Edina prepoznavna volilna kampanja je tako kampanja SDS. A ne zato, ker bi temeljila na obetajočem gospodarskem in socialnem programu – postregli so le z nekaj populističnimi obljubami, kot je na primer dvig plač za 50 evrov vsem zaposlenim, ki zaslužijo manj kot tisoč evrov – temveč ker ustvarja psihozo izrednih razmer. Temelji na teoriji politične zarote, na grobih pritiskih na sodstvo in na njegovi diskreditaciji, na izenačevanju svobode Janši s svobodo Slovenije. Ko smo pred tedni predsednico NSi Ljudmilo Novak povprašali, ali bi v primeru pravnomočne obsodbe odstopila s čela stranke, je odgovorila, da bi jo članstvo že ob sumu samo odstavilo. V Janševi stranki o zamenjavi predsednika nihče ne razmišlja. Nasprotno – poveličevanje njegovega lika in dela je vse močnejše. Prav tako se mu je po odhodu na prestajanje zaporne kazni celo rahlo dvignila podpora v javnosti.
Dejstvo je, da ima SDS daleč najbolj zvesto volilno telo: zadnja javnomnenjska anketa Ninamedie kaže, da je kar 84 odstotkov tistih, ki nameravajo čez teden dni voliti SDS, to stranko obkrožilo tudi pred dvema letoma in pol. Na zadnjih treh državnozborskih volitvah je SDS dobila med 281 tisoč in 307 tisoč glasov. Od tega še najmanj leta 2004, ko je edinkrat doslej tudi zmagala. Naslednje dvoje parlamentarne volitve je namreč zaznamoval močan antijanševski refleks, ki je odločilno prispeval tako k zmagi Boruta Pahorja kot k slavju Zorana Jankovića.
Ker pa je Janšev volilni bazen omejen oziroma ni pričakovati, da bi lahko presegel zgoraj omenjeno število glasov, bo o zmagovalcu 13. julija odločalo, ali bo Stranki Mira Cerarja (SMC) uspelo obdržati prednost pred SDS, ki ji jo napovedujejo tako rekoč vse javnomnenjske raziskave. Razlogov za visoko podporo SMC je več. Nedvomno je eden od njih ugled, ki ga v delu javnosti uživa njen predsednik. Drugi je želja po novih obrazih v politiki. Čeprav so se volilci v zadnjem mandatu z njimi pošteno opekli, je negotovost neznanega očitno še vedno privlačnejša kot že poznano delovanje tradicionalnih političnih strank. Prav tako ni nepomembno, da se SMC umešča v sredino slovenskega političnega prostora in poudarja preseganje politične polarizacije, s čimer si zagotavlja relativno širok volilni bazen in posega tudi po volilcih desnice, zlasti SLS. Očitno Cerarju tudi ne škoduje nevsebinskost njegovih predvolilnih nastopov oziroma mu to, da se do številnih občutljivih vprašanj jasno ne opredeli, še koristi. Kot na preteklih volitvah pa bo tudi tokrat marsikateri volilec odšel na volišče predvsem, da bi oddal glas proti Janezu Janši. In ti praviloma volijo tisto stranko, ki lahko premaga SDS.
Cerarjevo zmago čez teden dni tako lahko ogrozi predvsem dvoje. Da se v javnosti pojavijo podatki, ki bi kazali, da njegovo dosedanje ravnanje ni bilo v sozvočju z njegovimi v predvolilni tekmi zlasti poudarjanimi temami, kot sta poštenost in moralnost. Zmago SMC pa lahko prepreči tudi nizka udeležba oziroma počitniška odsotnost in uspavanost njegovih potencialnih volilcev.
Pomembno vprašanje pred volitvami je tudi, koliko oziroma katerim strankam bo uspelo priti v parlament. Javnomnenjske raziskave kažejo precejšnjo zgoščenost strank tik nad in pod parlamentarnim pragom. Skoraj z gotovostjo je mogoče napovedati, da bodo poleg SMC in SDS v državni zbor prišli še Socialni demokrati in Erjavčeva stranka. Pri čemer postaja vse bolj verjetno, da bo tretja najmočnejša parlamentarna stranka DeSUS. Stranki upokojencev, ki je bila s štirimi do sedmimi poslanci po letu 1996 nenehno jeziček na tehtnici, se torej obeta, da bo postala močan politični akter, ki se mu bo pri oblikovanju vlade (še) težje izogniti. Ali jim bo uspelo ponovno priti v parlament, trepetajo tako v NSi kot v SLS, ki sta po volilnih napovedih zaenkrat na samem parlamentarnem pragu. Del volilcev NSi je ob zadnjih dogodkih pritegnil Janez Janša, ljudski stranki nista koristila kolebanje njenega predsednika glede kandidature na predčasnih volitvah in izbira neizvoljivega okraja, saj je s tem ustvaril vtis, da državnozborske volitve za stranko niso posebno pomembne. Vendarle pa ne gre spregledati, da obe stranki v predvolilnih javnomnenjskih merjenjih praviloma beležita nižje rezultate, kot jih dosegata na volitvah, zato obstaja precejšnja verjetnost, da bomo imeli tudi v prihodnjem parlamentu na desnici tri stranke.
Pod parlamentarnim pragom pa po volilni napovedi Ninamedie za zdaj ostajata PS in Zavezništvo Alenke Bratušek. Razcepitve stranke, ki je bila razlog za predčasne volitve, volilci ne bodo nagradili. Takoj po kongresu je sicer Bratuškovi nekaj več možnosti dajal pridih žrtve, a je ta – tudi zaradi njenih agresivnih predvolilnih nastopov – v zadnjih tednih zbledel. Podpora PS pa je še dodatno padla zaradi Jankovićeve odločitve, da na državnozborskih volitvah ne kandidira. Kaj lahko se torej zgodi, da bo velika zmagovalka zadnjih volitev že po dveh letih in pol končala svojo parlamentarno zgodbo. Poleg Državljanske liste. Torej še ene od nekoč obetajočih strank novih obrazov.