Iz morja iztrgano ladjo sem gledal z nostalgičnim nasmeškom: tam, v podaljšku premca, je bil nekoč salon, nad njim, pod davno ugaslim dimnikom, pa odprta paluba z lesenimi mizami: poletje 1985 je, Lovre in jaz naročava pivo za prijatelje, nemške študente, nekaj starejše od naju, ki so z veseljem pograbili predlog, da spijemo pivo na ladji.
Istranka – tako se je imenovala jeklena lepotica – je bila priljubljena ladja-restavracija na privezu sredi splitske Rive. V kakšnih drugih časih bi bila to luksuzna restavracija za bogataše, toda v osemdesetih ni bilo v Splitu ne bogatašev ne luksuznih restavracij: Istranka je bila le poceni ljudska gostilnica na morju v lasti državnega gostinskega podjetja Union-Dalmacija, z natakaricami v »borosankah«, konfekcijsko hrano v razdrapanem salonu in velikimi mizami na zgornji palubi, kjer smo pili poceni pivo, pljuvali v morje in tujcem pripovedovali trapaste zgodbe. »Spodaj, kjer je zdaj restavracija, je bil nekoč razkošen salon, v katerem se je vaš slavni cesar Viljem II. z avstro-ogrskim prestolonaslednikom nadvojvodo Francem Ferdinandom spomladi 1914 dogovarjal o strategiji, če bi prišlo do velike vojne,« sva razlagala zbeganim Nemcem in pomahala proti ograji levo od mize: »Prav s tega mesta je Ferdinand dva meseca in pol kasneje mahal prebivalcem Metkovića, preden se je izkrcal in stopil na vlak za Sarajevo.« Najbrž zaradi najine slabe angleščine so se najprej smejali, potem pa prosili, če lahko ponoviva, ker se jim je zdelo, da sva rekla, da sta prav na mestu, kjer sedimo, po vrnitvi iz Sarajeva stali krsti s truploma nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove soproge Sofije.
Bila sva nadobudna študenta in sva rada razlagala tujcem trapaste, manj znane splitske zgodbe. A ta je bila ena bolj trapastih: redkokatera ladja je imela tako znamenito, tako trapasto in tako neznano zgodbo kot nasedla socialistična ladja-restavracija Istranka, zadnja preživela ladja nekoč slavne avstro-ogrske vojaške mornarice.
Zgradili so jo davnega leta 1896 v Trstu in krstili z imenom Ossero, kot luksuzno zasebno jahto nadvojvode Karla Štefana, bratranca cesarja Franca Jožefa, da bi se na njej nekaj let šopiril v družbi kraljev, plemičev in članov družin Krupp in Rothschild ter jo nato prodal avstrijski vojaški mornarici, kjer je pod novim imenom Delmat služila kot ladja cesarjevega namestnika za Dalmacijo.
Prav na cesarskem Delmatu je v torek, 25. junija 1914, njegovo veličanstvo Franc Ferdinand prišel v Metković, da bi se vkrcal na vlak za Sarajevo, in prav na Delmatu se je pet dni pozneje vrnil v leseni krsti, okrašeni s cvetjem, kot prva žrtev velike vojne, o kateri je prav na tej ladji dva meseca in pol prej razpravljal z nemškim kaiserjem, ne vedoč, da prav v tistem trenutku na beograjskem Zelenom vencu v kavarni Zlatna moruna devetnajstletni Gavrilo Princip v časopisu bere o napovedanem Ferdinandovem obisku Sarajeva.
Štiri leta pozneje je iz velikanskega oblaka dima in prahu Principovih strelov vzniknila Jugoslavija, Delmat je postal admiralska jahta Vila, po drugi svetovni vojni, najprej kot Orjen in končno kot Istranka, pa poveljniška ladja Titove vojaške mornarice. Vse dokler ni bila leta 1971 z vsemi častmi pospremljena v pokoj, na civilno sidro pred Rivo, kjer je bila naslednjih dvajset let ladja-restavracija.
Za nas z gornje palube je bila to največja zmaga Gavrila Principa. Jahta, na kateri se je šopirila politična, aristokratska in kapitalistična smetana Evrope, se je v čudovitem zgodovinskem razpletu prelevila v enega tistih gostinskih lokalov, kjer so socialistični proletarci pili jutranje žganje, razkošni salon, v katerem so Rothschildi in Habsburgi puhali dim cigar, pa v toplo zimsko zatočišče splitskih srednješolcev in študentov, ki bodo tujcem pripovedovali trapasto zgodbo o cesarski jahti z najcenejšim pivom v mestu.
A zgodovina se ne da. Le nekaj let zatem se je bahaški kapitalizem iz salona Istranke vrnil v mesto, podjetje Union-Dalmacija je poniknilo v privatizaciji, znamenita nasedla ladja je bila večkrat preprodana v sumljivih poslih, vse dokler se ni leta 2007, od vseh pozabljena, na privezu pred Vranjicami utrujena predala morju.
Končno je prejšnji petek, dan pred okroglo obletnico Principovih strelov, sto osemnajst let staro jahto mogočen žerjav dvignil z dna, da bi jo pod budnim nadzorom splitskega Pomorskega muzeja restavrirali kot zadnjo preživelo ladjo nekdaj slavne k.u.k. mornarice. Z nekaj zgodovinske sreče bodo legendarni cesarski ladji vrnili stari sijaj, tujci si bodo ogledovali razkošni salon in črno-bele fotografije njene burne preteklosti, kustos pa bo razlagal, kako so Rothschildi in Kruppi tu pili šampanjec, cesar Viljem II. pa se je z nadvojvodo Ferdinandom dogovarjal o strategiji velike vojne, ter na palubi gostom razkazoval, od kod je Ferdinand mahal meščanom na poti v Sarajevo in kje je pet dni pozneje stala krsta z njegovim truplom.
Mi bomo seveda imeli svoje trapaste zgodbe, tujci pa se bodo, zaradi naše slabe angleščine, najprej smejali, potem pa prosili, če lahko ponovimo, saj se jim bo zdelo, da smo rekli, da smo se v cesarskem salonu kot mulci skrivali pred burjo, zgoraj na palubi, prav tam, kjer je stala krsta s Francem Ferdinandom, pa pili pivo in pljuvali v morje.