zeleno majico najboljšega po etapnih uvrstitvah, kar pritiče sprinterjem, Slovak že tri leta nima prave konkurence. Zeleno je v zadnjih treh letih vozil kar 57 dni od 63 etap. In vseh teh ima kot eden redkih iz ekipe veliko zaslug tudi Koren, ki je privozil na cilj že svojega petega Toura. »S Saganom v lovu na etapno zmago nismo imeli sreče. Bil je velikokrat zelo blizu, kar štirikrat je bil drugi. V petek je še padel po tleh, tako da bi bilo lahko uvrstitev še več. Očitno nam ni bilo usojeno, da se veselimo. A glavni cilj smo dosegli. Zeleno smo pripeljali v Pariz. Tu se odraža garanje vseh treh tednov,« je Koren opisal delo in izkupiček s Saganom, ki mu filmski lik Wolverina, ki si ga je izbral za letošnji Tour, ni bil usojen. Z zmago Marcella Kittla (Giant), ki je v zaključku najbolj prestižnega sprinta Toura v zadnjih metrih ugnal Alexandra Kristoffa (Katjuša), je Nemec dobil še četrto etapno zmago na Touru. Skupaj se je na Touru veselilo etapne zmage le 12 kolesarjev, kar je sploh najmanj v zadnjih devetih letih.
Da je bil Koren povsem predan svoji vlogi pomočnika, je bilo očitno tudi v sobotni vožnji na čas in ni niti poskušal loviti omembe vrednejši dosežek za svojo dušo. Predzadnji dan Toura je bil, seveda zgolj teoretično dan, kjer bi Primorec nemara lahko odpeljal za svojo dušo in se približal najboljši etapni uvrstitvi – 14. mestu iz 2012. »Trasa kronometra je bila, ko sem si jo ogledal, zame pretežka. Ocenil sem, da ne bi zmogel biti visoko v etapni razvrstitvi, zato sem tudi prepeljal v svojem ritmu. Tudi glava je popustila in ni bilo več tiste motivacije. Sicer sem vsak dan dal vse od sebe. Tisti, ki so ciljali na visoko uvrstitev na krono, so se že dan ali dva skrivali v skupini. Tudi Tony Martin. No, saj bodo naslednje priložnosti,« je Koren razložil zadnje od skupnih 3664 kilometrov.
Ob 42-letnem nemškem veteranu Jensu Voigtu (Trek), ki je pripeljal na cilj že svojega 17. Toura (pravi, da je sedaj dokončno zadnji), je na Elizejske poljane sicer pripeljalo še 163 od 198 kolesarjev, kar je zelo velika številka glede na večno temo od padcih in drugih brutalnih okoliščinah. Naključno ali ne, največ težav so imeli največji zvezdniki. Med male zvezdnike se je lahko štel tudi Simon Špilak, a ni imel nobene priložnosti, da se približa svoji misiji – etapni zmagi. Sicer se je izjemno veliko etap končalo na način, ki bi bil po njegovem, z ubežno akcijo, vendar v dneh, ko bi lahko dobil priložnost, je bila njegova Katjuša preveč zavezana prvemu zvezdniku Joaquinu Puritu Rodriguezu, ki je lovil pikčasto majico najboljšega hribolazca, a zaman. V Pirenejih je bil Poljak zanj Rafal Majka nato premočan tekmec. Nekaj etap je zaradi izjemne želje »pokvaril« Vincenzo Nibali, ki je z Astano zatrl ubežne akcije. Nekaj etap je zaznamovala tudi peklenska vročina, ki Prekmurcu dela velike preglavice, in priložnosti so izpuhtele. Vprašanje je, ali bo Prekmurec sploh še kdaj motiviran, da bo odšel na Tour. Prevoženih 3000 kilometrov je zelo trpka izkušnja, ki jo bo velemojster za spomladanske enotedenske etapne dirke kar težko prebolel. Zato niti ni presenetljivo, da o pojasnjevanju dogodivščin na Touru noče niti slišati, saj je tudi ob zmagah zelo redkobeseden.
