»Torej so ubili našo Ferdinanda,« je dejal Švejk služkinja, ki je zapustil vojaško službo pred leti, ko je bil na koncu razglašena za vojaško medicinsko komisija za rit preživljal prodajajo pse, grd, mešanec pošastni katerih rodovnike je ponarejena.
Poleg tega poklica je utrpela škodo zaradi revmatizma in je samo opraskana kolena opodeldokem.
»Kerýho Ferdinand, gospa Müller?« je vprašal, bo z masažnimi kolenih, »Vem, dve Ferdinand. Ena je uslužbenec na kemik Prusi in enkrat olja za lase popil steklenico po pomoti, in potem Ferdinand Kokoška, ki zbira pasji drek. Nobeden od njih ni poškodb.«
»Ampak, gospod, gospod nadvojvoda Ferdinand, iz Konopiste, maščobe, svetohlinski.«
Itn., vse dokler se bralec zaradi morebitnih težav in stranskih učinkov ni primoran zglasiti pri Ferdinandu Kokoški.
Ta ali oni bralec bo nemara vprašal, zakaj nisem uporabil raje katerega od najmanj šestih obstoječih slovenskih prevodov. Lahko bi se izgovoril, da že njihova množičnost priča o neprevedljivosti originala, a bom raje priznal, da tu v Bratislavi nimam nobenega pri roki. Ljubljanskemu prijatelju, ki je odvetnik in torej ve, kako se pošilja vročilnica, kaj šele navadna paketna pošta, sem emajliral, »naj se mi brzojavno pošlje Haška v prevodu«, ko pa je pošiljka pripotovala, se je izkazalo, da je v njej prevod – Haške konvencije.
Slodnjak je imel torej prav, ko je z »Uršo Plut« Frana Milčinskega dokazoval, da se pri brezosebnih oblikah uporablja nominativ in ne genitiv!
Nesporazumi so sicer jeziku v naravi. Ko sem o haški konvenciji pripovedoval našemu šoferju Mišku, ki je kot ribič-motorist videl že veliko sveta, mi je v zameno takoj postregel z zgodbo o nekem Karolu, ki ga je žena poslala »po olje«, oni pa je razumel, kot da ga pošilja »v Polje«. Čeprav so bile poškodbe – obrambne črnice v zameno za obrambno ugriznino – v civilni pravdi označene za finančno enakovredne, se je končalo z zakonsko razvezo. Ker nimata otrok, se trenutno tožita za skrbništvo nad psom.
Na srečo sem bil med čakanjem na pošiljko iz Ljubljane ne bodi len opravil vsaj domačo nalogo, ki se ji ne more izmakniti noben pravi pisatelj: raziskal sem biografske in družbenozgodovinske okoliščine, ki opredeljujejo njegove like.
Življenje Jaroslava Haška (1883–1923) bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Rodil se je v revni selivski češki družini. Potem ko je mati postala samohranilka – oče, srednješolski profesor matematike(!), je umrl leta 1896 od alkoholizma – ni zmogla več krotiti neugnanega sina, in ta je dve leti zatem obesil šolo na klin in se začel družiti s cigani in klateži. Mati ga je sicer dala v vajenstvo pri njemu neljubem lekarnarju Kokoški, a se je raje aktivno udeleževal raznih lumparij, npr. protinemških izgredov v Pragi (1897). Pozneje je na spodbudo drugega farmacevta, ki je prepoznal njegove darove, vendarle končal srednješolsko Trgovsko akademijo (1901) in se zaposlil v banki (1902). Potem ko je v prvega pol leta službovanja drugič usekal podaljšanega »taplavega«, so ga nagnali. Nekaj časa se je ukvarjal s prodajo psov (najdenih ali »najdenih«, nedvomno pa s pedigreji, gl. Švejkov tekst). Objavljati je začel leta 1901. Leta 1906 se je organizirano