Ciril Zlobec

Pesmi pa niso niti osivele niti kako drugače opešale. Mojster erotične poezije se je lotil ljubezni, ki se križa z dokončno izgubo in se vrti okoli spominov. Zlobcu pa nekako uspe, da se izogne tarnanju, nikjer ne pomiluje samega sebe, uspe mu, da v pesmih ni niti sam niti nesrečen. Vsa svoja čustva in razmisleke spravi v predpisano formo soneta ali oblike, ki se mu zdi najbolj ustrezna, pazi na ritem in stopico in se ne zmoti. Kot bi mu za hrbtom Gene Krupa ves čas držal ritem z baterijo bobnov. Zbirka je svojevrsten priročnik za preživetje v divjini, ko socialne in intimne katastrofe sklenejo zavezništvo proti človeku. Zlobec se ne vda, tudi ko jih ima pet proti sebi, ampak udari tako močno, kot pač zna.

Le zakaj?

In potem vas je bilo groza?

Kot agnostik življenje včasih sprejemam tudi z notranjim ogorčenjem, jemljem pa ga takšnega, kot je. Ves čas se borim proti tistemu delu življenja, ki mi ne ustreza, čeprav se zavedam, da ga kaj prida ne morem spremeniti. Ohranjam se v aktivnem odnosu do življenja prav s tem, ker se mu upiram.

Moja hčerka je umrla od anoreksije. »Oče, povej mi en sam razlog, zaradi katerega bi morala živeti,« mi je nekoč rekla. Napisal sem pesem, ki se konča takole. »Razlogi za življenje so celo, ko je življenja v nas vse manj in manj.«

Naša največja vrednota je kljub vsemu življenje. Sam sem po naravi nezaupljiv do vsega, kar se dogaja zunaj mene. Sem avtobiografski pesnik, hkrati pa zelo odprt do časa in prostora, ki ju živim. Vem, da je to neizbežno. Prišel sem do osebne filozofije, ki sem jo opredelil kot potovanje iz sebe vase. Berem filozofe in sociologe, poslušam politike in sledim vsemu mogočemu. Tudi pri največjih umih, ko sem ves ponižen ob njihovi veličini, običajno ugotavljam, da čisto vse pa ni tako, kot sam čutim. To, kar me prizadeva, mora biti oplemeniteno ali pohabljeno z mojo izkušnjo. Temne tone življenja, kot sta smrt sina in smrt hčerke, sem doživljal kot nekaj resnično nepopisno strašnega. Če si normalen, so to najbolj tragične stvari, ki se ti lahko zgodijo v življenju. V tem pa sem našel neko korelacijo skrivnosti življenja, bolezni in neizbežne smrti z muko, ki me spremlja celo življenje. Kako se izraziti tako, da bom ob pesmi lahko mirno rekel, to sem pa jaz. Seveda mislim, da bo to uspelo ob vsaki pesmi. Ko je končana, pa si rečem, saj je, ampak ni pa tisto, kar sem mislil, da bo.

Že zdavnaj sem v pesmi napisal svojo osebno filozofijo.

Predolg je dan,

da življenja ne bi utrudil.

Prekratko je življenje,

da bi moglo dati smisel dnevu.

Druga moja filozofska sintagma je moja kratka večnost, ki jo omenjam tudi v tej knjigi.

Vzgojen sem bil v krščanski družini. Stric je bil duhovnik, drugi brat menih, tretji bogoslovec. Vsi smo bili v partizanih od prvega do zadnjega. Eden v internaciji, eden v ujetništvu, tretji v gozdovih. Bili smo posebna družina. Prva vzgoja je bila slovensko-katoliška, brez vsakršnega klerikalizma. Pol nas je bilo že med vojno članov Komunistične partije, polovica je ostala verna. Nihče ni nikogar poskušal spreminjati v svoj prid. V maksimalni obliki sem doživel medsebojno toleranco.

