Zabili smo si avtogol

Košorok, letnik 1972, prihaja iz tako imenovane ljubljanske struje SDS. Med letoma 2005 in 2012 je vodil ljubljanski Te-Tol, znotraj stranke pa sekcijo za energetiko, okolje in alternativne vire energije. V času prve Janševe vlade je nekaj časa sedel tudi v nadzornem svetu Slovenskih železnic.

Vsak posameznik mora biti kot državljan zadovoljen, če dobi stabilno vlado. Pogoj za vladavino stabilnosti je dovolj glasov v državnem zboru za sprejem nujnih reform. Bojim pa se, da dejanskega stanja stvari marsikdo ne pozna.

Na neki način preveč. Res pa je, da imamo v skupini Holding Slovenske elektrarne (HSE) tri resne bolnike: Termoelektrarno Trbovlje (TET), Premogovnik Velenje in Termoelektrarno Šoštanj (TEŠ). Prav je, da so vsi ključni odločevalci s tem seznanjeni. Moja skrb je, da dobijo pravočasno informacije in da so seznanjeni z vsemi možnimi vidiki in scenariji.

Neodvisna preiskava je že v teku, vendar tega nihče ne želi slišati. Februarja 2012, ko so začeli vlagati zakon o državnem poroštvu, je komisija za preprečevanje korupcije objavila vmesno poročilo, vendar se nihče ni zganil. Zdaj opravlja preiskavo računsko sodišče, in mislim, da bo ta zelo poglobljena. Zahtevali so goro podatkov in vidim, da preiskujejo oziroma revidirajo prave stvari.

S temi stvarmi je treba enkrat za vselej razčistiti. Eno je del kazenske preiskave, ki, kot slišim, intenzivno poteka, kar je prav. Upam, da bo čim prej zaključena, da se bo nadaljevala s sodno preiskavo in vložitvijo obtožnic. Tega si resnično želim, zato da enkrat za vselej zaključimo s tem paradiranjem, češ da ni bilo nič narobe. Po drugi strani pa je res, da bomo, četudi bodo krivci ugotovljeni, še vedno morali živeti s tem objektom. Ta je nujen za elektroenergetski sistem. Kolegi iz Elesa pravijo, da slovenska energetika v svojem sistemu teh šeststo megavatov moči potrebuje.

Težko bi špekuliral o tem, kakšen je bil motiv tistih, ki so se pred skoraj desetimi leti odločili za gradnjo TEŠ6. Dejstvo pa je, da so skoraj vsi termo objekti v Sloveniji stari štirideset in več let. Najmlajši, tretji blok TE-TOL, je bil, če se ne motim, zgrajen leta 1984. Življenjska doba vseh termo objektov se izteka in pomen, ki ga imajo v elektroenergetskem okolju, je zagotovo prispeval k odločitvi. Vse od začetka se je sicer razpravljalo o tem, ali bi bilo dovolj 400 ali 500 megavatov, morda celo 350, na koncu pa je bila sprejeta odločitev o gradnji 600-megavatnega bloka. Za odločitev je bil ključni podatek o tem, da je premoga dovolj in da je cena pri investicijskem programu določena, torej postavljena na 2,25 evra na gigadžul. Zdaj se je izkazalo, da je bilo takšno govorjenje preprosto zmotno. Sam sem začel na to opozarjati že oktobra lani. Poleg cene premoga je problematičen še drug vhodni podatek, to je cena električne energije na borzi, ki je v zadnjih letih rekordno nizka.

Srečko Meh ne bo nikoli priznal, da je naredil napako, ko je brez sence dvoma podpiral ta projekt.

Ohranitev delovnih mest v Šaleški dolini je bila po mojem mnenju ključni razlog. V skupini Premogovnik Velenje je nenazadnje zaposlenih nekaj več kot 2500 ljudi. Ne govorim le o rudarjih. Zdaj se postavlja vprašanje, ali so vsi ti ljudje dejansko nujni za obratovanje rudnika. Rudarjev je okoli 1200, neposredno je na premogovnik oziroma izkop premoga vezan še del zaposlenih v treh hčerinskih družbah. Sistem je treba očistiti vseh dejavnosti, ki ne sodijo v osnovno dejavnost premogovnika. S ceno premoga, ki ga odkupuje TEŠ, ne moremo financirati še vseh ostalih družb premogovnika.