pridružil anarhistom. Večkrat je sedel zaradi vandalizma, vsaj enkrat pa pijan napadel stražnika in fasal samo mesec dni aresta. Leta 1907 se je zaljubil v Jarmilo Mayerjevo, hčer bogatega konservativca. Njeni starši so zvezi nasprotovali, zato se je distanciral od anarhizma (tedaj je bil urednik glasila Komuna) in se skušal ustaliti kot novinar in pisatelj v svobodnem poklicu. Napisal je menda vsega 4500 zgodb, posutih s prigodami iz lastnih krokarij, ki so pozneje posojale sižeje Švejkovim anekdotam. Ko je oskrunil še K.u.K. zastavo, so starši Jarmilo preselili na deželo. Potem se je vzdrževal pijanskih burk in potegavščin ter pridno pisal, tako da je recimo leta 1909 objavil kar 64 zgodb. Pisal je o rečeh, ki bi bile žalostne, če ne bi bile smešne. Sprejel je mesto urednika pri reviji Svět zvířat (Svet živali), ker pa so ga dobili, da piše o živalskih vrstah, ki si jih sam izmišlja, so ga kmalu odslovili. Naslednje leto se je z izvoljenko poročil. Jarmila se ni mogla privaditi; iztirjali so jo moževi politični koraki (recimo ustanovitev »Zmerno progresivne stranke v mejah zakonitosti« za volitve 1911), in ko se mu je ponesrečil še teatraličen poskus samomora (skok s Češkega mostu v Vltavo) in so ga za nekaj časa vtaknili v norišnico, se je zatekla k staršem. Ločen od postelje in mize se je ob izbruhu velike vojne malodušno priglasil v vojsko. Leta 1915 se je pustil ujeti Rusom. Naslednje leto so ga ti izpustili iz ujetniškega taborišča in pridružil se je najprej protiavstrijski Češki legiji, ki pa je bila buržoazno-nacionalistična, tako da je, ko je prišel čas (1918), prestopil k Rdeči armadi kot propagandist. Tam je, zdaj že organiziran komunist, spoznal Aleksandro »Šuro« Lvovo in se z njo (civilno) poročil. Leta 1919 se je z njo vrnil v domovino – ostala mu je ob strani do prezgodnje smrti – a se mu je slabo godilo. Zmerjali so ga z izdajalcem in bigamistom, objavljati skoraj ni mogel drugače kot pod psevdonimi (vsega jih je uporabil v življenju 120). Preselil se je iz Prage na vas, v Lipnice, tam pa zapit in zamaščen od silnih količin piva tako opešal, da je Švejka narekoval Šuri iz postelje. Leta 1923 je še ne štiridesetleten umrl, potem ko mu je, kot tu piše, od poslabšane tuberkuloze odpovedalo srce.
Hašek je bil torej po naravi in življenjskih razmerah pravi vstajnik. Ampak ali bi sploh razumel, kaj se dogaja, ko pa še mi ne razumemo? Bi se zapil ali pa bi prešaltal na prozac?
Brskaje po strokovnih člankih na internetu (od Wessa Mitchella in Marka Cornwalla do Ivana Pederina), in črpaje iz tistega, kar sem si zapomnil iz Ruplove Skrivnosti države, sem začel sestavljati vzporednostno tabelo obeh supranacionalnih formacij, da vidim vsaj, ali bi Švejkov stoicizem sploh bil kos akulturacijskemu šoku:
Potem ko sem od pomembnejših vzporednic zašel v drobnjarije, kakršna je recimo vprašanje nasledstvene linije (v EU od Junckerja na Dijsselbloema), sem vse skupaj odložil, saj je postalo jasno, da je vsa razlika med supranacionalnima tvorbama zgolj v diferenci.
Ampak niti vse te pedantne priprave niso zalegle, da bi se mi končno zapisala kaka Švejkova izjava. Nezavedno sem najbrž čutil preveliko strahospoštovanje do Haškovega genija.