Toleranca mi je ostala tudi v odnosih do drugih, čeprav sem vedno rad polemičen. Sodim pa tako: če se z nekom iskreno ne strinjam, je velika možnost, da se tudi on iskreno ne strinja z mano. Moram ga spoštovati kot človeka, ki razmišlja popolnoma drugače kot jaz. Ne razumem ga kot predmet, ki ga je treba pohoditi, osramotiti ali uničiti. To je pogosta navada med nami Slovenci in neizbežna nacionalna bolezen.

Ja, res se včasih zdi tako.

Veste, mene so poslali študirat v semenišče.

Pa se je drugače obrnilo. Tudi začelo se je s socialno vsebino. Sodil sem v skupino primorskih študentov, ki so jih štipendirali neznani dobrotniki. Niso hoteli biti imenovani, češ, iz skromnosti. Nas, ki smo bili dobri v šoli, so poslali študirat, vendar samo v semenišče s perspektivo duhovništva. Najprej v Gorici in potem v Kopru. Šele po vojni sem izvedel, da je intelektualno živahne otroke iz siromašnih okolij na Primorskem pred vojno štipendiralo jugoslovansko zunanje ministrstvo v Beogradu.

Ja. Zato, ker je to bila edina možnost, da pod fašizmom kot intelektualec ostaneš med ljudstvom. Med Mussolinijem in papežem Pijem XI. je bil menda sklenjen neformalen dogovor, naj do duhovnikov velja določena toleranca, ker ljudje niso hoteli v cerkev, če so slovenski duhovniki pridigali italijansko. Že v tretjem letniku gimnazije sem bil edini gojenec, ki si je upal polemizirati s škofom in priznati, da imam celo vrsto dvomov. Hotel sem, naj mi razloži Sveto trojico, kaj je brezmadežnost, kako je mogoče, da so angeli Marijo odnesli v nebo pri živem telesu. »Greh je o tem že razmišljati,« so mi odgovarjali. »To je misterij, treba je verjeti.« Jaz se nisem dal. »Če mi je bog dal pamet in potrebo, da si razjasnim, moram o tem razmišljati.« Prišlo je tako daleč, da so me na koncu izključili iz semenišča, in s tem se je začela moja pot v mladoletniško internacijo. Ob prvi priložnosti sem z navdušenjem odšel v partizanstvo.

Enkrat sem ponoči zaradi težav s srcem že umiral in sem že videl tisto luč na drugi strani. Bil sem popolnoma miren, ker sem vedel, da se mi pred samim sabo ni treba ničesar sramovati. Nikoli nisem storil nič takega, da bi se mi bilo treba.

Ne. Tudi trenutki iskanj in izgubljanja imajo svoj smisel, če to aktivno doživljaš. Seveda sem se mučil v trenutkih negotovosti. Vendar si ničesar ne očitam. Zagotovo sem naredil kaj narobe, morda veliko tega. Ne spomnim pa se, da bi kdaj zavestno naredil kaj nečednega.

Ne. Prav nasprotno. Kot tridesetletni urednik revije Sodobnost sem zagotovo marsikomu naredil krivico. Marsikomu sem odklonil besedilo, pa je potem uspel. To se mi zdi normalno. Zanašal sem se na svoje iskreno mnenje, da se mi ne zdi vredno objave in pač ne bom objavil. Marsikomu pa sem odprl vrata. Objavljal sem prispevke ljudi, s katerimi sploh nisem govoril, ker smo bili tako različni. Objavil sem, ker so bili dobri. Prijateljem pa sem zavračal, če so napisali slabo. Zveni kot samohvala, vem. Ampak to je velika muka. Če iščeš etične razloge za vse, kar počneš, se nenehno mučiš. Hkrati pa imaš zadoščenje, da si sam sebi kos. Si v odprtem polju, preizkušaš samega sebe z najstrožjimi merili. V tem sem se pogosto znašel čisto sam. Moral bi obupati.

