Včasih se sprašujem, kako se je moj praded počutil, ko je v uniformi svoje mogočne države ležal v blatnem jarku nekje ob Soči in poslušal šviganje italijanskih krogel. Predstavljam si namreč sebe, kako nekje daleč od svojega slovenskega doma, morda prav v Galiciji, v bližini pradedove rojstne vasi, v uniformi z rumenimi evropskimi zvezdicami potrpežljivo čakam, da mi na glavo prileti ruska bomba in da herojsko padem v boju za Jean-Clauda Junckerja, za drugačnost in enakopravnost, za francosko-nemški vlak, za sedmi člen lizbonske pogodbe in Evropski razvojni sklad.
Ne vem, težko si je v današnji Ljubljani samega sebe predstavljati v vojni, a nekako se mi zdi, da bi se počutil bedasto. Nekaj mi govori, da bi ob prvem zatišju vstal, na ves glas preklel idiota, ki mi je potisnil puško v roke in me izkrcal v tej ledeno mrzli mamojebnici, poslal bi nekam in Evropo in Rusijo in Evrovizijo in Ermitaž in babuške in eurokrem in odkorakal naravnost na Madagaskar.
Tako se mi pač zdi, da bi storil jaz, ki vem, kako se je naposled končalo, kar se je pred stotimi leti začelo v Sarajevu, ki vem, da je na koncu razpadlo ne le tisto, za kar se je boril moj praded, ampak tudi tisto, za kar se je dobrih dvajset let kasneje boril njegov sin, moj ded Vladimir. Sem pač cinik iz enaindvajsetega stoletja, ki so me učiteljice zgodovine naučile, da sta se oba borila zaman, čeprav je praded svojo vojno izgubil, ded pa v svoji zmagal.
In to, da se razumemo, nikakor ni evroskepticizem. Ideja združene Evrope mi je neznansko všeč, kakor mi je simpatična tudi izvorna ideja skupne države južnih Slovanov in kakor se mi zdi, da tudi tista avstro-ogrska država ni bila za odmet. Verjamem, da se je dalo tudi v njej povsem spodobno živeti in da ne bi bilo nič tragičnega, če bi ta še dandanes obstajala in bi imeli prestolnico še vedno na Dunaju.
Le umreti za katerokoli od teh držav se mi zdi, kaj jaz vem, malce zastarel koncept. Danes pač za svojo državo kvečjemu navijamo, ko ta zaigra na svetovnem prvenstvu v nogometu, in raje kot vojaške uniforme oblačimo drese z imeni naših najboljših napadalcev. Ko pa naša državna reprezentanca izpade iz nadaljnjega tekmovanja, navijamo za Nemce, ker na koncu vedno zmagajo.
In prav zaradi svoje sodobne miroljubnosti verjamem, da je lahko bil tudi moj praded, ko je ponujal svoje mlado življenje za prihodnost habsburške monarhije in jurišal nekam v smeri proti Italiji, enako ciničen, kot sem danes jaz. Prepričan sem, da je prav med enim izmed svojih jurišev spoznal, kako prekleto pameten je bil njegov oče, moj prapraded Peter, ki jo je pred evropskimi monarhi in njihovimi atentatorji popihal v daljno Brazilijo. Prav slišim ga, tega mladega jurišnika, kako preklinja Marijo Terezijo in njen šolski sistem pa vse kretnice in kretničarje od Dunaja do Trsta, Mlado Bosno in lepo modro Donavo in razmišlja zgolj o tem, kako iz tega avstrijsko-italijanskega pekla rešiti svojo ukrajinsko-bosansko glavo.
Le zakaj tudi on, se sprašujem, ne bi vedel, da se države, sploh tiste najlepše, tiste najbolj pisane in zapletene, v Evropi že od pamtiveka gradijo in tudi razgradijo, da je to njihova neizogibna usoda in da bi bili ljudje tukaj mnogo srečnejši, če ne bi v tem vedno znova odkrili tragedije nad tragedijami in umiranja tega ali onega imperija obvezno pospremili s svetovno vojno.
Le zakaj naj bi se mu, prosim lepo, zdela ideja dati življenje za avstro-ogrsko cesarstvo kaj manj idiotska, kot se zdi meni danes ideja umiranja za Evropsko unijo? Le zakaj bi bil jaz kaj manjši bedak od njega? Samo zato, ker je bil on rojen v devetnajstem stoletju in ni imel wikipedije? Kakor da ne bi imel tudi on svojih sto let starih vojn, iz katerih bi se po njegovem skromnem mnenju lahko veliki ljudje njegovega časa kaj naučili.
Zato, pravim, verjamem, da se je moj praded pred stotimi leti zelo dobro zavedal, da bi bila njegova smrt povsem nesmiselna, in da mu je bilo popolnoma vseeno, kdo bo na koncu v tisti vojni zmagal. Zagotovo je slutil, da bo svet, ki se je pred njegovimi očmi razstavljal, čez čas nekdo spet sestavil, morda celo tako, da bosta Avstrija in Italija končali v isti državi. In morda je slutil celo to, da se bodo tudi takrat spet našli bedaki, ki jim to ne bo všeč in ki bodo hoteli vse to spet razstaviti. Morda celo s kakšno novo vojno.
In verjamem, da je v nekem trenutku pomislil tudi name, na svojega pravnuka, in da si je potihem zaželel, da bi, če me bodo čez sto in več let vpoklicali v neko novo morijo, ob prvem zatišju vstal, na ves glas preklel idiota, ki mi je potisnil puško v roke, ter odkorakal naravnost na Madagaskar. Nekaj mi pač govori, da je bil praded Leon nadvse pameten človek.