Danes našemu vsesplošnemu navdušenju nad tekaško vadbo nekoliko počasneje sledijo nekatere države Balkana, kjer se »starešine« še vedno pošalijo, da so tisti, ki tečejo, ali nori ali so kaj ukradli in bežijo. Športni psiholog Aleš Vičič je pokomentiral kulturne razlike in pojasnil, zakaj je tek pri nas tako »in«. Vesel, da je tekačev vsako leto več, opozarja pa na ekstremiste, ki na maratonih po nepotrebnem tečejo na življenje in smrt.
Pomembno je, kaj pravi štoparica
Tudi v odnosu do teka in rekreacije se po Vičičevih besedah pozna kulturna razlika srednjeevropskega in balkanskega prostora. Sever tradicionalno poganja garaško delo, protestantska etika za uspehom, medtem ko imajo številni prebivalci Balkana nekoliko bolj sproščeno miselnost, pri kateri ni treba delati več, kot je treba. To lahko prenesemo tudi v rekreacijo in pojasnjujemo trende, zaradi katerih v določenih delih Evrope na maratonih teče več, v drugih pa manj ljudi. »Slovenci smo kulturno na križišču balkanskega in srednjeevropskega razmišljanja. Veliko se nas ukvarja s tekom, čeprav je za to obliko rekreacije, sploh če govorimo o maratonih, značilno garanje, šele pozneje pa užitek. Morda v južnih državah na dolge proge teče manj rekreativcev, ker številni dajejo prednost užitku pred garanjem,« razlaga Vičič, ki opaža, da se trendi vseeno nagibajo v prid množični tekaški rekreaciji. Globalni vplivi, ki opozarjajo na pomen gibanja in zdravega načina življenja, so dosegli še zadnje kotičke. Skrb za zdravje je po besedah Aleša Vičiča glavni razlog za ukvarjanje s tekom, drugi, tesno povezan, je dobro počutje, na tretje mesto uvrščajo kakovostno preživljanje prostega časa, na četrto pa motivacijo po dosežkih in napredku. Zato ogromno tekačev teče s štoparico v rokah in spremlja svoj vsakodnevni napredek, na družbenih omrežjih objavlja rezultate treningov in se primerja z drugimi. »Pomemben vzrok za razmah teka pri nas je tudi dobra organiziranost rekreativnih prireditev v zadnjih 10 letih,« je dodal Vičič in pohvalil ljubljanski maraton kot tekaško prireditev številka ena, z njim vštric pa gre hote ali ne tudi komercializacija teka, ki dviguje prodajo športne opreme, obutve in prehrane. »Tek je sicer priljubljen, ker je enostaven, zanj v resnici ne potrebuješ drage opreme, veliko organizacije, družbe prijateljev, kot na primer pri ekipnih športih, ali rezervacije telovadnice. Čeprav tek ni ekipen šport, pa so za »družabneže« največ naredile tekaške skupine, ki naraščajo v zadnjih letih in v svoje vrste pritegnejo številne, ki cenijo družbo in skupinsko motivacijo,« je dodal športni psiholog.
Tečem, da bom sprejet in cenjen
»Če lahko on, lahko tudi jaz,« se glasi pogost stavek, ki verižno vleče tekače na start ljubljanskega maratona. Vičič pravi, da za to dinamiko ne smemo uporabljati izraza čredni nagon, saj je sopomenka za slepo kopiranje in sledenje množici preveč laičen, populističen in napačno razumljen izraz, vsekakor pa velja pravilno razložiti psihološke motive, ki daljšajo kolone slovenskih tekačev. »Eden najbolj osnovnih motivov za tek je druženje. Ljudje se radi družimo, in če se naši 'pomembni drugi', to pomeni družina, prijatelji, znanci, ukvarjajo s tekom, se želimo tudi mi. Ker bi radi pripadali in bili sprejeti.« Drugo pomembno gonilo je po Vičičevih besedah primerjava z drugimi. »Željo po sprejetosti nadgrajuje želja biti cenjen. Za to, da smo cenjeni in spoštovani, pa moramo biti dobri ali, bolje rečeno – boljši. Zato gremo teč in radi prehitevamo. Potrebo po spoštovanju uresničujemo tudi zunaj tekaških prog, npr. tako, da imamo dobro službo, da vozimo dober avto in tako naprej. Tudi v teku je kanček teh ambicij,« je pojasnil Vičič in poudaril, da omenjeni potrebi (pripadnost in spoštovanje) res sprožata neke vrste čredni nagon, ki pa ga nikakor ne moremo poenostavljeno razlagati.
Eni uživajo, drugi trpijo
Aleš Vičič je tudi sam rekreativen športnik, ki pa je letos zaradi poškodb ostal na navijaški strani ljubljanskega maratona. Ker je trasa speljana blizu njegovega doma, je imel tudi letos priložnost opazovati nepregledno kačo tekačev. »Ko jih gledam, sem navdušen nad dejstvom, koliko ljudi se navdušuje nad tekom. Všeč mi je, da jih je vsako leto več, ker to pomeni, da vse več ljudi živi zdravo, da jim tek daje novo energijo, voljo, da so bolj sproščeni, skratka, da bolj kakovostno živijo. Odkrito pa moram priznati, da imam tudi drugo, manj prijetno misel,« je nadaljeval Vičič o temni plati medalje. »Proti koncu maratona opazujem ljudi, ki so na koncu svojih psihofizičnih sposobnosti in ki so si naložili pretiran, nepotreben izziv, zaradi katerega kratko malo trpijo. Zakaj, se sprašujem, ko pa bi v rekreaciji lahko šlo bistveno lažje. V življenju le ni najpomembnejše, da pretečemo 21 ali 42 kilometrov ljubljanskega maratona. Raje tecimo manj in ustvarjajmo lepe spomine namesto trpinčenja, nepotrebnih preobremenitvenih poškodb in udarcev za samozavest.«