Za čivke velja, da niso dobro orodje tistih, ki hitreje pišejo, kot mislijo. Tako kot naj se televiziji in radiu izmikajo tisti, ki imajo težave s prehitrim govorjenjem, na primer Pieter Broertjes, župan nizozemskega Hilversuma. V radijskem intervjuju se je zavzel za izgon Putinove hčere Marije, ki na nizozemskem živi z Jorritom Faassenom. Kasneje je izjavo obžaloval in se zanjo opravičil, saj naj bi jo spodbudil »občutek nemoči« po tragični smrti potnikov nesrečnega malezijskega letala. No, nepremišljeno besedičenje je že imelo svoj učinek, za zdaj resda še z mirnim protestom peščice ljudi pred zgradbo, v kateri naj bi imela stanovanje Marija Putin.
Dve nepovezani zgodbi ob dveh nepovezanih oboroženih konfliktih imata kar precej skupnega in sta tudi povedni. Pripovedujeta, kako prek novih komunikacijskih sredstev postajamo nekakšni aktivni soudeleženci vsega dogajanja po svetu, hkrati pa vse bolj poneumljeni, ker nam informacijske plohe izpirajo možgane oziroma zadnje ostanke trezne presoje. »Ich bin ein Palestinian – Zahod se mora odločiti, na kateri strani je,« je po novem pritisku britanskih Judov nanj in na liberalce čivknil Ward in požel še kritike poslanskih kolegov, vodja torijcev v parlamentu Grant Shapps pa ga je obtožil, da s svojimi »popolnoma neodgovornimi pripombami podpihuje nasilje«. Ko se je John Kennedy razglasil za Berlinčana, je to vsaj ves demokratičen svet prepoznal kot identificiranje z žrtvami neke nesprejemljive politike in ne kot poziv k prelivanju krvi. Prav tako pa je simptomatično, da je župan Hilversuma prej sam kot kdorkoli drug spoznal, da njegova izjava kliče k obračunu z nič krivimi ljudmi za njegovo upravičeno žalost, medtem ko je opranim možganom misel na linč že postajala simpatična.
In tu je še ena povezanost obeh zgodb, namreč dokaz, da si jih ne znamo več pripovedovati tako, da bi bile razumljive. Zato so mrtvi civilisti enkrat kolateralna škoda, drugič pa žrtve zločinskih dejanj, čeprav vsaj od konca hladne vojne sem njihova kri hrani predvsem brezobzirni kapital in politike, ki mu služijo. Prav hrup okoli Warda in (še) tiho strinjanje z Broertjesom vodita k nadaljnji skupni ugotovitvi, namreč da ostaja skoraj tričetrt stoletja trajajoči spor, o katerem vemo tako rekoč vse, brez neke opredelitve o krivcih zanj, polletni, o katerem pravzaprav vemo zelo malo, pa z jasnim kazanjem nanje in posledičnim sankcioniranjem. Ta ugotovitev ima še eno plat. Ni namreč splošna, ampak je ozko vezana na tako imenovani Zahod, pravzaprav na ZDA, Evropsko unijo in daljni državi »tam spodaj«. Globalni pečat ji dajejo zgolj zahodni mediji s svojo globalno prevlado, ki dokaj zvesto sledijo uradni politiki pri obeh krizah, čeprav si trenutno po pilatovsko umivajo roke s pretresljivimi poročili o civilnih žrtvah in razdejanju v Gazi ter kritikami na račun izraelske agresivnosti. Še vedno namreč ostajajo neopredeljeni v odnosu do izraelske politike, ki je v temelju do Palestincev apartheidna, tako kot so opredeljeni do ruske, ki v resnici ne kaže nobene prepoznavnosti niti do Ukrajine, kaj šele do EU in ZDA in na poteze slednjih le bolj ali manj spretno odgovarja.
Posledično seveda nastaja zmeda, zaradi katere lahko izraelski veleposlanik v Berlinu Yakov Handelsman razlaga, da se Nemčija vrača v leto 1938, ker tamkajšnja policija ni razgnala protestnikov, ki so vzklikali »Dol z Izraelom«, in zaprla imama iz Danske, ki je v berlinski mošeji prosil Alaha, naj uniči sioniste. Bolj zadovoljni so izraelski predstavniki v Franciji, kjer je predsednik Hollande prepovedal propalestinske proteste. A povod za to je strah, da bi se zaradi številnih arabskih priseljencev izraelsko-palestinski spor razširil v to državo, ne pa neka jasna opredelitev glede spora samega.
Vztrajno nekonsistentna zahodna politika, ki v mednarodnih odnosih zasleduje bolj kapitalske kot pa občečloveške interese, sprani možgani državljanov, ki prek medijev postajajo svojevrstni vsakodnevni udeleženci oddaljenih konfliktov, ter sami mediji skupaj s spletno sproženimi informacijskimi plohami so eksplozivna mešanica. V Izraelu jo je prižgala še nepojasnjena smrt treh dečkov, v Ukrajini jo lahko dokončno prav tako nepojasnjeno strmoglavljenje letala z 298 potniki. V Izraelu se to dogaja, ker Zahod ne določi krivca za dolgoletni spor, v Ukrajini, ker ga je vnaprej določil. Oboje pa zato, ker v tem aktivno sodelujemo, kot nam je dirigirano, in ne z lastno presojo.