Zaostajanje za stanjem duha

Škotska knjižna grajzlarija

Tovrstne kulturne razlike se zrcalijo tudi skozi zgodovino knjižnih založništev obeh držav: če so škotske založbe, kot so Encyclopedia Britannica, Chambers in Macmillan, skozi 19. in 20. stoletje daleč presegale škotske meje in postavljale standarde v anglosaškem založništvu in širše, se je v Sloveniji resno knjižno založništvo začelo razvijati ob nastanku kraljevine Jugoslavije, šele v socializmu pa sta Mladinska knjiga in Cankarjeva založba začeli osvajati tudi neslovenske jugoslovanske knjižne trge – a seveda v drugačnem okolju in v precej manjšem obsegu, kot so to počeli škotski založniki. Z malce cinizma bi lahko rekli, da si je slovensko založništvo v »jugoslovanskem imperiju« s 150-letnim zamikom izborilo podoben položaj, kot ga je škotsko imelo v britanskem od konca 18. stoletja naprej.

Nato pa je – in tu začne postajati naša zgodba zanimiva – na prelomu tisočletja na Škotskem sledil šok: iz najrazličnejših razlogov so vse velike škotske založbe pokupile londonske in ameriške založniške multinacionalke, jih integrirale v svoje sisteme in na Škotskem v najboljšem primeru pustile njihove lupine. Tako so pri življenju ostale predvsem založbe, ki jim moj založniški znanec ljubkovalno pravi knjižna grajzlarija: le nekaj zaposlenih, dve ali tri pisarne, od katerih je ena ponavadi na pol priročno skladišče, množica honorarnih sodelavcev (ki bi jim pri nas rekli prekerci, pri čemer se Škotom tak način dela zdi nekoliko manj tragičen kot Slovencem), od nekaj sto tisoč do milijon funtov prometa ter prodajna odvisnost od dveh velikih tujih knjigarniških korporacij (Waterstones in Amazon). Paradigmatski primerek tovrstne mini založbe sem srečal v vasici v škotskem višavju: njen lastnik se je pohvalil z okoli šestdeset letno izdanimi knjigami, s katerimi je, odvisno od leta, obrnil od dvesto do štiristo tisoč evrov. A je bil možak daleč od tega, da bi bil založniško nevpliven: ko sem bil pri njem na obisku, je ravno izvedel, da je njegov avtor v najožjem izboru za Bookerjevo nagrado (ki ima v anglosaškem svetu na prodajni uspeh knjige neprimerno večji vpliv kot Nobelova nagrada). To se mu ni zgodilo prvič, saj se njegova založba v zadnjih sedmih letih lahko pohvali s kar tremi tovrstnimi nominacijami.

A kako je mogoče, da založnik, ki ima dokazano dober nos za odkrivanje avtorjev, na tako velikem knjižnem trgu, kot je anglosaški, ne zrase čez nekaj sto tisoč evrov letnega prometa? Njegov odgovor je bil enostaven: ker mu vse prodajljive avtorje z visokimi predujmi prej ali slej izsesajo londonski založniki. »Pri nas je tako kot v nogometu,« mi je to nekaj dni kasneje potrdil njegov stanovski kolega, »podobno kot vsi dobri škotski nogometaši odidejo v bogatejše angleške ali evropske klube, tudi dobri škotski pisatelji odidejo k bogatejšim londonskim ali ameriškim založbam. Zato knjige na Škotskem delujočih založb ne dosegajo milijonskih naklad, ki so pogoj za resne založniške investicije in dolgoročno rast založbe.«

Če je bila torej Škotska še štirideset let nazaj cvetoča založniška dežela, jo je način, na katerega delujejo globalni knjižni trgi, spremenil v založniško provinco, presenetljivo podobno Sloveniji, saj tudi pri nas prevladujejo majhne založbe, ki so prodajno odvisne od enega velikega knjigotržca, Mladinske knjige. Poanta je torej do neke mere marksistična: če se na prvi pogled minimalizem slovenske založniške krajine zdi predvsem posledica jezikovnih omejitev, saj je na malem slovenskem knjižnem trgu nemogoče dosegati milijonske naklade, iz katerih bi lahko nekoč zrasla založniška multinacionalka, nas škotska zgodba uči, da je povsem mogoče, da bi bila slovenska založniška krajina podobno minimalistična tudi, če naš materni jezik ne bi bil slovenščina, ampak angleščina – kot da bi koncentracija kapitala na oblikovanje založniške krajine učinkovala podobno kot jezikovne omejitve.