Rok oddaje se je že nevarno približal, ko me je na srečo naš šofer Miško vprašal, kako da se nič več ne smejem. Pojasnil sem mu. Malo je pomislil in rekel: »Neki Dežo iz mesteca Jelka, to je tu blizu, pri Mali Donavi, iz katere se dajo izvleči imenitni somi« – ah, ta Urša Plut! – »se je v starem režimu poklicno ukvarjal s spiritizmom. Člani češkoslovaškega CK so tik pred zmago žametne revolucije skušali dobiti stik z Leninom. Vem, sliši se čudno, da bi partijci verjeli v duhove, ampak tu je šlo za nesmrtnega Lenina. Obrnili so se na Deža. Ni mu uspelo. Najbrž se je duh zbal demistifikacije, ki bi obvezno sledila seansi. Deža so obtožili za sabotažo, in ko je režim padel, je mož za kratek čas postal ljudski heroj, ko se je razvedelo, da se je uprl cekaju. Vendar se mu pozneje ni dobro godilo – spodrinile so ga televizijske šlogarice. Če želite kontakt s Švejkom, potem bo Dežo še vedno edini pravi naslov. Nekoč sem bil poleg, ko je priklical Brežnjeva osem dni pred tistim, ko so ga TV kamere pokazale vsemu svetu, kako sedi in po vsem videzu tudi diha na tribuni na moskovski prvomajski paradi.«
Naslednji dan (včeraj torej) mi je Miško posredoval Dežove cene: »Za Haška 300 evrov, za Švejka 600 evrov, če pa se vam zdi preveč, lahko dobite pričevanje iz druge roke, namreč gospo Müllerjevo za 150 evrov.«
Nazadnje sva zglihala na 275 evrov za Haška, a pod pogojem, da mora citirati Švejka – s tem prebliskom ekonomske varčnosti sem ubil, da tako rečem, dve muhi na isti cesarjevi sliki! – in sinoči sem na seansi pri Dežu, zgubanem možičku s sivkasto plešo, lahko poslušal Haškovega duha, ki je vseh 20 minut tega izrednega doživetja zvenel svoji zapitosti in tuberkulozi primerno. Za doplačilo 100 evrov sem prejel še zvočni posnetek, za nadaljnjih 50 evrov pa mi je Miško zrihtal še prepis. Ponudil se je tudi, da mi ga prevede v slovenščino, a to sem storil potem sam, saj mi je Bernarda pobrala kartice.
Žal mi prostorske omejitve, ki veljajo v Objektivu, ne dovoljujejo objaviti več kot nekaj prvih odstavkov tega osupljivega besedila. Osupljivega namreč zato, ker je očitno prišlo do desinhronicitete. Govor je iz za zdaj hipotetične prihodnosti, resda zelo bližnje (vsekakor iz časa pred naslednjim nogometnim SP). Ko sem Deža vprašal, kako je zdaj s tem, mi je pojasnil, da tako kot Dickens najraje priziva duhove prihodnosti, kajti z izjavami duhov sedanjosti stranke niso zadovoljne, saj jih lahko preberejo v vsakem cajtengu, in potem zahtevajo denar nazaj.
Kakorkoli, tu je prevedek prepisa zvočnega zapisa samogovora »Hašvejkovega« duha:
Vrli vojak Švejk poseže v véliko vojno
»No, pa so nam ubili Junckerja,« je dejala gospodinja Švejku, ki je pred leti zapustil vojaško službo, potem ko je bil pred vojaško medicinsko komisijo definitivno razglašen za bebca; preživljal se je s prodajo psov, grdih mešanskih zblod, ki jim je ponarejal rodovnike.
Razen s tem poklicem je bil zaposlen še z revmatizmom in si je ravno mazal kolena z ibuprufenom forte.
»Katerega junkerja, gospa Müller?« je vprašal, ne da bi si nehal masirati kolena, »poznam dva junkerja. Eden je bil osebni asistent vodje skupine svobodnjakov v Evropskem parlamentu, a ga je oni odslovil, ker mu je, mislim, popil lasno olje, potem pa poznam še Kokoško, ki se preživlja s pobiranjem pasjega govna. Ne enega ne drugega ni škoda.«
»Ampak vaša gnada, gospoda Junckerja vendar, tistega iz Bruslja, tistega očalarja, svetohlinca, ki se zavzema za večinski glas ljudstva.«
»Ježešmarija,« je zaklical Švejk, »ta je pa dobra. Kje se je pa gospodu predsedniku komisije to zgodilo?«