Ko sta mi umrla sin in hčerka, sem se počutil zapuščen kot pes. Moral pa sem ugotoviti nekaj stvari. Zbirka Biti človek ima uvod iz leta 1972, post scriptum pa je nastal pol leta po napisanem ciklusu. Bil sem ponosen, da sem lahko živel iz sebe vase. Ko pa sem v sebi začutil tiho slavje zaradi osmislitve življenja, ki sem ga samo jaz poznal, sem začutil, da sam sebi lažem, kako da sem sam. Nenadoma sem začutil, da sta moja mrtva otroka bolj prisotna v meni kot prej, ko sta bila živa. Da so se prijatelji, ki so mi umrli, Pavček, Menart in cela vrsta drugih, usedli vame in da živim z njimi in tudi od njih. Tako kot sem ob njihovi smrti izgubil del sebe, tako sem jih po smrti oropal in sprejel vase in živim z njimi. Moja družba so živi in mrtvi. Kot pišem v knjigi, vabim v goste vse žive in mrtve, da pod večer pokramljamo. Človek pač ne more biti sam. Tudi ko hoče biti sam, ko poskuša biti sam, pomeni, da priznava obstajanje tistih, ki ogrožajo njegovo samost kot cilj in samopotrditev.

Bil sem celo član centralnega komiteja. Da sem kandidat na zaprti listi, sem prebral v časopisu. Šel sem do Franceta Popita in mu rekel, da me nihče ni vprašal. »Ali nisi počaščen?« Rekel sem, da to ni ravno moj svet. On meni, da moram biti počaščen, jaz, da me ne zanima. Sprejel sem zaradi nacionalne politične tradicije, da mora biti v vsaki politični strukturi tudi en kulturnik. Jaz sem bil Primorec, doživel sem fašistično preganjanje, bil sem partizan in bil sem kulturnik. Generacija pred menoj pa je že izčrpala svojo prisotnost. Matej Bor, Miško Kranjec in drugi so že bili člani različnih forumov. Jaz sem prišel noter po spisku. Nisem bil nikakršen politični lumen. Dajal sem vse mogoče izjave. Da bom storil vse, da v kulturi ne bi bilo nobene politike in v politiki čim več kulture. V Beogradu sem kritiziral ljudi, ki so se za svoja dejanja izgovarjali na Tita. Na partijskem kongresu sem branil Staneta Kavčiča. Edini. Poslali so me reševat vprašanje skupnih izobraževalnih jeder. Bilo je že v resoluciji, pa mi je uspelo, da je šlo ven. Dokazal sem, da je to šovinistično seme, ki bo sprožilo tekmovanje, kdo je glavni v Jugoslaviji. Verjel sem v socializem. Še danes verjamem v to teorijo socialnih odnosov. Demokratičnost družbe se meri po stanju in počutju tistega, ki se počuti najslabše. Družba je humana, če se čim manj slabo počutijo tisti, ki se slabo počutijo, če si lahko privoščim to sofistično formulacijo.

Lahko bi bil zelo kritičen, ampak se zavedam, da smo del civilizacije, ki je zajela ves svet. Tudi Kitajska sprejema kapitalistične špekulativne metode, da išče svoje mesto v svetu. Jaz svet doživljam skozi poezijo. Mi poveličujemo Trubarja, ki je prvi rekel Moji ljubi Slovenci. Prešerna, ki nam je utemeljil jezik. Cankarja, ki je opisal naš resnični svet v briljantnem jeziku. Zahtevamo ali nacionalno ali socialno ali oboje. Nov sistem odnosov v svetu pa je to sesul. Delavci, kmetje, uradniki, intelektualci niso več razredno organizirani niti sindikalno in se ne borijo za svoje pravice. Zanje se sploh ne morejo več boriti. Vsi se borimo za vse in vsi smo enako ohromljeni, ker nič ne moremo. Nimamo več pravega nasprotnika. Vsi, tudi najmočnejše evropske države in Amerika, imajo nad sabo denar in profit kot anonimnega upravljalca. Nacionalna ali razredna zavest sta marginalizarni. Moderni intelektualec in analfabet sta enako zmedena in se ne vidita v prostoru. Zdi se mi, da je treba reševati, kar se rešiti da. Občutek samopodobe je zrušen do kraja. Informacijski sistem nam je odprt in se nam še bolj odpira. Dostopno nam je na milijone informacij, pred katerimi pa smo popolnoma nemočni. Za nas ostajajo res zgolj informacije.

