Po koncu vojne se je pomanjkanje še stopnjevalo, najstarejša hčerka je morala iti služit v Trst, štiri mlajše, med njimi moja babica, pa k različnim družinam v Beograd; njihovo domotožje je bilo sprva neizmerno. Babica je bila najprej pri neki družini varuška, nato pa sobarica pri samski ženski, v očeh uboge slovenske hribovke »zelo lepo napravljeni«. Redno so jo obiskovali gospodje. Potem se je odselila na Dunaj, babica je morala z njo in tako je izgubila svojo edino družbo, svoje sestre. Le ena od treh se je vrnila v Slovenijo, dve sta se v Srbiji poročili in tam ostali do smrti, v devetdesetih letih, ko sta v vihri politične norosti po sedemdesetih letih življenja v Beogradu postali pripadnici osovraženega naroda, zbegani od tega, kdo ima »prav«.

Babica na Dunaju ni bila dolgo, gospodarica je nadaljevala pot v Pariz. Nekje v tem času je babica, ki se ji prej ni niti sanjalo, kako nastane otrok, končno dojela: gospa je bila kurtizana.

V Parizu je babica izvedela za klub Slovencev, ki ga je vodil slovenski duhovnik, brat Prežihovega Voranca. Ta je priseljencem pomagal pri urejanju različnih zadev in v tem pribežališču revnih emigrantov je babica spoznala mojega dedka, Štajerca, ki je svojo revno družino ravno tako zapustil v povojnem pomanjkanju, odločen, da gre v »Pariz«, karkoli in kjerkoli že to je; ker je o njem nekje slišal lepe reči. Šest mesecev je pešačil in že precej časa bival in delal v Parizu, med poljskimi emigranti, preden je, neuk jezika, dojel, da je že tam. In preden je zašel v tisti slovenski klub in klecnil pred lepo Blejko.

Ta tipična zgodba velikih migracij, ki jih je sprožila prva svetovna vojna, bi se tam, v drobceni slovenski skupnosti sredi ogromnega Pariza tudi končala, stari starši in njuni otroci, moja mama in stric, bi živeli svoje pariško življenje skromnih in vse bolj asimiliranih emigrantov (ki svojih otrok niso učili materinščine, da bi se v šoli in družbi kar najbolj prilagodili francoskemu okolju) znotraj pisane emigrantske druščine z vseh vetrov, če ne bi prišel čas, ko … je nekdo za takrat desetletno deklico, mojo mamo, zavpil: »Sale Juive!« Umazana Judinja. Obrnila se je, prav nič razumela. Tudi tega ne, zakaj je njena judovska sošolka čez čas izginila kot kafra. Kasneje je razumela: medtem ko je s prihranjenimi novci od neke hecne ulične pevke Edith Piaf veselo kupovala lističe z besedili, da je lahko skupaj z drugimi mimoidočimi pela z njo, so njeni temni lasje in izrazit nos nenadoma postali znak, ki te je lahko stal glave. Je bila po očetovi strani morda res kje kakšna kaplja prešuštne judovske krvi? Če je bila, tega v tisti revščini stari oče ni vedel.

Treba je bilo torej bežati iz Pariza, kot »Jud« in kot Slovan. Prva vojna se je nenadoma zdela kot priprava na končni obračun. Bežati v Normandijo. Spet v lakoto, v skrivanje, v lisico v loncu… Do izkrcanja ob dnevu D.

Po vrnitvi v Pariz, po koncu vojne, v pretresenosti, v grozi in dvomih, in ob milem klicu domovine, zdaj že FLRJ, naj se vrnejo … družina odroma nazaj v Slovenijo. Nevedni, naivni. Kjer jim režim najprej pusti kupiti dve hiši in jim ju čez teden dni spet »odkupi«, za nekaj novcev. Kjer se je pri šestnajstih letih »Francozinja«, kot so jo zasmehovali, prvič začela učiti slovensko. Kjer se je morala v šoli pred celim razredom pokesati, ker prihaja iz »gnilega kapitalizma«. Kjer je potem ostala, medtem ko jo je brat popihal nazaj, v rodno Francijo, se poročila, spet verjela, da je kovčkov v družini konec. In jih je res bilo, za eno generacijo. Dokler ni pred nekaj leti odšla vnukinja. Ker je spet čas, ko mladi, zdaj ne več peš, ampak z nizkocenovci, odhajajo iz te države brez obeta prihodnosti.