V učilnici mi je bilo v vseh teh letih večinoma prijetno, ne glede na to, koliko je bilo otrok. Naj jih bo veliko ali malo: učitelj ima vedno enako odgovornost, v razred mora vstopiti enako dobro pripravljen in že pri pripravi ure upoštevati posebnosti skupine. Vsekakor pa bi si želela kakšnega učenca več zaradi lažjega izvajanja določenih dejavnosti, denimo pri športu ali glasbi. Tudi nastope za različne prireditve je z manjšim številom otrok težje pripraviti. Z nekaterih vidikov je delo z manj učenci lažje, z nekaterih težje.
Kaj lahko učenci v bolj družinskem okolju pridobijo v nasprotju z njihovimi vrstniki na matičnih šolah?Učitelj se lahko vsakemu učencu bolj posveti, to je še posebno pomembno za učence s težavami. Učenci so med poukom stalno aktivni. Ker je manjše število otrok, se lažje izpostavijo tudi plašnejši in manj samozavestni učenci. Pri nas lahko vsi otroci, ki to želijo, nastopajo na vseh prireditvah. Tudi za pogovor in svetovanje staršem si lahko učitelj vzame več časa.
Na Šentviški Gori učite že od leta 1988. Kako so se v tem času spreminjale generacije otrok?Pri nas se je največja sprememba zgodila glede števila otrok. Ko sva s sodelavko Eriko Laharnar začeli poučevati na podružnični šoli, so bili kombinirani oddelki zelo številčni, tudi po 24 otrok so šteli. V zadnjih letih pa so bili v kombiniranem oddelku včasih le po štirje učenci. Otroci pa so vedno otroci. Njihove osnovne želje in potrebe so varnost, sprejetost, uspešnost, gibanje. Vedno so radovedni, igrivi, radi so v naravi, radi poslušajo pravljice, radi se kaj novega naučijo, izdelajo kaj lepega in odnesejo domov. Seveda pa se tudi na njih odraža sodoben način življenja. Vedno hitrejši tempo življenja se z odraslih prenaša na otroke. Zato je več nemirnih otrok, krajša je njihova pozornost, težje se skoncentrirajo pri trenutnem delu. Z mislimi so večkrat že nekje drugje, včasih že v prihodnjem času. Več je težav z medsebojno komunikacijo. Otroci pridobivajo veliko informacij iz različnih virov, zato se mora učitelj bolj potruditi z različnimi oblikami motivacije. Moram pa reči, da so pri nas še tisti »ta pravi« otroci, ki živijo z naravo, iz pogovorov s starimi starši spoznavajo preteklost, svoji starosti primerno pomagajo pri delu. Starši in stari starši prenašajo nanje vrednote, kot so poštenost, delavnost, skrben odnos do narave.
V tem času so se spremenile tudi metode dela v šoli. Vedno manj je frontalnega dela, več pa praktičnega dela, učenja z igro in raziskovanja, vsebine posameznih predmetov se povezujejo. Več je tudi individualnega in diferenciranega dela. Uporabljamo tudi računalnike, na šoli imamo v obeh učilnicah projektorje in interaktivno tablo. Klub napredku tehnologije pa so v začetku šolanja še vedno najpomembnejši pogovor, pridobivanje znanj in izkušenj v konkretnih situacijah, učenje z igro, sodelovalno učenje, raziskovanje v naravi. Zato skušam najti pravo mero pri izbiri metod dela in pripomočkov.
Zagovorniki večjih šol manjšim pogosto očitajo, da so drage in da učenci nimajo pravšnjega stika s svetom. Kako vi gledate na to?Strošek je lahko večji, a je treba pretehtati vrednost te naložbe za prihodnost manjših krajev in posledično tudi za širšo skupnost. Vsekakor so podružnične šole enakovredne matičnim, le da se morajo še vedno sproti dokazovati. Se pa gotovo najdejo prednosti in slabosti v primerjavi s centralnimi šolami, vendar se to nekako izravna. To, da učenci nimajo pravšnjega stika s svetom, pa gotovo ne drži več. Tudi za naše kraje ne bi mogli reči, da niso povezani s svetom. Življenje na podeželju se je spremenilo. Ljudje se trudijo, da gredo v korak s časom, seveda spet s pravo mero čuta za ohranjanje pozitivnih posebnosti podeželja. Naša podružnica je glede pretoka informacij vsakodnevno povezana s centralno šolo, enakopravno smo vključeni v vse pomembno dogajanje. Učenci se z vrstniki z drugih šol srečujejo na ekskurzijah, plavalnih tečajih, v šoli v naravi, na dnevih dejavnosti, tekmovanjih, na natečajih... Še več bi bilo teh druženj, ki jih štejemo za zelo pozitivna, če ne bi bili prevozi tako dragi. Staršev pa ne želimo in tudi ne moremo preveč finančno obremenjevati.
