Še vedno smo tu. Bili so trenutki, ko sem pomislil, da nam ne bo uspelo, doživeli smo veliko presenečenj. Kljub vsem težavam od začetka letošnjega leta izdelujemo tisoč parov čevljev dnevno, kar je 40 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Leta 2013 smo izdelali 120.000 parov čevljev. V Sloveniji bi bila proizvodnja rentabilna pri približno 1300 parih čevljev dnevno. Če bi v naši tovarni v srbskem Knjaževcu zvišali odstotek izdelave zgornjih delov obutve, bi bila točka rentabilnosti pri manj proizvedenih parih. V Sloveniji stane povprečna izdelava čevlja 15 evrov, v Srbiji ali BiH pa je možno najti podjetja, ki so ga sposobna narediti za pet ali šest evrov.
Zakaj sta se srbski in hrvaški Peko znašla v insolvenčnih postopkih?Še preden sem prevzel vodenje družbe, je bil srbski Peko v težavah. Tamkajšnjemu podjetju čevljev nismo dobavili nekaj mesecev, v Tržiču pa so se nakopičile zaloge za srbski trg v višini 30.000 parov. Računi srbskega Peka so bili blokirani pol leta. Do oktobra lani sem naivno verjel, da na Hrvaškem ni težav. Nato pa je doseženi denarni tok, s katerim nismo mogli poplačati niti dobaviteljev, pokazal, da je nekaj hudo narobe. Takrat smo ugotovili, da Peko Split ni bil dobičkonosen od leta 2008 dalje. Z raznimi malverzacijami oziroma spremembami računovodskih standardov, predvsem pri vrednotenju zalog, so izkazovali bistveno boljši rezultat od dejanskega.
Kako ocenjujete blokado transakcijskih računov Dursa? Tako kot Muri pred stečajem je tudi Peku pred kratkim ponovno blokiral račun.Ves svet se nam smeji. Na Hrvaškem, kjer ima Peko hčerinsko podjetje, me je nekaj posameznikov vprašalo, ali smo pri zdravi pameti. Katera normalna država svoje lastno podjetje potisne v stečaj in izgubi 1200 delovnih mest? Številni neoliberalci menijo, da bi bilo treba Peko zapreti. S tem osebno nimam problema, jaz lahko grem. Problem pa bo imelo 350 družin.
Dokler Peko deluje, proizvaja in prodaja čevlje, lahko plačuje razne davke in prispevke. Malo z zamudo, vendar jih plačamo. Na letni ravni to znese okoli 2,5 milijona evrov. Dokler delavec dela, ustvarja, hodi v službo in vsak mesec dobi nekaj denarja, ima občutek, da opravlja družbeno koristno delo. V trenutku, ko postanejo brezposelni, še posebno starejši delavci, ki jih je pri 55 letih težko zaposliti, se počutijo opeharjene in ne morejo več skrbeti za svoje družine. Zato morajo zaprositi za socialno podporo. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je res smiselno trmasto vztrajati v nekih določenih okvirih. Če Peko v državno blagajno prispeva 2,5 milijona evrov, bi negativni učinek zaradi 300 delavcev, ki bi ostali doma, znašal milijon evrov. Temu je treba dodati še socialne dajatve.
Koliko obratnega kapitala bi Peko potreboval za nemoteno poslovanje?Na sejmu v italijanski Gardi smo nedavno predstavljali kolekcijo pomlad/poletje 2015, kolekcija jesen/zima 2014 se zdaj proizvaja. To pomeni, da potrebujemo denar za skoraj tri sezone, za leto in pol naprej. V primerjavi s številnimi drugimi proizvajalci obutve ima Peko lastno maloprodajno verigo. Postopoma poskušam obuditi nekaj, kar je bilo skoraj klinično mrtvo.
Evropska komisija je odločila, da dokapitalizacija konec leta 2011 ni predstavljala nedovoljene državne pomoči. Kaj bi pomenilo, če bi moral Peko tako kot Elan vrniti državno pomoč?Tovarno bi morali zapreti.
Nove državne pomoči Peko ne more več pričakovati. Ima družba dovolj premoženja, ki ga lahko proda, da preživi?Peko je šel skozi turbulentne čase. Najprej mora priti v položaj, da lahko normalno posluje. Dokler se ustavlja in ponovno zaganja proizvodnjo, so vse sile usmerjene v to, da izdelamo čevelj. Šele če bi dobili obratni kapital, bi lahko začeli optimizirati poslovne procese. Če stalno gasimo požare, ne moremo ugotoviti, kaj je najbolj optimalno.