Imel si deset božjih zapovedi. Odštejemo prve tri, ki so res ekskluzivno božje. Ostane sedem človeških. Ne ubijaj, ne kradi, ne laži in tako naprej. Slišim, da si izmišljamo nove vrednote. Pa jih ni, ker jih svet ne potrebuje. Ali, bolje, strukturiran je tako, da jih ne more upoštevati. Nisi več glas vpijočega v puščavi, ampak nemi glas. Ne sliši se več utemeljen glas protesta, nezadovoljstva, ker je socialna razčlovečenost že tako globoko izpeljana. Če sam ne poskrbiš za to, da razumeš svoj status v času in prostoru, si vedno na robu obupa. Izgubiš službo in nihče ti ne pove, zakaj. To se preprosto mora zgoditi, ker se mora zgoditi. Ti ne šteješ. Nimaš glasu, nihče te ne vidi, nihče te ne potrebuje. Izgubiš spoštovanje do samega sebe. Govorijo o tem, da je treba ustvariti nova delovna mesta, pa je vedno več brezposelnih. To so retorične goljufije. Ohranitev delovnih mest je tisto, kar bi zares potrebovali. Tudi v literaturi liki visijo v praznem prostoru.

Berem. Dokler beremo, bodo ljudje pisali. Vendar se mi zdi, da je prišlo do napake. Vsi ustvarjamo to družbo, nihče pa ni kos njenemu pravičnemu upravljanju. Nekatere reči si je treba priznati. Znotraj Evropske unije smo šibki. Skupaj z drugimi šibkimi bi si morali priboriti zaščito nekaterih dejavnosti, ki so nujne za nacionalni obstoj. Ne moreš vsega prepustiti neobvladljivemu prostemu trgu. Nekatere dejavnosti morajo biti zaščitene. Potrebujemo seznam dejavnosti in podjetij, ki morajo nujno ostati pod kontrolo nacije, ker so eksistenčno potrebna za njen obstoj. Nihče nas ne sme siliti v njihovo prodajo, ker da ne znamo sami gospodariti z denarjem.

Ne bodite naivni. Nobena dejavnost, ne literatura, ne umetnost, ne filozofija ne zadoščajo več. Vsi morajo imeti neko obliko moči. Krasen primer je Cerkev. Govori nam, da bomo vse dosegli z molitvijo, obnaša pa se tako kot vsako drugo podjetje ali stranka. Moč. Kdor nima moči, tudi vpliva ne more imeti.

Deluje še. V stoletju Prešerna kot komparativne zvezde je izšlo štirideset pesniških zbirk, če štejemo tudi pol verske, ki so jih pisali kaplani. V stotih letih. Ko so leta 1953 izšle naše Pesmi štirih, sta menda izšli samo še dve pesniški zbirki. Sedaj jih na leto izide tristo. Kvantiteta deluje, ker je tako zelo prisotna. Kultura je prisotna tudi, ko toži nad svojo eksistenco. Ni pa več nosilec ideje, ampak zgolj oblikovalec določenega trenutka. Opozarja na to, da se neumno prepuščamo stihiji civilizacije. Vendar je to stihija samo za tiste, ki so zunaj kroga odločanja.

Ja. Zgodili sta se dve napaki. Politika sedaj ne potrebuje kulturnikov. Takrat jih je potrebovala. Tako sem jaz prišel v predsedstvo Slovenije. Naj se pohvalim, da sem dobil največ glasov. Glasovali so zame, ker sem bil pesnik. Za pesnike se je verjelo, da smo pošteni. Sam sem v politiki užival predvsem v opazovanju metamorfoze ljudi, ki so bili izvoljeni po naključju. V trenutku, ko so dobili funkcijo, so se že počutili za najpomembnejše Slovence. Nomina sunt odiosa, imen ne bom omenjal. V dvajsetih letih so bili iz kroga odločanja izključeni kreativni intelektualci. Imamo ogromne potenciale, pa politika iz njih ne zajema, ko išče pametne rešitve. Začne in konča se v majhnem krogu. Pogosto mi rečejo, napišite nam kaj, potrebni ste nam. Figo sem potreben. Komaj lovim sapo, da imam občutek, kako sem sam sebi potreben, da dostojanstveno preživim ta vek, ki se sklepa.