»Sestrelili so ga nad Kijevom, vaša gnada, z raketo zemlja-zrak, v avionu.«
»Ah, dajte no, gospa Müller, saj kje drugje pa kot v avionu! Ja, takle gospod si lahko privošči, pa pri tem niti ne pomisli, da se mu lahko po poti kaj zgodi. Pa povrhu še nad Kijevom, to je v Ukrajini, gospa Müllerjeva. To so naredili Turki, ker jih ne pusti v Evropsko unijo. Pač zaradi krimske vojne. Jim bomo že pokazali, ko se združimo z Rusijo. Potemtakem je gospod predsednik evropske komisije že pred božjim stolom? Je dolgo trpel?«
»Njegova komisijska prevzvišenost je bila mrtva momentalno, vaša gnada. Takale raketa zemlja-zrak pač ni pištola. Pa še s pištolo se je pri nas v Nuslih nekemu gospodu, ki se je igral z njo, posrečilo iztrebiti vso družino in za navrh še hišnika, ki je prišel pogledat, zakaj takšen hrup v tretjem nadstropju.«
»No, so tudi rakete zemlja-zrak, ki se ne bodo aktivirale, pa če jo na glavo postavite. Škart roba se najde povsod. Ampak za gospoda predsednika komisije so si gotovo omislili kaj boljšega, gospa Müllerjeva, in stavil bi, da se je človek, ki mu je to storil, lepo zrihtal za to priložnost. Saj veste, sestreliti takšnega predsednika, to niso mačje solze. To ni tako, kot če bi divji lovec ustrelil logarja. Problem je že, kako ga dobiti na muho, niti blizu mu ni mogoče, če si v kakih capah. Pristopiti morate najmanj v poslovni obleki, z modro kravato, da vas ne bi pohopsal prvi varnostnik.«
»Pravijo, da jih je bilo več, gospod.«
»To se razume samo po sebi, gospa Müller,« je dejal Švejk in se nehal masirati. »Če želite pospraviti predsednika evropske komisije ali, kar se mene tiče, predsednico Nemčije, potem se je treba pač vkup vzeti. Več glav več ve. Eden zgrunta eno reč, drugi pride na dan z drugo, no, potem si bo dejanje zaslužilo 'odo radosti', kot se glasi himna. Predvsem je treba budno paziti, kdaj se bo gospod pojavil. Tako kot se je zgodilo s Stalinom, ko ga je oplazila kap: prosim lepo, tega so pospravili njegovi pribočniki v sodelovanju z njegovim zdravstvenim konzilijem. Prišli pa so k njemu na jutranjo kavico z vodko. Kdo bo po takšni reči sploh še komu zaupal? Zdaj verjemite, da v Bruslju ne bodo več imeli jutranjih kavic, samo še večerne zakuske, pa še na njih bodo postregli najprej dobavitelju. Pa je še veliko takšnih, ki se jim črno piše, veste. Kar zapomnite si, kar pravim, gospa Müllerjeva, naslednja sta na vrsti tisti Holandec, ki predseduje Franciji, in pa Kamerunec na Angleškem, mogoče pa celo, bog varji, sam presvitli vojvoda Luksemburški, zdaj ko so pospravili prejšnjega. Nedolgo tega nam je v krčmi neki gospod pravil, da pride čas, ko bodo oblastniki padali drug za drugim, in da jim nobena oblast ne bo pomagala. Ker pa ni imel za zapitek, ga je dal krčmar prijeti. Tako da je potem enkrat na gobec krčmarja, policaja pa dvakrat. Pa so ga odpeljali v celico za treznjenje, da bi se spametoval. Tako je, gospa Müllerjeva, danes se dogaja vse sorte. In kakšna izguba za Evropsko unijo! Ko sem še služil vojake, je neki pešak ustrelil stotnika. Nabil je flinto in stopil pred kanclijo. Tam so mu rekli, da pri njih nima kaj iskati, on pa je kar gnal svojo naprej, češ da se mora pomenit s tistim stotnikom. Stotnik je prišel ven in mu takoj odredil čiščenje kasarne. Ta pa vzame flinto in plenk, je šla krogla stotniku prav skozi srce. Priletela je zadaj iz gospoda stotnika in naredila škodo še v pisarni. Razbila je steklenico črnila, da se je razlilo prek uradnih aktov.«
»In kaj se je zgodilo z vojakom?« je vprašala gospa Müllerjeva, medtem ko se je Švejk oblačil.
