Na poti v nerazvitost in revščino

Četrt milijona ljudi brez uradnih dohodkov

Ob zaposlenih so seveda še nezaposleni. Skokovito narasla množica brezposelnih v času tik pred osamosvojitvijo in po njej je eden najbolje odčitljivih podatkov o nemudnih učinkih osamosvojitve na slovensko populacijo, ki je s seboj prinesla tudi zamenjavo družbenopolitičnega sistema, torej kapitalizem in privatizacijo. Konec leta 1989 je bilo registriranih brezposelnih 34.000; decembra 1991 jih je bilo že več kot dvakrat toliko, 91.000. Mejo sto tisoč brezposelnih je Slovenija presegla že leto dni po osamosvojitvi, vrhunec pa je bil konec leta 1993, ko je bilo registriranih brezposelnih rekordnih 137.000. Polagoma se je brezposelnost nato zniževala do konca leta 2004, ko se je spustila na 90.000. Poslej najnižje število je bilo zabeleženo konec leta 2008, in sicer 66.000. Ta drastični upad gre pripisati dejstvu, da je Slovenija tedaj uveljavila evropsko definicijo prebivalstva, na osnovi katere se je spremenila tudi metodologija ugotavljanja brezposelnosti. V obdobju 2005–2008 je prišlo tudi do čiščenja evidenc brezposelnih oseb, kajti spremenile so se njihove obveznosti do zavodov za zaposlovanje: npr. neodzivnost na pozive ima od tedaj za posledico izbris iz evidence. Znatno število ljudi, okoli 30.000, se je tako znašlo zunaj sistema in se pridružilo okroglo osemdeset tisoč neaktivnim prebivalcem, ki niso bili vodeni ne kot šolajoči se ne kot upokojeni.

V konjunkturi gradbeniškega balona je delo dobilo le 15.000 ljudi, ki so bili poprej vodeni kot brezposelni, saj je 40.000 do 50.000 delavcev prišlo kot tujcev delat v gradbeništvo večinoma iz drugih držav bivše Jugoslavije. Od leta 2009 se je število brezposelnih stalno povečevalo in konec leta 2013 doseglo 124.000, letošnji rekord pa je Slovenija dosegla februarja, s 130.000 registriranimi brezposelnimi. Poleg njih »pod radarjem« zavodov za zaposlovanje in državne statistike ostaja še dodatnih približno 110.000 ljudi, kar pomeni, da je danes v Sloveniji skoraj četrt milijona odraslih, dela zmožnih ljudi, ki nimajo uradno zabeležene zaposlitve in s tem dohodkov, pravice iz naslova brezposelnosti in denarna nadomestila za registrirane brezposelne pa se medtem sistematično zmanjšujejo. Skupaj s šolajočimi se in drugimi vzdrževanimi gre za populacijo 410.000 ljudi; skupaj z otroki do dopolnjenega 5. leta starosti pa za 540.000 ljudi ali več kot četrtino celotne populacije.

Vztrajna trditev v času po izbruhu krize 2008 je, da so poglavitni problem trga dela v Sloveniji in v Evropi mladi, ki iščejo prvo zaposlitev. Slovenija je kot edina država EU v pripravi na evropske dotacije programu Iniciativa za mlade definicijo mladega razširila na osebe do 30. leta starosti; druge članice imajo nižji starostni prag. Vendar vsaj v Sloveniji ti iskalci prve zaposlitve niso prvenstveni sistemski problem trga dela. Večji in po svojih dolgoročnih posledicah bolj pereč problem je upadanje števila zaposlitev ljudi v starosti od 45 do 54 let, ki so na vrhuncu svojih delovnih sposobnosti in usposobljenosti in ki naj bi zasedali najbolje plačana delovna mesta, s tem pa največ prispevali v pokojninsko blagajno za bodoče generacije upokojencev, današnje mlade.

Število upokojencev je v letu 2013 prvič preseglo 600.000; še deset let nazaj jih je bilo dobrih sto tisoč manj. Leta 2013 je bil skupni znesek odhodkov iz proračuna za poslovanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje okroglih 5 milijard evrov. Za primerjavo, istega leta je bilo za socialne transferje porabljenih 5,4 milijarde evrov. Pred dvajsetimi leti je ta strošek znašal 1,7 milijarde evrov. Ob tem dodajmo še, da je v Sloveniji v statusu take ali drugačne invalidnosti skoraj 90.000 oseb vseh starosti.

Vračanje v preteklost

Vendar kaže, da se bo opisana situacija že srednjeročno precej spremenila, saj se bo povečevala umrljivost v srednjeletnih starostnih skupinah: že od leta 2010 namreč beležimo začetek krajšanja pričakovane življenjske dobe moških v starosti med 45 in 49 let, do sedaj za več kot pol leta. Pričakovati je, da bo že v nekaj naslednjih kriznih letih isti razvoj zadel tudi žensko populacijo podobnih starosti. S tem je slovenska populacija izstopila iz značilnih statistik razvitega sveta in se po šestih desetletjih vrača k trendom nerazvitega.