Moja poezija, tudi ljubezenska, se znajde v civilizaciji, ki je do skrajnosti razgradila socialni element pripadnosti. Tudi v stroki je veliko medsebojnega negatorstva. Še v prejšnjem sistemu sem rekel, da je bistvo slovenskega javnega dela afirmacija per negationem. Jaz ne dokazujem svoje modrosti, ampak to, da ti nisi pameten. Naši neverjetni intelektualni potenciali se sploh ne zrcalijo v resničnosti. Od povsod vame sili obup, ki ga sprejemam kot stimulacijo, da ne obupam. Obup me sili, da razmišljam, kako naj vsaj sam sebe rešim, da bom, banalno rečeno, v miru umrl.

Zato, ker gledam iz notranje logike poezije. Literature v celoti, ampak poezije posebej. Poezija je zgoščen izraz. V enem sonetu poveš zgodbo, ki v prozi potrebuje sto strani, zgostiš jo na eno metaforo. Ko je Župančič med vojno pisal Veš, poet, svoj dolg? je bilo logično, da si zvest ideji, pa naj bo desna ali leva, komunistična ali klerikalna. Kot indikator si imel enako idejo, ki se je opirala na krščanske resnice, marksizem ali kar si pač intelektualno imel pri roki. Nekaj je bilo. Tam si meril svojo pot in pazil, kam greš. Slovenci na eni in na drugi strani smo vedeli, kaj smo. Anton Mahnič nas je lepo opozoril, da če nisi katolik, nisi Slovenec, Rebula je to dogradil, da je vprašanje, če si sploh človek, če nisi katolik. Lepe absurdnosti. Zdaj pa je tudi to področje razrešeno moralno-etične obveznosti, da mora služiti ideji. Niti socialni, niti ideološki, poantirano revolucionarni, konservativni, verski ali kakršnikoli drugi. Pesniki in pisatelji so v preteklosti čutili, da morajo svoj dar vračati narodu, tako da služijo ideji, za katero so se svobodno opredelili. Tudi bratomorni. Danes je umetnost ena od dejavnosti v kulturi. Znotraj tega se vrednote pojavljajo v sodbah, da je nekdo napisal dober roman, dobro glasbo ali dobro poezijo. Količina narodotvornih ali, če hočete, državotvornih del v umetnosti ni nič manjša kot v preteklosti. Odziv nanje pa je bolj presenetljiv. Sam sem najboljše ocene svoje poezije dobil daleč od doma. Za Nobelovo nagrado so me predlagali Španci. Nihče me ni poznal osebno, pa jim je bila moja poezija všeč. Sam se sploh ne bojim, da jezik ne bi bil uporaben za nacionalno zavest in pripadnost.

Veliko mi pomeni kot verifikacija. Prišel sem v vse antologije ljubezenske poezije od Sapfo do današnjih dni, od Mediterana do Skandinavije. Pripadam vsem.

Veste, zakaj sem napisal svojo prvo pesem? Zato, ker sem pred tem nekoga pretepel. Imel sem trinajst let in ene same hlače do polovice meč.