Premog je edini proizvod, ki prinaša prihodke premogovniku oziroma celotni skupini Premogovnik Velenje. V aneksu, ki so ga ta teden podpisali HSE, TEŠ in premogovnik, je določena cena premoga, kot jo je predvideval razvojni načrt premogovnika, to je 2,45 evra za gigadžul. Premogovnik Velenje ima v tem trenutku 28,5 milijona evrov likvidnostnega primanjkljaja. Pokriti ga je mogoče z zvišanjem cene premoga, na drugi strani pa tudi s kombinacijo ukrepov, za katere lahko vsaj na stroškovnem delu poskrbi uprava sama že do konca leta. Skrbi pa me, kako bo po letu 2015. Padla je vrsta pogojev, ki smo jih obljubili financerjem TEŠ. Obljubili smo jim ceno 2,25 evra za gigadžul in da iz tega sledi ekonomska izvedljivost projekta TEŠ6. Maksimalna cena premoga je zapisana tudi v zakonu o državnem poroštvu. Hkrati je cena premoga tudi eden od štirih pogojev za črpanje posojila, ki jih določata pogodbi, podpisani z ministrstvom za finance. TEŠ je zdaj pred težko nalogo. Banke mora obvestiti, kaj se dogaja, in jim hkrati dokazati, da je projekt še vedno ekonomsko izvedljiv.

Dejstvo je, da je bila ta cena obljubljena marsikomu. Na tej ceni smo gradili celotni projekt, njegovo ekonomsko in finančno izvedljivost. Zdaj ugotavljamo, da se je vmes marsikaj porušilo. Ne samo cena premoga, tudi vhodni podatek cene električne energije, ki za naslednja tri leta ne kaže nič boljšega položaja. Tega bi se morali zavedati že v letih 2009 in 2010, ko so ta tveganja določeni ljudje že prepoznali, a jih marsikdo ni hotel slišati. Ko je kdorkoli iz sektorja trženja v HSE ali katerega drugega sektorja zgolj omenil ta možna tveganja, je bil prepoznan kot nasprotnik, sovražnik TEŠ6, kar je slabo.

Če je nekdanji predsednik uprave Premogovnika Velenje vedel, da cena premoga ni vzdržna, je to naklep. To je drugačno kaznivo dejanje kot malomarnost. Bojim se, da so s ceno premoga zavedli marsikoga, tudi ključne odločevalce.

Rudarji to že plačujejo. Plačevali so deset dni, ko so peljali spontano stavko. Zanjo so se odločili praktično vsi rudarji. Ugotavljati odgovornost, ali je nekdo vsa ta leta zavajal ali ni zavajal, je nekaj drugega. O tem bodo odločala sodišča. So pa zdaj vsi rudarji postavljeni pred to dejstvo. V letih 2012 in 2013 so si plače že znižali za pet odstotkov, kar pa se zdaj nikjer ne pozna. Res, da so si v premogovniku vseskozi želeli dokapitalizacij, vendar bi s tem le navidezno izboljšali rezultat, likvidnost. Kasneje bi bili pred isto težavo, ker ne bi nič naredili na stroških. Rekli smo stop, pristali nismo ne na višjo ceno premoga ne na dokapitalizacijo. Teh dveh težav se bo treba v prihodnjih letih lotiti, rudarji pa bodo v vsakem primeru potisnjeni v zelo slab položaj. Stroški dela predstavljajo sedemdeset odstotkov vseh stroškov in brez njihovega znižanja ne bo šlo. Pogoj za upokojitev izpolnjuje 112 rudarjev, vendar se trije ključni akterji, Kad, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ministrstvo za delo ne morejo dogovoriti, kdaj lahko gre rudar, ki izpolnjuje tako pogoje za starostno kot poklicno upokojitev, v pokoj.

