Klubski nogomet, ki ga spremljamo tam nekje od septembra do maja vsako leto, nazorno odslikava naraščajoči razkorak med revnimi in bogatimi, saj si en odstotek najbogatejših evropskih klubov lasti devetdeset odstotkov najboljših nogometašev. Pred vsako sezono se tako nogometni zakladi še bolj nakopičijo v rokah peščice in letos ni nič drugače. Real Madrid Ronaldu in Baleu zdaj dodaja še Radamela Falcaa in Jamesa Rodrigueza, Barcelona pa bi rada svoj napad z Messijem in Neymarom še dodatno okrepila z Luisom Suarezom in Juanom Cuardadom.
UEFA Champions League, angleška Premier League in španska Primera division se zato počasi spreminjajo v tri različne pornografske kanale za neoliberalce in ne bi se čudil, če bi nekoč dobili gibanje Occupy Nou Camp in bi Slavoj Žižek nagovoril protestnike pred stadionom Etihad v Manchestru. Tudi tu so namreč možnosti revnejših v dvobojih z bogatuni iz leta v leto manjše, presenečenja redkejša in že dolgo je že vnaprej določeno, komu je mesto na zgornjem in komu na spodnjem delu lestvice.
A zato vsaka štiri leta svetovni reprezentančni nogomet poskrbi, da se nakopičeno bogastvo ruskih oligarhov, arabskih šejkov in španskih tajkunov, ves ta njihov other-people's-money, za mesec dni prerazporedi in nenadoma Ronaldo igra za prezadolženo Portugalsko, Didier Drogba in Yaya Toure za Slonokoščeno obalo, Edin Džeko dres najbogatejšega kluba na svetu zamenja s tistim najrevnejše evropske države, medtem ko sta v dresu male revne Slovenije doma na kavču obsedela Samir Handanović in Jan Oblak, velemojstrski vratarski par, za katerega bi marsikdo izmed velikih te dni ubijal. Na primer Rusi, ki sta jih domov poslali prav začetniški napaki Igorja Akinfejeva.
V reprezentančnem nogometu je vpliv kapitala pač omejen in namesto zanesljivega vratarja in vsaj enega igralca, ki bi vedel, čemu je namenjena tista pisana žoga in čemu tisti beli okvirji ob robu igrišča, so si Rusi z vso svojo nafto in zemeljskim plinom lahko kupili le Fabia Capella, najdražjega šarlatana na svetu.
Ena majhna regulacija trga, ena komaj opazna omejitev neoliberalnega ideala popolne svobode, ki pravi, da lahko za reprezentanco posamezne države nastopajo le njeni državljani, in že je vse drugače. Bogati lahko tako v svoj reprezentančni nogomet zmečejo ogromne količine denarja, zgradijo najmodernejše stadione in razkošne pripravljalne baze, najemajo največje strokovnjake za kondicijsko in psihološko pripravo svojih igralcev, a vse to ne more preprečiti, da ne bi bil njihov najboljši igralec na prvenstvu nenavdahnjeni in utrujeni Steven Gerrard in da jih ne bi nadigrala ekipa malega, trimilijonskega Urugvaja.
Enkrat na štiri leta lahko mesec dni torej gledamo pravičnejši svet, v katerem so boji med velikimi in malimi vsaj približno enakovredni in kjer lahko mali Čile izloči Španijo, še manjša Kostarika pa Italijo in kjer mora svetovna nogometna velesila Brazilija v konici napada izmenjevati Freda in Joja, dvojec, ki bi jima najbrž težko zagotovili mesto v prvi postavi reprezentance slovenskih estradnikov.
V primerjavi z nepravičnim svetom klubskega nogometa, v katerem je lahko Edin Džeko šele tretji napadalec svoje ekipe in v katerem nekdo za stotine milijonov evrov kupi Hazarda, Eto'oja, De Bruyneja, Lukakuja, Schürrleja, Baja, Torresa, Oscarja, Mato, Matića, Ramiresa in Williana, da bi nato igral bunker in čakal na priložnosti iz protinapada, se zdi svet mundiala ne le bolj pravičen, marveč že skoraj pravljičen.
Svetovno nogometno prvenstvo je pravzaprav enomesečno življenje v utopiji, enomesečni užitek v nekem malce boljšem, malce enakopravnejšem svetu, v katerem morda niso vsi enaki in je tudi prav, da niso, saj se vsi dobro zavedamo, kako duhamorno bi bilo, če ne bi bilo med enakimi nobenega Lea Messija, nobenega Jamesa Rodrigueza (saj smo že vsi kdaj med polčasom pomotoma preklopili na prvi program in za hip z grozo uzrli soočenje enakih), a je nekaj neznansko lepega v sami možnosti, da se ekipa, kot je Kostarika, prebije med osem najboljših na svetu, da ima Alžirija dejansko priložnost, da izloči Nemčijo, ali da se na zaključni turnir v Braziliji uvrsti reprezentanca Bosne in Hercegovine.
Ko se trinajstega julija v Riu mundial konča, takšnih možnosti znova ne bo več. Znova se bomo vrnili v svet, kjer so mesta na jakostni lestvici jasno določena, kjer so mali in revni obsojeni na medsebojne bitke v kvalifikacijah za ligo prvakov in v katerem kostarikam pripada vloga ponižnega avtsajderja, ki zadovoljen s svojo igro izpada v skupinskem delu tekmovanja.
Zato čim bolj uživajte v tem krasnem utopističnem nogometnem svetu in se veselite še teh nekaj preostalih sanjskih dni, saj vam bo v nedeljo trinajstega julija novoizvoljeni premier svečano obelodanil, da so v nogometu sanje dovoljene, a da je jutri nov dan in da bo v njem za nas že vsak minimalen poraz velik uspeh.