»Obesil se je z naramnico,« je rekel Švejk, medtem ko je čistil svoj klobuk. »Ki za nameček sploh ni bila njegova. Sposodil si je naramnice od vodje paznikov, češ da mu hlače lezejo dol. Menda ja ne bo kar čakal, da ga ustrelijo? Veste, gospa Müllerjeva, v takšnem položaju vsakdo izgubi glavo. Vodjo paznikov so zaradi tega degradirali in mu dali šest mesecev. A jih ni odsedel. Zbežal je v Švico in danes je pridigar ne vem katere cerkve. Poštenjaki so dandanes redki, gospa Müllerjeva. Lahko si mislim, v kakšni zmoti je bil gospod predsednik komisije nad Kijevom glede tega, kaj se ima zdaj zgoditi. Če trpi od daljnovidnosti, je onega celo videl iz aviona, kako meri nanj, pa si je mislil: 'Aha, navijač, ki maha proti meni s kopijo pokala Julesa Rimetja, da mi izrazi spoštovanje spričo uspehov mojih reprezentanc v Braziliji.' A to spoštovanje je bilo, ko je priletelo do njega, glasnejše od navijanja. Je od gospoda glavnega komisarja kaj ostalo, ga. Müllerjeva?«
»O ostankih nič ne piše, ampak piše pa, da ni preživel nihče od tistih, ki so bili na letalu.«
»Ja, to gre kot po žnorci, takšna vodena raketa, ga. Müllerjeva, kot po žnorci. Osebno bi si za takšno opravilo sicer kupil raje browninga. Na pogled je kot igračka, ampak za razliko od rakete zemlja-zrak lahko z njo pospraviš natanko tistega, ki se ti je zameril. Z browningom, če imaš čas in če so dovolj na kupu, lahko v minutki postreliš vse člane evropske komisije, čisto vseeno, ali tolste ali trlice. Čeprav, med nama povedano, gospa Müller, je debel politik boljša tarča od suhega. Praviloma. So pa tudi izjeme. Na maršala Tita so izvedli 70 poskusov atentata, pa se ga ni nobena krogla prijela, čeprav je bil lepo rejen. Resda od maršala človek niti ne pričakuje, da bo mršav. No, zdaj grem in bom Pri kelihu, in če se kdo oglasi po tistega minipinča, na račun katerega sem vzel predujem, jim recite, da ga hranim v svoji psarni na deželi, da sem mu ravno šele obrezal uhlje, tako da se ne sme seliti, dokler se mu ne zacelijo, sicer se mu prehladijo. Ključ pa dajte, prosim, hišnici.«
Malo za malo se mi je zdelo, kajti besedilo je skoraj enako izvirnemu. Saj je Haškov duh tako rekoč samo imena zamenjal z novejšimi. Za toliko denarja bi lahko to naredil tudi jaz. Ampak kar je, je. Naslednjič ga ne bom pozabil vprašati, kako se konča nova verzija in ali Evropska unija na koncu zmaga in ali bo kaka stavnica sprejemala stave.
Nota bene: Urednik, ki je mlajši od mene in se zato spominja Švejka bolje kot jaz, ki sem ga bral zadnjič leta 1966, me je zdajle opozoril na pasus, ki se mu zdi pomemben. Torej. »Švejk pripoveduje o pijančku, ki skrit za špansko steno v dogovoru s pajdašem-spiritistom oponaša duhove umrlih in tako služi na račun žalujočih ostalih. Nekoč, ko se ga tam za zaslonom orenk nacuka, ga neka vdova prenadležno sprašuje po podrobnostih o pokojnikovem posmrtnem in predsmrtnem življenju. Z žalobno rezgetavim glasom ji pojasni, da žal ni vseveden, kajti vsevednost se doseže šele v nebesih, njegova duša pa se je, ker je nekoč grdo ravnal s konjem, namesto v nebesa metempsihotično preselila v telo konja. A naj se vdova ne žalosti, kajti zagotovljeno mu je, da se bo navsezadnje smel preseliti v človeška nebesa, resda šele po tistem, ko bo dosegel konjsko popolnost. Sicer pa da mu gre kar dobro, skoraj vse že zna, kar morajo znati konji, čaka ga le še, da se nauči prdeti v diru.«
Jaz sicer kakega globljega nauka v tem ne razberem, ker pa sem aktiven nasprotnik zagovornikov trpinčenja živali, Miranovo pripombo objavljam, kakor jo je zapisal. Fiziološko je naloga vsekakor zahtevna, saj terja selektivno (delno) zaporo mišice zapiralke. Ne spominjam se zahtevnejše telesne kontrole, razen mogoče ta ponedeljek, ko sem med koncertom slavnega italijanskega pianista Cacciapaglie v koncertni dvorani Slovenskoh rozhlasa doživel hkratni napad zehanja, kolcanja, kihanja in flatulence.