Cena premoga bo odvisna od scenarija v načrtu finančnega in poslovnega prestrukturiranja, ki mu bo sledila uprava premogovnika. Odvisna bo tudi od tega, za kakšno znižanje stroškov dela bo uprava dobila soglasje predstavnikov zaposlenih. V energetiki imamo dve močni kolektivni pogodbi, eno za elektrogospodarstvo, drugo za premogovništvo, vse podjetniške kolektivne pogodbe pa so še nadgradnja. Dejstvo je, da opravljajo rudarji izredno tvegan poklic. Zato imajo tudi beneficirano delovno dobo in kup dodatkov, a kolektivna pogodba zajema celotno skupino Premogovnik Velenje. Podobno je s kolektivno pogodbo elektrogospodarstva. Kolektivna pogodba je zastarela, doslej pa si je nihče ni upal odpovedati. Menim, da je prišel čas, da se ta pogodba prenovi, seveda v sodelovanju s socialnimi partnerji. V nasprotnem primeru slovenska energetika preprosto ne bo več konkurenčna. Delamo na več scenarijih, žal tudi možnosti stečaja premogovnika. V preteklih dneh sem bil večkrat kritiziran, kako si drznem omenjati stečaj.

Minuli teden sem TEŠ izdal skupščinski sklep, v skladu s katerim morajo načrt prestrukturiranja pripraviti do konca septembra. Premogovnik in TEŠ bosta šla v postopke prestrukturiranja skupaj. Hkrati začenjamo razmišljati o rekonstrukciji celotne skupine HSE.

Dokler ne bo načrta finančnega in poslovnega prestrukturiranja sprejela uprava in potrdil nadzorni svet, o presežnih delavcev ne bi želel govoriti. Dejstvo pa je, da določene družbe, ki ne opravljajo osnovnega poslanstva, to je kopanja premoga, nimajo v skupini kaj iskati. Sliši se zelo grdo, kapitalistično, ampak tako žal pač je. Stečaj teh družb je verjetna in logična posledica. Vseskozi sem poslušal, da je premogovnik zmanjševal število zaposlenih, hčerinske družbe pa ustanavljal zato, da bodo sčasoma zaživele svoje življenje. To ni uspelo niti eni. Vse prihodke ustvarjajo s Premogovnikom Velenje ali znotraj skupine. Poleg tega so se v Velenju odločili še za izlet v gradbeništvo. Leta 2010, ko je bilo jasno, da se gradbeni sektor podira, so se pogovarjali o tem, da bodo prevzeli gradnjo stanovanjskih objektov in podobno. Ko ti gre slabo, moraš prodajati poslovno nepotrebno premoženje, hotele, smučišča, gostišča in podobno. Nujna je rekonstrukcija celotne skupine HSE. Pri takšnih stroških dela, pri takšnih odhodkih enostavno ne gre več. Kar ustvarimo s trženjem, je premalo, da bi lahko ustrezno servisirali vse dolgove.

1,428 milijarde evrov.

Upam, čeprav so presenečenja vedno možna. Pri tem projektu smo jih vajeni. Doslej so sicer v Šoštanju opravili 95 odstotkov del, za 97 odstotkov pa že podpisali pogodb.

Doslej smo TEŠ vseskozi prikazovali zgolj kot projekt bloka šest, kot da obstoječega bloka pet ni več. Zahteval sem, da zadnja različica investicijskega načrta zajame celotno poslovanje družbe TEŠ, vključno z delujočim starejšim blokom pet. Po neuradnih podatkih, upoštevaje ceno premoga 2,25 evra za gigadžul in vse vhodne podatke, tudi ceno električne energije, bo imel TEŠ v naslednjih treh letih, najtežjih letih za družbo, približno sedem milijonov evrov izgube na leto. Govorim o celotnem TEŠ.

… dobite izgubo več deset milijonov evrov na leto. To je tudi razlog, zakaj smo se odločili za načrt finančnega in poslovnega prestrukturiranja. Ves čas je bilo govora, da bo blok pet v hladni rezervi, vendar blok pet ne bo hladna rezerva. Hladna rezerva je bila Termoelektrarna Trbovlje do prejšnjega tedna, ko v njej nihče ni delal. Blok pet bo proizvedel približno eno teravatno uro in porabil milijon ton premoga. Zdaj se sprašujemo, ali je ta blok potreben oziroma ali je z njim stroškovno gledano sploh dopustno obratovati.

