»To niso več sanje. Zares sem zmagal,« se je kolesarju Vincenzu Nibaliju v soboto po koncu zadnje ure resnice v Perihueuxu nasmeh raztezal do ušes. Oči so mu žarele od ponosa. S četrtim časom dneva, 1:58 za prepričljivim zmagovalcem dneva, svetovnim prvakom Tonyjem Martinom, je 29-letni Sicilijanec pristavil le krepko piko na i ene najprepričljivejših zmag v moderni dobi francoskega Toura, kakršne ni bilo že od leta 1997. Včerajšnja parada na pariških ulicah je bila rezervirana za veselje, ki ga je najprej delil z ženo Rachele in polletno hčerko Emmo, velikim šefom Alexandrom Vinokourovom, nadaljevalo pa z večerno zabavo. Vrstni red prioritet, ki ga zaznamuje tudi v življenju.
»Še vedno se mi zdi nerealno in še ne doumem veličine Toura. To, da sem rumeno majico vozil od drugega dne naprej, je bilo naporno in še zdaleč ne tako preprosto, kot je bilo videti po televiziji,« je razlagal, potem ko je po Vuelti in Giru dobil še najpomembnejšo dirko na svetu in se vpisal med šesterico največjih. Le štirje kolesarji doslej so majico vozili celotni Tour, zadnji z 19 dnevi je Bernard Hinault leta 1979. A to je le del izjemne statistike.
Organizatorji so z Nibalijem dobili tisto, kar so iskali – najbolj vsestranskega kolesarja na svetu. Pred začetkom je bil šele tretji v vrsti favoritov, a trasa in slabo vreme sta že zgodaj naredila večjo selekcijo od pričakovane. Ključna je bila kar spretnost. Ko sta se polomila Alberto Contador in Chris Froome – zadnji odstop zmagovalca Toura je pred 34 leti vpisal prav Hinault 1980 – je to zasenčilo njegovo rumeno. Čeprav ga vsi poznajo kot mirnega, dostopnega, komunikativnega in prijaznega, mu je to neprestano ponavljanje že v Alpah dvignilo Astanino kapico nad ušesi. »Ne razumem, zakaj bi imel Tour manjšo vrednost, če sta odšla domov Froome in Contador. Mislim, da nisem nič slabši kolesar. Lani sem osvojil Giro, bil drugi na Vuelti in premagal večino na vseh dirkah. Žal mi je za to, kar se je zgodilo z drugimi, vendar so padci sestavni del kolesarstva. Padci so in bodo tudi na Touru.«
Ni se ugriznil v jezik, čeprav so padci slabili tudi moč njegove spremljevalne ekipe. Michele Scarponi je naredil preval čez navijačico, Jakoba Fuglsanga je nesrečno spodneslo na bidonu in je potem vozil obvezan kot mumija. A rumena majica je tudi pomočnikom dajala dodatno moč in motivacijo, da so mu stali ob strani vse od Anglije, tlakovanih cest Roubaixa do Pirenejev in ni pokazal nobene slabosti. Z leti je dozorel v zavedanju svojih omejitev in tudi okolja, kjer ima popolno podporo. Tudi to ima ceno. Letna pogodba v Astani naj bi bila težka štiri milijone evrov.
Vincenzo se dobro znajde v središču pozornosti, saj ve, da mediji vedno iščejo polemiko, zgodbo. V času Toura je mirno in trezno pospremil tudi provokativno temo, ki je krnila sloves kolesarstva v pretekli dobi. Na vprašanje, zakaj tekmuje za Astano, pri kateri dela s šefom Vinokourovom, ki so ga leta 2007 vrgli s Toura, sodeluje z Giuseppom Martinellijem, ki je leta 1998 vodil tudi zadnjega italijanskega zmagovalca Toura Marca Pantanija in bi moral vedeti, kaj se je dogajalo, ter v afero Puerto vpletenim vodonoscem Michelejem Scarponijem, odgovarja: »Razlog je preprost. Ta ekipa je veliko vložila v italijansko skupino kolesarjev, projektu so dali verodostojnost. S trenerjem Paolom Slongom delam že od 17. leta, tudi ko sem bil v Cannondalu in tudi sedaj v Astani. V ekipi sem dobil priložnost za pomemben korak v karieri. Moram se zahvaliti tistim, da so izvedli in izvajajo številne kontrole, zahvaliti spremljanju bioloških potnih listov, da je kolesarstvo postalo kredibilno. Če tega ne bi bilo, morda tudi mene ne bi bilo tukaj. Seveda sem delal napake v preteklosti. Teh ne morem zanikati.« Razumljivo torej, da se ne želi preveč primerjati s pokojnim Marcom Pantanijem, zadnjim Italijanom, ki je leta 1998 slavil na Touru. Kljub temu da je bil njegov idol in mu je mama kupila rumeno rutko, je raje vozil s čelado. Tudi glede primerjav z Lanceom Armstrongom jasno pove, da se nima za Bossa, kot je bil on: »Kar se je zgodilo v preteklosti, naj ostane v preteklosti.«
