Motiv in izziv
Velike tekaške prireditve, med katere sodi tudi Ljubljanski maraton, niso le športna oziroma športno-rekreativna prireditev. So veliko več! So praznik življenja, kot gejzir zadovoljstva, prijateljstva in dobre volje. So vir epidemije pozitivne energije, samopotrjevanja in življenjskega optimizma. Pa tudi priložnost navezovanja novih poznanstev in krepitev odnosov med ljudmi s podobno življenjsko filozofijo.
Toda to velja le, če smo za preizkus telesa in volje v dolgotrajnem teku ustrezno pripravljeni. Takrat bomo s takega druženja odhajali domov sicer utrujeni, toda vedri, sproščeni in zadovoljni. Bogatejši za mnoga spoznanja o sebi, polnejši in kot zmagovalci. Tekma s samim seboj v množici sotekmovalcev na tekaški progi in tistih ob njej je v resnici bolj preizkus naših trenutnih psihičnih in telesnih sposobnosti, razvitih z vadbo, preizkušnja naše notranje urejenosti in harmonije, sposobnosti podrediti se in slediti postavljenemu cilju, naše odločnosti in poguma. To pomeni osebni presežek.
Zato človek rabi cilje, v katere usmerja svoja življenjska prizadevanja. Ljubljanski maraton konec oktobra bo tako nova priložnost za obračun uspešnosti in polnosti nekega obdobja s prelivanjem znoja in vseh drugih oblik priprave za uresničitev postavljenega cilja. Hkrati pa motivacijski vzvod – izziv, da naredimo nekaj zase, da postavimo sebe na prvo mesto in ne nazadnje za prizadevnost in rednost pri vadbi. Je cilj, za katerega bomo pripravljeni spremeniti naš običajni življenjski ritem, mnogi pa tudi vrstni red življenjskih vrednot.
Želja po spremembi, samopotrjevanje, tekmovalni duh ali želja po napredovanju so lahko odločilni momenti, da dokončno napravite križ čez stari, neaktiven, na različne načine udoben in drugim podrejen načina življenja ter stopite v nov svet.
Dovolj časa za pripravo
Izkušnje kažejo, da je potrebno približno polletno prelivanje znoja, da odrasel človek, ki je bil telesno neaktiven, ki na začetku ni sposoben neprekinjeno teči več kot dve do tri minute, pridobi toliko tekaškega znanja, izkušenj in kondicije, da lahko v počasnem teku (hitrost 6,5 do 7 minut/km) preteče neprekinjeno osem do deset kilometrov. Za vse začetnike je začeti najpomembneje! Toda počasi in potrpežljivo. Pot v tekaška nebesa traja šest mesecev in ne pozna bližnjic. Prepričanje, da zmorete tako kot mnogi pred vami, vam bo pomagalo premagati vse ovire. Zmogli boste!
Naj vam ne bo nerodno, če začnete celo z živahno hojo, ki jo prekinjate najprej s kratkimi, potem pa vse daljšimi odseki počasnega teka – tako počasnega, da se lahko pogovarjate sami s sabo ali s sopotnikom v odkrivanju tekaškega sveta. Najpomembneje je, da to počnete redno. Dvakrat do trikrat tedensko s kakšnim planinskim ali kolesarskim izletom konec tedna bo dovolj.
Ne dopustite, da bi tako kot že mnogi zaradi prevelike začetne vneme želeli preveč v (pre)kratkem času. Tekaška pohlepnost vodi v utrujenost, bolečine, upad motivacije, izpuščanje treningov in končno nazaj k hladilniku in na kavč. Prav tako je pol leta povsem dovolj dolgo obdobje za pripravo bolj izkušenih tekačev na daljše tekaške prireditve, kot so 21 ali 42 kilometrov dolgi teki.
Za uspešno pripravo in nastop na teh razdaljah, še zlasti ko cilj ni le preteči zastavljenih razdalj, temveč to opraviti v želenem času, bo zelo dobrodošel vsaj okvirni program vadbe, še bolje vadbena skupina s trenerjem. Da boste v pravem času počeli prave stvari. Največji delež vadbe je v področju čiste aerobne obremenitve, enkrat do dvakrat tedensko pa se v program vključuje vadba pri intenzivnosti anaerobnega praga. Za najbolj »gajstne« lahko tudi prestavo višje.
Bližnjice ni
Na tekaških, pa tudi kolesarskih in drugih vzdržljivostnih prireditvah se prepogosto pojavljajo tudi neustrezno pripravljeni posamezniki – iskalci bližnjic z veliko obdarjenostjo s pohlepom, vzvišenostjo in nespametjo. Pretečejo pet kilometrov, pa že razmišljajo o malem maratonu, številni kar o pravem. Radi bi na Triglav, pa še na Šmarni gori niso bili. Še celo hvalijo se, da so trenirali le kakšen teden, in se postavijo na štartno črto za 21-kilometrski tek. S takim pristopom se izpostavljajo velikim tveganjem za zdravje, celo v življenjsko nevarnost. Nespamet in pohlep res nimata meja.
Če priprave ni bilo ali pa je bila opravljena na hitro, površno, je velika verjetnost, da bo tudi zadovoljstvo med tekaškim nastopom in po njem temu ustrezno. Le mučenje in bolečine. Skratka le fizične in psihološke muke, ki potolčejo tudi ekstremne mazohiste. Zato vedno velja stara modrost: kar bomo posejali, to bomo želi. Naj bo letos setev obilna in pravočasna, da bodo ob setvi v jeseni tekaški obrazi vedri in nasmejani ter srca polna zmagoslavja.