Sicer pa bi bilo neprimerno, da bi prosili za državno pomoč. Peko ima v lasti številne nepremičnine, samo v Srbiji v vrednosti od 700.000 do 800.000 evrov. Zakaj ne bi državno podjetje, ki se ukvarja z oddajanjem nepremičnin v najem, odkupilo naše nepremičnine? V primeru, da bi kupilo nekdanjo Pekovo prodajalno v Dubrovniku, objekt, ki je predstavljal suho zlato, bi mesečna najemnina lahko znašala dobrih 10.000 evrov. Nato bi jo lahko Peku oddal v najem. Na tak način bi lahko država podjetjem, ki imajo kakovostne nepremičnine, pomagala, ne da bi jim odobrila državno pomoč. Če bo kdo rekel, da je tudi to državna pomoč, naj se vpraša, kako je bil rešen Opel. Za obstoj gospodarstva je ključna industrijska proizvodnja. Najmočnejše države na svetu so tiste, ki imajo močno industrijsko proizvodnjo, na kateri sloni tudi ves know-how. BMW še vedno vse avtomobile izdeluje v Nemčiji. Podobno tudi Siemens proizvaja v Nemčiji. Biti proizvodni delavec v Sloveniji pa je skoraj sramotno. Ampak naj pridejo pogledat, kako moji delavci iz nič, iz kosa usnja izdelajo čevelj!
Deset do dvajset odstotkov prebivalstva ne konča srednje šole. Industrijska proizvodnja pomeni, da smo sposobni iz nič, iz materiala, narediti izdelek. V čevlju je dodana vrednost. Iz kože naredimo čevelj, proizvod, ki ga 500 milijonov Evropejcev potrebuje – vsaj en par letno. Ko govorimo o Peku, govorimo o 111-letni tradiciji. Vprašati bi se morali, ali je res pravilen ta splošni neoliberalni sistem, ki vrednoti vse skozi denar in ki ga zagovarjajo zlasti tisti, ki niso bili nikoli v podjetjih. Zakaj ne potrka na moja vrata profesor z ekonomske fakultete in vpraša, ali se lahko skupaj usedeva in narediva načrt prestrukturiranja podjetja? Veliko lažje mu je zvečer po televiziji govoriti, kakšni tajkuni so menedžerji.
Kot možni partner Peka se omenja italijanski Baldinini, ki se je o možnostih sodelovanja pozanimal celo na Sodu. Bi bil ugleden italijanski proizvajalec obutve lahko primeren partner za Peko?Baldinini izdeluje obutev visoke kakovosti, ki stane nad 400 evrov za par. V srednjem razredu obutev prodaja za približno 200 evrov. In v tem razredu išče proizvajalce po svetu. Gospod Baldinini je obiskal Tržič in dejal, da mu je Peko všeč, ker ima tradicijo. Na sejmu v Milanu mi je pokazal, kaj proizvaja. Rekel je, da se bo javil, da bo poslal pismo o nameri, vendar od tega ni bilo nič. Izvedeli smo, da se pogovarja z nekom na gospodarskem ministrstvu. Sod, kot vem, v te pogovore ni bil vključen. Na naše pismo pa je odgovoril, da ga proizvodnja v družbi v tem trenutku ne zanima, bi ga pa morda zanimalo, da bi imel v Tržiču, kjer imamo ogromno prostorov, logistični center.
Kdo bi bil primeren lastnik Peka?Nekdo, ki proizvaja čevlje v srednjem in visokem razredu. Pekova prednost je »made in EU«. Za nekoga, ki kupi čevelj za 200 ali 300 evrov, ni sprejemljivo, da je narejen v Indiji. Tukaj je niša, v katero bi se lahko počasi zrinili. Toda postati bi morali zanesljiv partner. Ki ga čez leto ne zapustite, ker vas je zadel infarkt. Pekovo zaupanje bi lahko okrepila tudi država, na primer z izjavo, da družbi stoji ob strani.
Medtem ko so številna tekstilna podjetja v dobrih dveh desetletjih propadla, je večina obutvenih preživela. Zakaj?V čevljarski industriji imamo vsi proizvajalci znane blagovne znamke. Peko poznajo povsod, kamor pridem, celo v Nemčiji, na Nizozemskem in Angliji. V državah nekdanje Jugoslavije je Peko sinonim za kakovost. Podobno je z Alpino, ki je prepoznavna predvsem kot športna obutev, velik preboj pa je naredila tudi pri modni obutvi. V preteklosti se je tudi Peko več ukvarjal z dodelavnimi posli. Imeli smo smolo, če temu lahko tako rečemo, da so vsi proizvodnjo hitro selili na Kitajsko.
Prepričan sem, da se Mura nikoli ne bi smela ukvarjati z dodelavnimi posli. V 80. in delno 90. letih je imela družba izjemen brand, tako za ženska kot moška oblačila. Da so zadržali število zaposlenih, so začeli prodajati roke. S tem pa ne moreš tekmovati. Tekmovati moramo z blagovnimi znamkami. Ko določim ceno za čevlje pri 90 evrih in to ceno podpiram s kakovostjo in dizajnom, je vsa razlika moja. Zato vsi hočejo biti na trgu, ne pa vmes, v sendviču. Ko se pojavijo krize, najprej propadajo tisti, ki delajo dodelavne posle.