Glede na to, da podružnične šole trepetajo za obstanek, je vzklila ideja, da bi lahko zaradi svoje individualnosti postale priložnost za učence z različnimi težavami, ki se v številčne mestne oddelke ne (z)morejo vključiti. Je to izvedljivo?Vsekakor je možnost, da se učitelj posveti učencem z različnimi težavami, v manjših oddelkih večja. Vendar pa se morajo s takimi učenci poleg učitelja ukvarjati tudi strokovnjaki s specialnimi znanji, kot sta specialni pedagog ali logoped. Ti bi morali redno prihajati na podružnico. K nam na primer logoped ne prihaja. Starši morajo otroke, ki potrebujejo pomoč take vrste, voziti v dolino. Ne smemo tudi pozabiti, da bi bil tak otrok, ki bi prihajal k nam, vzet iz svojega okolja, in vprašanje je, če bi bilo to zanj dobro.
Starši danes lažje izbirajo, v katero šolo bodo vpisali otroka, in neredko ga vozijo mimo domače šole v dolino. Bo ta otrok ostal na podeželju ali se bo veliko lažje kot njegovi sovrstniki odselil?Spoznavanje življenja in vključevanje v življenje domačega kraja je zelo pomembno že v tem obdobju otrokovega življenja. Na naši šoli in že v vrtcu skrbimo, da so otroci seznanjeni s preteklostjo in vsem pomembnim aktualnim dogajanjem v kraju. Raziskujemo življenje nekoč, srečujemo se s starejšimi in se z njimi pogovarjamo o življenju, običajih. O tem pišemo v šolskem glasilu Planotarček. Sodelujemo na vseh prireditvah v kraju in z vsemi društvi na Planoti. Otroci tako spoznavajo delo in pomen društev. Ker so že kot otroci vedno vključeni v dogajanje, se čutijo pomembne in kasneje sami želijo sodelovati pri dogajanju v kraju in razvoju kraja. Za vse to so tisti otroci, ki hodijo v šolo drugje, gotovo prikrajšani. Je pa njihova povezanost s krajem odvisna od tega, koliko jih straši vključujejo v dogajanje v domačem kraju.
Včasih je vaški učitelj veljal za eno glavnih oseb na vasi. Poleg tega je bil največkrat še kronist, kulturnik, pobudnik društvenega življenja... Kako je danes? Lahko učiteljice pridete samo v službo, popoldne pa svoje poslanstvo odmislite?Učitelj je enakovreden krajan in nima nekega posebnega statusa. V današnjih časih je na vasi veliko izobraženih in sposobnih ljudi, na različnih področjih, tako da lahko uspešno vodijo društva. Učiteljici lahko največ pomagava na kulturnem področju, pri ohranjanju spominov na preteklost, pri ozaveščanju otrok glede varstva narave… Z veseljem pomagava in dava kakšno pobudo ali predlog.
Težko pa učitelj po koncu pouka svojo službo kar odmisli. Z mano gre domov šolska torba, v glavi so misli za nazaj in za naprej, pa tudi različne skrbi. Za veliko dejavnosti se je z gosti in sodelujočimi treba dogovarjati v popoldanskem času in tudi med koncem tedna. S sodelavko se udeležujeva sestankov pred prireditvami in drugimi dogodki. Prireditve so največkrat med koncem tedna in ob prazničnih dneh. Učitelj na podružnici mora poleg svojega dela večkrat postoriti še marsikaj drugega in tudi izven delovnega časa, da delo poteka nemoteno.
So bile tudi na Šentviški Gori že težnje po ukinitvi šole?Prav po ukinitvi na srečo ne. V šolskem letu 2010/11, ko je bilo le devet učencev in med njimi le ena četrtošolka, nas je skrbelo, da bi ostala le trojna kombinacija. To bi otežilo kakovostno izvajanje pouka in vseh drugih dejavnosti. Na srečo smo takrat še dobili dovoljenje za dva oddelka, s tem da smo morali združiti vzgojne predmete za vse razrede.
Kaj vam napoveduje prihodnost?Trenutno je število otrok takšno, da ostajata dva kombinirana oddelka. Letos je bilo 13 učencev, prav toliko jih bo tudi v naslednjem šolskem letu. V prihodnje pa se bo število še nekoliko povečalo. Mladi na Šentviški planoti ostajajo, urejajo domove, kljub težkim časom celo gradijo hiše in ustvarjajo družine. Imajo po dva in tudi po tri otroke. Z veseljem lahko povem, da je bilo letos v vrtcu 21 otrok, v naslednjem letu pa jih bo celo 27. Glede prihodnosti naše šole sva s sodelavko vedno optimistični. Prepričani sva, da če bi bilo potrebno, bi se zanjo vsi borili z vsemi močmi. Tako zaposleni, vodstvo šole, starši, krajani kot tudi lokalna skupnost. Upamo le, da se normativi za število učencev v oddelku ne bodo povečevali in da bodo zagotovljena finančna sredstva za kakovostno opravljanje pouka, pa tudi za interesne in druge dejavnosti, ki so pomembne za kakovost podružnice.