Krajšanje pričakovane življenjske dobe za moške ima še druge posledice mimo izgube ljudi, zlasti če jih povežemo s podatki o samomorilnosti in rodnosti. Slovenija je tradicionalno v samem evropskem in svetovnem vrhu po številu samomorov, od kriznega leta 2008 pa se kaže trend povečevanja števila samomorov, ki se po začasnem znižanju ponovno bliža številki 500 na leto. Poleg tega se skokovito povečuje število smrti kot posledice nezgod, kar bi lahko povezovali z degradiranimi delovnimi in življenjskimi okolnostmi: leta 2005 jih je bilo okoli 900, leta 2012 pa že čez 1100. Ker največjo skupino (75 odstotkov) samomorilcev tvorijo moški v starosti med 40 in 50 let, ti ne le statistično krajšajo pričakovano življenjsko dobo moških, temveč znižujejo tudi projekcije za nataliteto, saj so moški teh starosti glede na demografske trende še vedno med primarnimi spočetniki otrok. Pri teh moških samomorilcih gre večinoma za ljudi, ki so bili zaradi krize abruptno ob vire preživetja in obete ekonomske prosperitete. V tem je Slovenija prizorišče primerljivih procesov kot posovjetska Rusija, za katero se domneva, da je v tranziciji izgubila 10 milijonov moških v najboljših delovnih in reproduktivnih letih. Tako demografsko gibanje moške populacije je izrazit dejavnik povečevanja revščine, še posebej ob dejstvu, da je Slovenija tradicionalno nenaklonjena vsakršni pozitivni imigracijski politiki, kaj šele celoviti demografski strategiji.

Če k temu dodamo še intenzivno migracijsko kroženje tujih državljanov (med letoma 2005 in 2012 skupno 150.000 priseljenih in 77.000 odseljenih), vidimo, da je Slovenija postala začasna država bivanja za veliko število tujcev, ki bi v drugačnih razmerah morda v Sloveniji trajno ostali. Od leta 2000 tudi prvič beležimo stalni negativni migracijski saldo slovenskih državljanov, ki do konca leta 2013 znaša že 22.000 ljudi: nastala je velika praznina v demografski, s tem pa tudi v ekonomski strukturi, saj gre za mlajše in v znatnem delu visoko izobražene ljudi (23 odstotkov). V obdobju do leta 2005 se je povprečno neto število izselitev državljanov gibalo okoli 600. Do leta 2008 se je letna emigracija povzpela na 2000, nato pa strmo poskočila do rekordne vrednosti, ko se je samo v letu 2012 trajno izselilo 5500 državljanov. Tega leta se je tudi prvič iz Slovenije izselilo več državljanov kot tujcev. Za primerjavo povejmo, da se je iz sosednje Avstrije lani izselilo nekaj manj kot 6000 avstrijskih državljanov, ob tem, da je Avstrija po prebivalstvu štirikrat večja od Slovenije. Lani je Avstrija zabeležila rekorden neto priliv slovenskih državljanov (1650), tako da je skupno število v Avstrijo izseljenih državljanov v zadnjih desetih letih doseglo že 4300 oseb.

Opisani migracijski proces za Slovenijo predstavlja, ob izgubi najbolj perspektivne delovne populacije in njenega natalitetnega potenciala, tudi izgubljene milijarde evrov, vložene v dolgoletno izobraževanje teh ljudi v breme davkoplačevalcev, dolgoročno pa celo zaporedje generacij, ki so s svojim odhodom spremenile bodočo ponudbo izobrazbenih profilov na trgu dela; učinki bodo zelo verjetno prizadeli zagonske zmožnosti vzpostavitve cele vrste ekonomskih dejavnosti, za katere ne bo na voljo ustrezno izobraženega personala tako v smislu dosežene stopnje izobrazbe kot v smislu izobrazbenih profilov.

Na drugi strani pa seveda med tistimi mladimi do 35. leta, ki ostajajo v Sloveniji, trendi vpisovanja visokošolskega študija naraščajo za vsako generacijo, tako da v zadnjih letih povprečno 70 odstotkov generacije vpisuje visokošolski študij. Deloma je temu tako, ker se mladi s tem izognejo brezposelnosti na trgu dela, deloma pa nedvomno tudi zato, ker izobraževanje vidijo kot strategijo za uspešno načrtovano trajno izselitev. Predvidljiva posledica množičnega študija za populacijo v Sloveniji je predvsem ta, da bo kvaliteta, s tem pa ugled in veljavnost slovenskih visokošolskih diplom v evropskem in svetovnem prostoru v naslednjih letih strmo padala in bodo torej potencialni trajni izseljenci iz Slovenije delovna sila, katere možnosti za zaposlitev, ustrezno nominalni izobrazbi, bodo vedno manjše. K temu je treba prišteti še dolgoročni in medgeneracijski učinek »izgubljene generacije« takšnih migrantov, ki bodo v prihodnjih desetletjih na populacijo v Sloveniji imeli kaj nepredvidljive socialne učinke.