Ravno zaradi tega sem dejal, da čaka novega finančnega ministra težka naloga. Upam, da bo stopnja tveganja za unovčitev državnega poroštva v višini 440 milijonov evrov na vrhu primopredajnega zapisnika. Prepričan sem sicer, da bodo banke prisluhnile našim argumentom, zakaj in kako je do sprememb prišlo, se bo pa s temi resnimi tveganji treba spopasti. TEŠ bo moral poleg tega pojasniti, kako namerava povrniti 750 milijonov evrov, ki si jih je sposodil.

Smo že čez 50 odstotkov.

Vodstvo TEŠ se mora predvsem zavedati, da je HSE njihov lastnik in da TEŠ6 ni projekt Šaleške doline, da to ni nadaljevanje zgodbe, obremenjene s takšno ali drugačno težo, ki ga vleče proti dnu. Glede na poznavanje celotne problematike o zaupanju sploh ne bi govoril.

Mogoče člani ekipe, ki jo imenujete Rotnikov krog, bolj obžalujejo, da so mi tako zelo zaupali. Obžalujem marsikaj, predvsem pa to, da te imajo najožji sodelavci za norca. Morda so mislili, da bom lažje vodljiv, vendar so se zmotili. Po naravi nisem prav zaupljiv, če že sem, pa zaupam napačnim ljudem. Dvom se je v tem primeru izkazal za upravičenega. Nisem jih pripustil h ključnim odločitvam, informacije sem preverjal in stvar se je hitro zalomila.

Tako naiven nisem, da ne bi vedel, da je nekaj narobe. Že ko sem se prijavil za mesto direktorja HSE, mi je bilo jasno, da predstavlja ta projekt določena tveganja. Jasno mi je bilo, da akterji, ki so znani, stvari ne bodo zlahka spustili iz rok. Zaradi preiskav, ki zdaj potekajo, je nasprotna stran, če jo lahko tako imenujem, precej nervozna. Že spričo vseh napadov in zahtev po moji zamenjavi mislim, da sem marsikomu hud trn v peti. S kolegi smo na pravi poti, da te stvari odkrijemo. Marsikdo si doslej ni upal govoriti. Zdaj slišim, da je tudi v Premogovniku Velenje pred prihodom novega predsednika uprave Ivana Pohorca vladala strahovlada. Stavka, v takšnem obsegu, kot je bila, je odrazila večletno nezadovoljstvo ljudi.

V imenu TEŠ je HSE doslej poravnal za 122 milijonov evrov dolgov. Dravske elektrarne, iz katerih nikoli nismo črpali dobička, so posodile 70 milijonov evrov, od tega do zdaj okoli 50 milijonov evrov. Zavedati se morate, da HSE jamči tako Alstomu kot ostalim, gospodarska škoda, ki bi nastala, če računov ne bi plačali, pa bi bila veliko večja. Alstom bi zapustil gradbišče, projekt bi znova zastal. V HSE smo se hoteli zadolžiti in dokapitalizirati TEŠ, vendar so nam na ministrstvu za finance pojasnili, da bi bila to nedovoljena državna pomoč. Stališče ministrstva me je po vseh teh letih presenetilo, saj je dokapitalizacijo predvideval tudi finančni načrt. Res pa je, da sta bili že leta 2009 za projekt TEŠ6 izdelani dve pravni mnenji, ki obe opozarjata, da bi bilo dobro preveriti, ali ne pomeni takšna finančna konstrukcija projekta z vidika evropske komisije nedovoljeno državno pomoč. Grožnja je torej obstajala že leta 2009, pa so jo vsi predhodniki in odgovorni preprosto ignorirali. Vse to bo načelo likvidnost skupine HSE, ki bi imela že pri predvideni ceni premoga za TEŠ6 v prihodnjih dveh, treh letih precejšnje likvidnostne težave. Tudi zato je ključna racionalizacija poslovanja.