Točno tako. Ko so me vpisali v semenišče, so bile predpisane vsaj ene dolge in ene kratke hlače. Oče pa ni imel denarja za dvoje in je pri krojaču naročil ene same. »Če ti rečejo, da niso kratke, jim povej, da se vidi gležnje,« me je podučil krojač. »Če ti rečejo, da niso dolge, jim reci, da so kolena pokrita.« V šoli so se delali norca iz mene, zato sem enega moral krepko pretepsti, kot da smo na gmajni. Res je, da sem bil močnejši od njega in sem ga dobro prebutal. V semenišču je nastal škandal. Kako, za duhovnika študira, pa pretepa sošolce za vsako figo? Slediti so morale najstrožje sankcije. Junaško sem branil svojo moralo. Poklicali so me na odgovornost, da mi povedo, zakaj me izključujejo. Za hip sem doživel razsvetljenje. »Nisem ga pretepel zato, ker je žalil mene,« sem rekel. »Udaril sem ga, ker je žalil mojega očeta, ki bi mi kupil deset hlač, pa nima s čim.« Takšna sinovska ljubezen je ravnatelja ganila in mi je bilo takrat odpuščeno. Samo hud opomin sem dobil. Mislil sem, da se bom v učilnico vrnil samo pospravit svoje stvari, pa sem se pri mizici zagledal skozi okno in začel pisati pesem. Prva dva verza sem napisal v italijanščini, ki je bila v šoli predpisani jezik komunikacije. Zgrozil sem se. On se je iz mene delal norca kot iz Slovenca, podeželana, siromaka, sciava, jaz pa pišem v njegovem jeziku? Takrat sem postal slovenski pesnik. Seveda sem imel komplekse. V šoli so nenehno ponavljali, da je Italija dežela pesnikov in svetnikov. Jaz pa nisem imel niti enega svetnika in niti enega svetovnega pesnika. Pred očmi pa sem imel Danteja, Tassa, Petrarco in druga velika imena. Seveda sem hotel to pomanjkljivost popraviti in sem se odločil, da bom napisal veliki slovenski ep v tercinah v slogu Divine Commedie. Napisal sem čez tisoč verzov v slovenščini. Pod metaforo izraelskega suženjstva v Egiptu sem pisal o trpljenju Primorcev pod fašizmom. Ko so to odkrili, so me dobesedno napodili iz semenišča. Jaz pa sem malo tudi užival v svojem soliranju.

Veste, v partizanih sem počel marsikaj. Bil sem tudi pri minerjih. Ker sem imel končane štiri razrede gimnazije in sem se med prvo ofenzivo dobro obnašal, so me gladko postavili za politkomisarja čete. Da ne bi jaz odločal, kdo gre v kakšno akcijo, sem se sam javljal za najbolj drzne dejavnosti. Samo zato, da sem bil sam ali v majhni skupini, kjer smo sami elaborirali, kako bomo kaj izvedli. Velik kolektiv, kot je bila brigada, me je utesnjeval.

Naj si privoščim pleonazem: sem za terorizem brez človeških žrtev, ki pa ni mogoč. Žal mi je. Seveda smo minirali progo, most, cesto. To pač minerji delajo. Seveda je vlak morda zapeljal na mino in je bil kdo mrtev. Tako kot današnja letala brez pilotov. Pobijejo tudi nedolžne ljudi, pa se nihče ne čuti krivega. Kolateralna škoda pač.

Ja. Tega ni mogoče zanikati.

Presojati z današnjimi očmi pretekle vojne je prav tako tvegano kot s preteklimi izkušnjami soditi sedanjost. Ko sem jaz šel v partizane, je na Primorskem šlo za nacionalno osvoboditev in nič drugega. Ljudje so bili res naveličani fašizma. Dvajset let so nas maltretirali s svojo visoko kulturo in civilizacijo in nas pošiljali umirat v taborišča. Stvari so bile jasne. Šlo je za osvobodilno vojno, revolucija je bila na drugem mestu. Edini v legalni Evropi pa smo se upirali znotraj države in proti državi, katere državljani smo bili tudi sami. V mednarodnih odnosih Primorska ni bila okupirana, ampak del italijanske države. Tukaj nismo popuščali, v ostalem smo bili fleksibilni. Naš minerski vod so zaradi dobrega dela kolektivno sprejeli v partijo. Stanovali pa smo pri zelo religiozni in zelo partizanski družini. Zvečer je bilo treba moliti rožni venec. Jaz sem kot nekdanji gojenec semenišča molil naprej, ostali komunisti pa za mano. Z otožnim spominom se sprašujem, kje je danes med nami Slovenci vsaj senca podobne strpnosti, ko gre za usodna vprašanja naroda in države.