Negativna selekcija

Iz povedanega je mogoče zvesti, da je zaposlovanje v javnem sektorju, kamor spadajo tudi podjetja v državni lasti in finančne ustanove, postalo poligon političnega in nepotističnega selekcioniranja in mreženja: v teh sektorjih so vsakršni kriteriji meritokracije povsem padli, kar je bistvena definicija gradnje tranzicijskih elit in omrežij: opisana struktura brezposelnih in trajno odseljenih to razločno kaže. Načrtovana privatizacija tega sektorja ne obeta spremembe zaposlovalnih kriterijev, temveč se bodo ti kriteriji še ožili in utrjevali. Na obstoj tovrstnega negativnega selekcioniranja razločno kažejo tudi podatki o strukturi brezposelnih z visoko izobrazbo, ki so po Anketi o delovni sili naslednji: med brezposelnimi je bilo leta 2008 približno 8000 visoko izobraženih, leta 2012 pa že 18.000 ali 20 odstotkov vseh brezposelnih. Dodatni dokaz o negativni selekciji je v dejstvu, da favorizira razliko med spoloma. Če je med visokošolskimi diplomanti dve tretjini žensk, se to razmerje med doktorandi obrne 59:41 v korist moških, kar pa oboje nima logičnega izteka pri dejanskem zaposlovanju. Ko je namreč negativno selekcioniran del teh ljudi enkrat zaposlen, se izkaže, med drugim, razvidna psevdopatriarhalizacija, ki izpričuje neobstoj kvalitetnih kriterijev pri zaposlovanju. Za primer vzemimo situacijo v visokem šolstvu: povprečna doktorica znanosti, zaposlena na eni od visokošolskih ustanov, na leto zasluži slabih 42.000 evrov bruto, ali natanko 10.000 evrov manj kot njen povprečni moški kolega.

Vsi ti podatki posredno kažejo na principe zaposlovanja, ki imajo s strokovnimi in proizvodnimi cilji malo skupnega. Celo sami podatki o skrajnih razponih med osebnimi prejemki v javnem sektorju ponovno v bistvu pričajo o arbitrarnem zaposlovanju, pri katerem kvalitativni kriteriji presoje kadrov sploh ne nastopajo: najvišja izplačana letna plača predsednika uprave v javnem podjetju je bila lani 769.000 evrov, ob tem, da je bila minimalna plača v Sloveniji marca letos 789,15 evra, povprečna plača pa 1626,41 evra, vse seveda bruto. Neto višina povprečne in minimalne plače pa se razlikuje vsega za nekaj evrskih stotakov.

Finančne posledice za slovensko prebivalstvo so znane; omejimo se le na navedbo o dinamiki povečevanja javnega dolga, ki strmo raste: po zadnjih podatkih so samo obresti posojil v prvem četrtletju 2014 znašale 279 milijonov evrov. Še lani je bil ta znesek za 72 milijonov nižji. Posledice pa so za prebivalstvo manj finančne kot stvar fizičnega preživetja: nadaljnji podatek, ki zanesljivo kaže, da se je Slovenija že prevesila k trendom nerazvitosti in revščine, je, da se je od leta 2012 do 2013 podvojilo število umrlih novorojenčkov. V letu 2012 jih je umrlo 36, v letu 2013 pa že 62. Vse do nedavna je bila Slovenija v svetovnem merilu znamenito med državami, v katerih je bila umrljivost novorojenčkov in dojenčkov med absolutno najnižjimi. Obenem preživele otroke skokovito naraščajoče ogrožajo posledice nepravilne, cenene, z maščobami in sladkorjem nasičene prehrane: beležimo dramatičen porast debelih otrok. Podatek kaže tako na kombinirane učinke naraščajoče revščine kot tudi na strm razkroj javnega zdravstvenega sistema, napoveduje pa povečano obolevnost in smrtnost prihodnjih generacij. Začetki takega trenda so že odčitljivi: v letu 2013 je umrlo 19.334 prebivalcev Slovenije, kar je največ po letu 2003. Porasta ne gre pripisati zgolj višanju deleža starejših, temveč prej povečani smrtnosti v mlajših starostnih skupinah, kar je, kot rečeno, najbolje odčitljivo pri moških: vsak četrti lani umrli moški v Sloveniji je bil mlajši od 65 let. Zvišana frekvenca obolevnosti in umrljivosti v vseh starostih in pri obeh spolih je očitno že nepovraten trend prihodnjih let.

Dr. Irena Šumi, antropologinja, raziskovalka pri Alma Mater Europaea, Maribor