Po pogodbi, ki jo imamo s ključnimi kreditorji, to ne pride v poštev. Smo pa Dravske elektrarne že zastavili v obstoječih pogodbah, prav tako tudi proizvedeno električno energijo. Ne gre konkretno za zastavno pogodbo, piše pa, da jih ne smemo odprodati. Zdaj je potreben premislek, kako se bo v projekt začela vključevati država. Prepoznati je treba, da TEŠ6 ni projekt HSE, TEŠ ali neke doline, ampak je to slovenski projekt.

Z vašo oceno se strinjam. Imate prav. Zabili smo si avtogol, ves drugi polčas pa se iz tega ne znamo izvleči. To pomeni, da imamo slabo psiho, ali pa da smo slabo natrenirani.

Od 65 milijonov evrov realizacije 15 milijonov ustvarimo na zunanjih trgih, kar ni slabo. Glede na prihodke se uvrščamo med največja tri podjetja, je pa dejstvo, da smo vsi zamenljivi. Predsednik sindikata delavcev dejavnosti energetike Branko Sevčnikar je zagotovo eden tistih, ki bi lahko predstavljal mojo zamenjavo.

Pogled v preteklost kaže, da je bilo tako. Socialni partnerji imajo na poslovodenje izjemno močan vpliv. Ne govorim o soupravljanju, ki mora biti, čeprav sem bil deležen kar nekaj očitkov, da sem, ko sem ukinil nadzorne svete, predstavnikom delavstva onemogočil soupravljanje. Sam menim, da obstajajo tudi druge poti. Spričo dejstva, kakšen vpliv ima sindikat delavcev energetike, pa bi tej vaši trditvi lahko pritrdil. Se pa po nedavni spontani stavki rudarjev stvari premikajo v pravo smer. Svojim predstavnikom, ki niso bili vodilni sindikalisti, je zaupalo 1400 ljudi. Menim, da smo spoznali, da nismo na dveh različnih straneh.

To je edina rešitev. Pobude zanje smo dali že ob sprejemanju energetskega zakona. Eles je kot sistemski operater povedal, da potrebuje 600 megavatov iz TEŠ. Potrebuje jih zaradi sekundarne regulacije in regulacije napetosti. To pomeni, da moramo sistemu zagotoviti neke mehanizme, podobno kot to urejajo druge evropske države. To ni potuha, ampak podpora termo objektu, ki ne more biti konkurenčen na trgu. Nasprotovanje TEŠ6 je treba odmisliti, kajti dejstvo je, da na drugačen način termo objekta ne moreš vzdrževati pri življenju.

Kupec ponudbe vse do konca ni opredelil, pogajanja pa smo podaljšali na njegovo željo. Postavljajo se sicer vprašanja, zakaj ne pristopi HSE sam k rekonstrukciji celotnega tehnološkega postroja, kar pa bi bilo na dolgi rok in glede na našo zadolženost neracionalno. Želeli smo upoštevati socialno komponento, saj je Zasavje s stopnjo brezposelnosti zelo obremenjeno. Skušali smo doseči, da bi novi kupec zadržal približno 150 ljudi in da bi se zavezal naložbam v tehnološki postroj, ne pa, da TET kupi z nekim špekulativnim namenom. A v skladu s smernicami Unije si moramo prizadevati zgolj za čim višjo kupnino, vsak pogoj, zaradi katerega bi se lahko kupnina znižala, bi bil lahko nedovoljena državna pomoč.

Druga možnost kot prodaja je samo likvidacija oziroma stečaj. Dejstva so, kakršna so. Pri skoraj 100 evrih lastne cene na megavatno uro in tržni ceni 42 evrov znaša mesečna izguba 1,5 milijona evrov. To ni posebnost Slovenije, vsa termoenergetika v Evropi je takšna in elektrarne se zaustavljajo.

Za HSE da.

Zaloge premoga so, a še vedno morate najti nekoga, ki bo pridobil rudarsko pravico in začel izkopavati premog, kar pa je v prihodnjih dveh letih izredno težko.

