Renzijevega govora ne gre jemati za suho zlato, pa vendar je to po dolgem času neka druga in drugačna politična govorica, ob kateri velja, dvomom navkljub, vsaj zastriči z ušesi. Njeno bistvo bi lahko zajeli v ugotovitev, da v iskanju boljše evropske prihodnosti ne gre samo za ekonomsko rešitev in logiko denarja, temveč za radikalno drugačno izostritev fokusa; potreben je skratka drug in drugačen pogled v lastni utrujeni odsev v ogledalu, potrebna je druga in drugačna paradigma mišljenja in na tej osnovi tudi upravljanja sodobne Evrope. Renzi je pred kratkim govoril na primer tudi o pogledu, ki ga Evropa obrača stran, ko gre za trupla, ki plavajo po Sredozemskem morju, to pa so trupla ljudi, ki v silni želji po življenju v naročju stare matere omagajo na surovi poti k nedosežnemu cilju, v najboljšem primeru pa končajo v nekakšnih zbirališčih na otočku, ki nikakor ne nudi blagega ugodja doma, zraslega iz zibelke evropske civilizacije. To je vsa njihova Evropa. To včasih gledamo po televiziji in tako obračamo poglede stran.
Nekoč, v starih mitskih časih, je bilo drugače. Evropa je bila takrat feničanska lepotica, mlada azijska pastirica, h kateri je hodil vasovat sam Zevs, a je ostala neosvojljiva. Klonila je šele, ko se je zakrinkal v bika in jo zvabil na izlet do obal Sredozemlja in še naprej na Kreto. Kasneje so nekateri temu rekli ugrabitev. Na Kreti sta končno spolno občevala, kar so nekateri spet razumeli kot posilstvo. Kakorkoli, lepa Evropa je na »staro celino«, se pravi v Evropo, prinesla črko alef (nekakšen selfie bikove glave), ki je zaplodila vse, čemur danes rečemo (zahodna) civilizacija. Lahko bi tudi rekli, da tisti seks na Kreti označuje konec mita in začetek (evropske) zgodovine. Evropa potem nikoli več ni bila ne mlada ne lepa, temveč skozi vso svojo zgodovino le še zgubana starka, ki je prelila neznanske količine krvi za svoja lepotičenja in pomlajevanja, za svoje globinske kot tudi bolj pozunanjene maske mladosti. Evropska kultura je polna sugestivnih prispodob, ki nam kar malo fatalistično sporočajo, da se je (zgodovinska) Evropa v resnici že rodila kot starka in da je selfie z globokimi gubami, na katerega v skladu z logiko sodijo tudi utrujenost, izčrpanost, kakopak tudi vdanost v usodo in kar je še teh starčevskih nadlog, že ves čas njeno naravno stanje. Samo upamo lahko, da tudi Renzi ne sanjari o kakem novem pomlajevanju z naličjem mlade telice, ki bi s selfiejem zapeljive mladenke spet vznemirjala črede bikov na izčrpanih pašnikih evropskih idej.
Treba bi se bilo znebiti podobe Evrope kot skrušene starke. Evropa ni ne mlada in ne stara. Evropa nima enega obraza, Evropa je mnoštvo. Neskončna množica selfiejev. Res je, med njimi je tudi slepi portret Sredozemskega morja, ki na obale malega, od boga in Evrope pozabljenega otočka, naplavlja mrtva telesa ljudi, otrok in tudi dojenčkov. Četudi iz sebičnih nacionalnih interesov, je Renzi pravilno fokusiral naš pogled. Ne gre za to, da je »tudi to Evropa«, temveč je prav v tej podobi nekakšno osišče mnoštva, osišče slike; Lampedusa je pogled sam. Ko torej iščemo »dušo Evrope« in »globlji smisel« našega evropskega sobivanja, se moramo skozi ta pogled in to optiko vprašati, kako sploh misliti mnoštvo obrazov Evrope kot bogastvo različnosti in kako, kot bi rekel Badiou, živeti to mnoštvo kot eno Evropo, patetično rečeno, kot eno mater za vse njene otroke, tudi tiste, ki prihajajo v njeno naročje od drugod, kar je mnogo več kot vprašanje civiliziranosti. Mnoštvo Evrope ni breme na plečih starke, temveč njena življenjska moč.
Mnoštvo Evrope prav tako ni demokratična maska ali narcisoiden selfie, ampak je to njen temeljni problem. Enačba z mnogimi neznankami in neštetimi rešitvami. Evropa vsekakor ni in ne more biti enodimenzionalna zgodba, sploščena na eno, jasno pregledno površino, kot to želijo njene zgrešene vladajoče politike na g(n)ojiščih nacionalizmov in v senci blodenj ekstremne desnice. Morda so tudi Renzijeve previdno kultivirane in že kar preveč tradicionalno humanistične metafore le samovšečni selfieji mladega, z ambicijami do sitosti naphanega politika, ki goji nekonvencionalnost in obilno zaliva medijsko slavo. Kmalu bomo videli, ali smo gledali le še en zvezdni utrinek v mlaki. Postavil pa je prava vprašanja, ki jih bo treba hitro izostriti in radikalizirati. To bomo morali storiti mi, Evropejci.