Najsi se nekateri skeptiki še tako trudijo očrniti nekdanjo myspace atrakcijo, Arctic Monkeys so še vedno tu in morda celo bolj živi kot nekoč. Njihov preboj pred dobrim desetletjem se je res zdel malodane filmski, celo tako, da so jim mnogi pripeli etiketo še ene najstniške senzacije, ki pride, zažari in po drugem albumu zbledi ali izgine. Arctic Monkeys so zoreli hitro, a ne prehitro, in takoj po čislanem prvencu Whatever People Say I Am, That's What I'm Not (2006) so stvarem pustili, da gredo svojo naravno pot. Tako so rasli s svojo generacijo, jo osveževali, zraven pa prepričali še nekaj kitarskih nostalgikov, ki s(m)o v poplavi novih bendov, ki so jim serijsko in brez vsakršnega sramu lepili lažno indie identiteto, iskali nekaj naivnih in bolj umazanih kitarskih riffov.
Velik bend v vseh pogledih
Kajti Arctic Monkeys znajo komunicirati na vse strani – tako glasbeno kot besedilno. Znajo spreminjati tempo, stopiti na zavoro, da bi že naslednji trenutek »napadli« z vsemi silami. Pri tem ne gre za nobena nihanja, temveč izključno za navdih, ki ga Alex Turner včasih bolj, včasih manj »privije«; a vsaj po tem, kar smo videli na tokratnem koncertu v Scaligeru, so Arctic Monkeys postali velik bend v dobrem in slabem. Seveda to samo po sebi še ne pomeni prav ničesar, so pa breme enakomerno porazdelili med neodvisni geto – iz katerega so izšli in v katerega na trenutke še kako radi pokukajo – in mainstream. Prav oni so kronski dokaz, da družbena omrežja le imajo neki smisel – in hkrati ponujajo spoznanje, koliko odličnih bendov smo zaradi neobstoja svetovnega spleta v preteklosti zagotovo preslišali.
V nasprotju z Arctic Monkeys sta The Kills zorela zelo počasi, vendar je bila njuna krivulja vztrajno usmerjena navzgor. Ne glede na to sta bila Alison in Jamie vedno zanimiva sogovornika, ki sta z leti postajala agresivnejša, samozavestnejša ter vse bolj neposredna v svoji neobremenjeni pop dimenziji, ki je vedno črpala iz ustvarjalne napetosti med ameriškim undergroundom in britansko neodvisno sceno. The Kills sta našla ravnotežje med obema strujama, hkrati pa presenetila še s poliritmičnimi premazi. Kako »gibčne« ali prilagodljive so njune pesmi, sta na tokratnem nastopu demonstrirala s tem, da sta jih nekaj izvedla iz drugih akordov, kot je zapisano na albumih. The Kills se enostavno ne zadržujeta – na odru ostajata estetsko gverilska in pravoverna, kar zadeva rock'n'roll. Ta je masiven, prašen, bučen in nikdar dolgočasen, tudi v tistih trenutkih ne, ko Jamie svojo kitaro zamenja za klaviature. Treba je namreč vedeti, da se The Kills ne branita niti ritem mašin (tokrat sta jih zamenjala dva tolkalca) in rabe loopov. Na trenutke sicer bode v ušesa metrična preciznost, vendar kmalu čez njo zapraši zid zvoka, ki so ga nekoč gojili Sonic Youth ali pozni Pixies. Alison in Jamie v spominih vseeno ne pretiravata, kajti že davno tega sta dala jasno vedeti, da pri njuni godbi – četudi vztrajno, a ne za vsako ceno jezdita na valu retra – ne gre za nikakršno reciklažo, temveč podoživljanje alternativnih osemdesetih. Podobno sta v tem desetletju šestdeseta podoživljala The Jesus and Mary Chain.
Pogum za drznost in ostrino
Še preden pogledamo na oder k Arctic Monkeys, jih je vseeno treba nekoliko okrcati. Razlog je v znanem sindromu bendov njihove generacije, ki en in isti program, nastavljen pred turnejo, brez vsakršne spremembe v vrstnem redu pesmi preslikujejo iz koncerta v koncert. Že vnaprej je jasno, da takšna logika ne prinaša nobenih koristi, prej nasprotno – bend avtomatizira, ker mu vzame nujno potrebno notranjo komunikacijo. In ne boste verjeli, to se na zunaj še kako opazi.
Arctic Monkeys namreč niso shoegazerji, kjer je statičnost razumljiva sama po sebi, temveč slogovno dinamičen bend, ki mora tako delovati navznoter in tudi navzven. Trenutno njihov odrski naboj zaradi tega sicer še ne trpi, se pa tudi ne razvija. Onkraj tega pa so Arctic Monkeys upravičili zaupanje, ki jih uvršča med najbolj vznemirljive nove kitarske bende zadnjega desetletja. Ne glede na nekatere oscilacije je na njihovem primeru težko govoriti o brezidejnosti ali površni interpretaciji že osvojenih poudarkov. Njihova poetika ni zapletena in je zato razumljiva vsakomur, ki ji ponudi priložnost. Predvsem pa gre za bend, ki ne samo da ima rad vse, kar imajo radi mladi, temveč si upa to ostro in privlačno odigrati (I Bet You Look Good On a Dancefloor, Why'd You Only Call Me When You're High). Na čelu z Alexom Turnerjem se fantje niso ustrašili prevladujočega najstniškega izziva pod odrom, prav tako jim niso namenili niti kakšne omembe vredne komunikacije. Vseeno ni bilo občutka, da je bil koncert izveden samo zato, da je bil – vseskozi je bilo čutiti pretok energije, ki se je na poti z odra pod njega in nazaj pomešala z iskreno adolescenčno strastjo. In četudi so koncert začeli (Do I Wanna Know?) in končali z vprašanjem (R U Mine?), se vmes ni zgodilo nič vprašljivega. Arctic Monkeys zvenijo drzno in kitarsko narativno, kot bend, ki zagotovo še ni rekel zadnje besede. Prava zmagovalka koncerta pa je bila vseeno nekajtisočglava najstniška množica. Lepo je videti, da tudi v tej starostni kategoriji obstajajo ljubitelji kitarske etike in estetike, ki ne podležejo raznim popopranim in enosmernim sezonskim histerijam.