Delitev dela

A odgovor na tako stanje ni nujno socialistična revolucija. Zadnjih nekaj let namreč vse več škotskih založnikov distribucijo in prodajno zastopanje prepušča podjetju Faber Factory (sicer v lasti angleške neodvisne založbe Faber), ki zanje skladišči tiskane knjige, opravlja konverzijo v e-knjige, jih distribuira do knjigarn in prodajno zastopa. Ko sem škotske založnike spraševal, ali se ne bojijo, da bi bile v takem sistemu knjige založbe Faber v knjigarnah bolj izpostavljene od njihovih, sem praviloma dobival odgovor, da sta založba in distribucijsko podjetje upravljalsko ločena in da distributer vedno daje prednost knjigam, ki se mu zdijo najbolj prodajljive, ne glede na to, pri kateri založbi so izšle, zato je uspeh knjige – skupaj z izpostavitvijo v knjigarnah – odvisen predvsem od prepričljivosti založnika na predstavitvah knjig Faberjevim prodajnikom in od marketinga, ki ga sam pripravi za knjigo. Posledice so fascinantne, saj se malim založnikom ni treba ubadati z »umazanimi« založniškimi opravili, kot so skladiščenje, računovodstvo in distribucija tiskanih in elektronskih knjig, ampak se lahko v celoti posvetijo odkrivanju novih avtorjev, pripravi njihovih knjig in njihovi promociji. Skupni promet na tak način sodelujočih založb je bil lani že blizu prometu manjše založniške multinacionalke, s čimer se vsaj teoretično odpirajo vrata za globalni uspeh tudi vanj vključeni založbi iz knjižne province.

Poleg tega so me škotski založniki opozorili še na to, da je Skandinavija dober zgled, kako v založništvu blagovna znamka ni le avtor ali literarni junak (kot so denimo Harry Potter, Sherlock Holmes in Pika Nogavička), ampak tudi žanr, saj je »nordic noir« postal uveljavljena blagovna znamka za skandinavske kriminalke in psihološke trilerje, ki je na svetovne knjižne trge izstrelila avtorje, kot so Jo Nesbo, Stieg Larson, Lisa Marklund in Lars Kepler, na televizijske ekrane pa serije, kot sta Most in Oblast. V skladu s to izkušnjo poskušajo Škoti zadnjih nekaj let – tudi s pomočjo literarnega festivala z enakim imenom – uveljaviti blagovno znamko »bloody Scotland« in z njo svojo produkcijo kriminalnih romanov. Posledično je tudi škotska podpora knjigi usmerjena predvsem v promocijo avtorjev in knjižne produkcije navzven.

Slovenska reakcija na finančno šibkost knjižnega trga je drugačna: čeprav pri nas deluje nekaj knjižnodistribucijskih podjetij, slovenski založniki trenutno niso sposobni s podjetniškim sodelovanjem za toliko znižati stroškov poslovanja, kot je to uspelo njihovim škotskim kolegom, in hkrati ohraniti konkurenco na trgu. Za povrh pri nas tudi ni tiste založniške in avtorske pameti, ki bi razumela, da so na globalnih knjižnih trgih avtorji, knjižni junaki, knjižni žanri ali nacionalna književnost lahko širše uspešni le, če se spremenijo v blagovno znamko, za kar so po skandinavskih izkušnjah po eni strani potrebni komunikativno pišoči, žanrsko prepoznavni in medijsko priljudni avtorji, po drugi pa založniški spin doktorji ter literarni agenti, ki znajo tovrstne avtorje promovirati po svetu.

A takih pri nas ni, ker je večina tistih, ki se v Sloveniji ukvarjajo s knjigo, pač zazrtih predvsem v domači trg. Posledično so prevladujoča oblika podpore knjigi subvencije, ki niso usmerjene v vidnost slovenske produkcije v svetu, ampak z njimi podpiramo predvsem zahtevnejšo knjižno produkcijo (ki je brez tovrstnih finančnih injekcij ne bi bilo, zato so te nujne in smotrne, a to je že druga zgodba).

Prilagajanje globalni ideologiji

V seštevku to pomeni, da so tako knjižna produkcija kot oblike prodpore knjigi na Škotskem in v Sloveniji povsem v skladu s prevladujočimi vrednotami v obeh kulturah: prva se prilagaja trgu in skuša njegove pojavne oblike in posledice (kot so denimo blagovne znamke in outsourcing) obrniti sebi v prid, druga pa je tržno manj inovativna in se bolj zanaša na državno pomoč. Ker je – pa naj nam bo to všeč ali ne – trg prevladujoča globalna ideologija, imajo Škoti s svojo tržno prožnostjo in prilagodljivostjo na dolgi rok več možnosti, da bodo globalno uspešni, kot mi, saj se – razen če ne bo prišlo do globalne socialistične revolucije – svet pač ne bo prilagajal naši etatistični, v slovenski prostor zamejeni pameti.

S tem seveda nočem reči, da sta slovenska podpora knjigi in način delovanja slovenskega založništva slabša od tistega, kar imajo na Škotskem; sta pa drugačna in manj v skladu s stanjem duha, ki je trenutno prevladujoč v razvitih kapitalističnih družbah. S tega zornega kota morda ni naključje, da je Slavoj Žižek kot globalno najbolj uspešen slovenski »izvozni« knjižni produkt hkrati tudi eden najbolj vidnih svetovnih levičarskih kritikov neoliberalizma, pri čemer njegova mednarodna uspešnost nima absolutno nobene zveze z izvoznimi napori slovenskega založništva in državno financiranimi prizadevanji za promocijo slovenskih avtorjev v tujini.

Na tej osnovi si upam napovedati, da bo Slovenija vrgla stran pet milijonov evrov, ki jih je odhajajoča vlada namenila promociji slovenske knjige na Frankfurtskem knjižnem sejmu; razen seveda, če iz opisanega hendikepa ne bomo znali narediti mednarodno prepoznavne vrednote. Vsekakor naloga, ki zahteva temeljit kolektivni premislek in nekaj mojstrov spina...