Dobro vprašanje. Tudi mene so nadzorniki že spraševali, zakaj se ruskemu kupcu splača, nam pa ne. Znova je ključna cena premoga. Cena premoga v Trbovljah mora biti nižja od 2,4 evra, kar pa je praktično nemogoče. Zakaj se njemu splača, je treba vprašati njega.

Da.

Upoštevaje vsa dejstva mislim, da je rezultat odraz nekega stanja stvari. Odstotek se je zmanjšal, ni pa se poslabšal, kot bi se lahko in kot se je drugim konkurenčnim strankam, ki so stalne predstavnice v parlamentu zadnjih dvajset let. SLS je ostala zunaj. Slovensko volilno telo je izredno nepredvidljivo, nisem pa pristaš nekega jurišniškega gibanja. Stvari gledam s precejšnjo zaskrbljenostjo.

Mislim, da je šlo za impulzivno reakcijo, ki so jo kasneje, vsaj med vrsticami, tudi omilili.

Stranka ima kar nekaj likov, ki so prodorni in sposobni, da bi lahko prevzeli to stranko in z njo delali. Nisem jaz tisti, ki bom sodil. Mislim, da mora vsak pri sebi narediti temeljito analizo, kaj želi narediti, da bi se to družbenopolitično življenje v Sloveniji razvijalo. To velja za vsakega. Poglejte, Zoran Janković je s svojo Pozitivno Slovenijo pred leti dobil 26 poslancev, danes pa ga ni več nikjer. Zanimivo je, kako slovensko volilno telo vsaj na tej levi sredini, če jo lahko tako imenujemo, skače. Zdi se, kot da 20 do 25 odstotkov volilcev išče neki lik osebnosti ali rešitelja.

Se deloma strinjam. Ni najbolj pragmatično gledati zdaj, kaj se bo zgodilo. Treba bo narediti temeljit premislek o vsem skupaj. Upam, da ne bo največja nevarnost za novo vlado to, da sem član SDS. Nisem na tem gradil svoje kariere. Vsem odkrito priznam, da sem član stranke, ni me zato popolnoma nič sram, se pa z vsemi koraki in odločitvami zagotovo ne morem strinjati.

Kar nekaj ljudi sem poznal že prej. Svojih prijateljev nisem izbiral na način, v kateri stranki si. Vso fakulteto in tudi kasneje sem imel večino znancev in prijateljev iz drugih opcij, pa me to nikoli ni motilo. Svojega svetovnonazorskega prepričanja nisem nikoli obešal na veliki zvon. Mislim, da je treba v Sloveniji s tem končno prenehati. Treba je začeti z drugimi kvalitetami. Če obstaja nezaupanje, ker sem član SDS, da bom pridobival posle za neke prijateljske firme, so se zelo zmotili. Tudi marsikdo iz moje politične opcije, ne samo SDS, tudi drugi so se zelo motili, ko so mislili, da imajo vstopnico samo zato, ker smo podobnega ali istega prepričanja. Enako je bilo v Te-Tolu in podobno je tukaj. Na to ne padam in ne bom, ker je takšno moje povsem intimno prepričanje.

Mislim, da je bilo tega včasih veliko več. Ljudje so postali previdnejši, v celoti pa menim, da to nikoli ne bo povsem odpravljeno. Imenoval me je nadzorni svet, ki ga je imenovala prejšnja vlada. Verjetno nihče ne verjame, da sem prišel s strankarsko izkaznico na ta položaj. Je pa res, da zna biti v Sloveniji slabo, če si v določenem trenutku član neke stranke. Obstaja pa kar nekaj ljudi, ki so zamenjali več strank in vseskozi jahali na nekem valu navdušenja. Če živiš z nekimi vrednotami, ne zagovarjaš vsega, ker vsega ne moreš zagovarjati. Ali ista barva pomeni, da vsi isto razmišljamo? Daleč od tega.

Potem mora biti pa že v redu, če te gospod Janković pohvali. (smeh)

Zakaj pa ne bi bil dva mandata? Dan po imenovanju mi je nekdo rekel, da je to začetek mojega konca. Da sicer lahko uživam v tej slavi, da sem bil imenovan, ampak da si bo vsak dan nekdo bolj želel, da me čim prej razrešijo.