Tako so nekoč, v romantičnih junaških časih, nastajale Jugoslavije. To ni bila zajebancija, ves svet se je tresel, imperiji so padali, Pacifik je krvavel, ko se je ustvarjala Jugoslavija.
Danes, sedemdeset ali sto let pozneje, je vse drugače in nekako povsem nezgodovinsko. V klimatiziranih, sterilnih prostorih steklene poslovne stolpnice v Ljubljani so se okoli velike konferenčne mize s stekleničkami izvirske vode sestali mrkogledi ljudje v temnih oblekah in svetlomodrih kravatah, tajnica je prinesla kavo brez kofeina in zaprla vrata in že kako uro pozneje je Pivovarna Laško v imenu konzorcija prodajalcev Mercatorja sporočila, da so izpolnjeni vsi pogoji za zaključek transakcije prodaje večinskega paketa 53 odstotkov delnic slovenske trgovske verige Ivici Todoriću oziroma koncernu Agrokor. In tako je pred dnevi, sedemdeset ali sto let pozneje, ponovno nastala Jugoslavija.
Josipa Broza, karizmatičnega voditelja jugoslovanskih gverilcev, ki je ameriškim vojnim reporterjem v uniformi poziral za naslovnici Tima in Lifa, je v italijanski obleki s svileno svetlomodro kravato zamenjal Ivica Todorić Tito – voditelj, osvoboditelj in združitelj na naslovnicah Poslovnega tednika in Financ.
V desetletjih, ki bodo sledila, bomo tako slavili 27. junij, dan republike, ko so menedžerji v svetlomodrih kravatah dvignili vstajo proti zavojevalcem iz Evropske unije, močnim divizijam Lidla, Kauflanda, Metroja in Spara, in v Ljubljani postavili temelje Kapitalistične federativne republike Agrokor. V šolah se bodo učili, kako se je Agrokorjeva Idea v Srbiji spopadla z nekajkrat močnejšim belgijskim Delhaizom in na črnogorskem kamenju z genialnim taktičnim trikom vrhovnega komandanta prevzela verigo kioskov podgoriškega tiska, vsakega 2. januarja bomo na stadionu Maksimir v Zagrebu z veličastnim shodom praznovali rojstni dan Ivice Todorića, pionirji iz vseh krajev Agrokorja pa bodo dragemu voditelju nosili štafete s pozdravi prodajalk in skladiščnikov iz Mercatorja, Konzuma ali Sarajevskega kiseljaka.
Na koncu se bo gotovo našel kak France Bevk in napisal pretresljivo zgodbo o Todorićevem odraščanju in otroštvu v Zmijavcih pri Imotskem, kjer je ob neki priložnosti, ko očeta in matere ni bilo doma, na podstrešju našel suho svinjsko glavo.
S tem dragocenim kosom suhega mesa bi mali Ivica, bo tekla zgodba, lahko nahranil brate in sestre, toda on je že tedaj vedel, da bi bila to nespametna kratkoročna rešitev. Namesto tega je svinjsko glavo prodal vaškemu gostilničarju in kupil kokoš, ki je nesla jajca.
Nadaljevanje poznamo: v Imotskem je Ivica prodajal jajca, pridno varčeval in kupil še deset kokoši, razvil biznis z jajci in postavil otroško predelovalno farmo, jo prodal in kupil malo vaško trgovinico, zaposlil prijatelja iz šole, počasi razširil posel in na koncu ustanovil živilsko-trgovski koncern. Tako je, vsi bomo poznali to zgodbo, iz svinjske glave s podstrešja mali Ivica ustvaril skupino Agrokor.
Monopolni položaj Todorićevega Agrokorja na trgu nekdanje države že sam po sebi vsiljuje analogijo z Jugoslavijo – za Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro je Todorić osvojil še Slovenijo in postal največji regionalni živilsko-maloprodajni gigant z več kot šestdeset tisoč zaposlenimi ter tako združil sprti jugoslovanski trg. Uspelo mu je torej tisto, kar ni uspelo niti komunistični partiji z vojsko, policijo in tajnimi službami – a meni je odprla oči neka povsem druga stvar.
Kapitalistična federativna republika Agrokor je za pripojitev slovenske trgovine matični domovini – brali ste v časopisih – pri BNP Paribasu in VTB Banki vzela dvoje posojil v višini tristo milijonov evrov, še prej, aprila, pa pri ruski Sberbanki v višini šeststo milijonov, tako da so skupni Agrokorjevi dolgovi narasli na fantastičnih skoraj pet milijard evrov in pol. Gospodarski analitiki se zato strinjajo v oceni, da je »Todorićev koncern postal prevelik, da bi lahko propadel, ker bi to privedlo do zloma bančnega sistema na Balkanu«.
Ali tudi vam zveni znano? Ali niso z enakim argumentom – zdaj ste se seveda spomnili – analitiki prisegali na nesmrtnost Titove Jugoslavije, združene v gospodarskem interesu in prezadolžene oziroma prevelike in predrage, da bi lahko propadla. Pa je kljub vsemu veličastno bankrotirala.
V tistih časih, jebiga, je bilo vse drugače. Mlad revolucionar je v mladinskem tisku objavil državne skrivnosti in pristal na vojaškem sodišču, ljudstvo je šlo na ulice, poletela so letala, zabrneli tanki in nesmrtni koncern je razpadel, na njegovih razvalinah pa je ljudstvo končno, po petdesetih letih tujega trgovskega monopola, slovesno razglasilo neodvisno državo, konzorcij, karkoli že.
Saj pravim, včasih so bile te stvari bolj romantične.