Pravijo, da bo tudi, ko se bo vrnil v Messino na Sicilijo in bo z očetom ter kolesarskimi prijatelji naredil mali »Nibali tour«, ostal le – Vincente. Vedo, da je kot najstnik, majhen in suh, na klanec že uhajal vsem amaterjem v kraju. Očetov prijatelj ga je zato poimenoval Bolha, kot je bil vzdevek Vincenta Truebeja, prvega nosilca pikčaste majice na Touru leta 1933. Vzdevek Morski pes iz Messine je dobil šele kasneje, ko se je v želji po napredku preselil v Toskano, na dirkah pa ga je krasil napadalni slog. Razkošni talent je hitro dokazoval s kolajnama na svetovnem prvenstvu v mlajših kategorijah in že tedaj je sodeloval s trenerjem Paolom Slongom. Leta 2006 se je že ponašal z zmago na VN Plouaya, edini veliki enodnevni klasiki, kjer imamo tudi Slovenci zmago po zaslugi Grega Boleta (2011). Ko je v sezoni 2007 v dresu Liquigasa prvič prišel na dirko Po Sloveniji, je že veljal za veliki italijanski up za etapne dirke in to dokazal z zmagama v Beljaku in Vršiču (njegov rekordni čas vzpona s trentarske strani še vedno velja). Le Tomaž Nose ga je v skupnem seštevku premagal zgolj zaradi Nibalijevega čuta za pomoč starejšim kolegom v etapi do Ljubljane, kjer je izgubil nekaj sekund preveč. Odločnejši se je vrnil leta 2010, dobil etapo na Krvavcu (in postavil rekord vzpona), odnesel skupno zmago, jeseni pa slavil na prvi veliki tritedenski dirki – španski Vuelti. Kariera nima nihanj. Od leta 2008 je nanizal kar deset uvrstitev med deseterico na tritedenskih dirkah, sedemkrat končal na stopničkah. Ko je lani zmagoslavno končal »sneženi« Giro, je manjkal le še Tour.
Kombinacija izjemnega hribolazca in napadalnost morskega psa se je izkazala za pravo kombinacijo. V lovu na etapne zmage še posebno. S štirimi je ponovil dosežek, ki ga je med zmagovalci leta 1970 zadnji dosegel Kanibal Eddy Merckx. CaNibali je nova skovanka z razlogom. Še posebno ga krasi nadzorovana agresivnost. Niti na enem vzponu od številnih ni bil v težavah. Že davno so minili časi, ko je bilo glede taktike in nadzora ritma vse prepuščeno odločitvam kolesarjem samim, njihovim občutkom, instinktu, bistrosti, spominu, vedenju. Ritem lahko nadzirajo tudi trenerji, le da malo z zamikom, a Slongo z Nibalijem nima veliko dela.
Gorazd Štangelj razkriva, da pri treningu ni posebno metodičen, da ne beleži kilometrov, vendar se drži načela, da je treba iz sebe vsak dan iztisniti najboljše. Kot vse velike zmagovalce tudi njega krasi mirnost. Nikoli ni videti živčen. »On je v vseh pogledih pravi vodja,« ga pozna Gorazd Štangelj. »Mislim, da je v mojem značaju, da sem miren. Vedno sem tak, tudi ko je to povezano z zaupanjem pri moji pripravljenosti. Mislim, da je bilo na letošnjem Touru podobno kot na lanskem Giru. Tour sem jemal iz dneva v dan. Tudi ko so bili trenutki panike, sem ostal miren in osredotočen,« se opiše. Mimogrede, tudi v trenutkih trpljenja ali zmagoslavja ne pozabi na hčerko Emmo in mlado ženo Rachele v Luganu. To ni le del šova. Tak je. Vincenzo Nibali je med Tourom dobil kar 19 rumenih majic. Večino Toura je prevozil v dveh majicah – prvo je dobil za zmago v drugi etapi in drugo po epski zmagi na tlakovani poti Roubaixa. Ni mu bilo nerodno, da vozi že oprane majice, le da se ujemajo z modrimi hlačami v odtenku Astane. Nibali ni izvajal prakse številnih, tudi Marcela Kittla prvi dan, da bi vozil ves v rumenem. Ves v rumeni je bil le zadnji dan. Od kolesa, čevljev, čelade do očal. Zdi se, da ni prav nobenega naključja v tem, kako je vstopil med šest največjih legend etapnih dirk. Njegov naslednji cilj je, da bi preskočil še koga: »Ne skrivam, da bi rad oblekel tudi mavrično majico svetovnega prvaka. Letos v Ponferradi bo težko, morda pa nekega dne tudi to dodam v svoj življenjepis.«
