Vezi med Kitajsko in Južno Korejo postajajo vse trdnejše. V letu dni, odkar sta zasedla vodilni položaj vsak v svoji državi, sta se kitajski predsednik Xi Jinping in njegova južnokorejska kolegica Park Geun Hye srečala že petič, tokrat prvič v Seulu in zato pod pozornim očesom Severne Koreje, ki ima v Pekingu zadnjega večjega zaveznika. Da je tudi ta že zelo nervozen zaradi samovoljnih potez Pjongjanga, so pokazali tudi včerajšnji pogovori v južnokorejskem glavnem mestu s poudarjenim obojestranskim nasprotovanjem spornemu severnokorejskemu jedrskemu programu ter optimizmom glede sklenitve dvostranskih prostotrgovinskih sporazumov že do konca letošnjega leta.
Strateška prerivanja
Mimo očitnega nezadovoljstva z ravnanjem tretjega v dinastiji tamkajšnjih Kimov, ki te dni izziva mednarodno skupnost s preizkušanjem raket srednjega dosega, je za Jinpinga predvsem pomembno, da pri strateškem prerivanju na Daljnem vzhodu ohrani vsak določeno ravnotežje, če se že ne more nadejati prijateljstev. Teritorialne zahteve v bližnjih morjih so Kitajsko postavile v položaj, da jo vsaj sumničavo opazuje vrsta držav od Vietnama prek Filipinov do Japonske, Tajvan in zdaj znova Hongkong pa s Pekingom nikoli nista bila v prijateljskih odnosih. Južna Koreja, ki z zgodovinskim spominom na japonski imperializem pazljivo spremlja spremembe vsiljene mirovne doktrine Tokiu po kapitulaciji v drugi svetovni vojni, je za Peking dobrodošel sogovornik. Kljub dolgoletnim razhajanjem državi s Xijem in Parkovo vzpostavljata tesne stike, pri čemer sta včeraj napovedala pogajanja o morski razmejitvi, neposredno valutno menjavo in regionalno gospodarsko sodelovanje. Kitajski predsednik je na dvodnevni obisk v Seul po že običajni proceduri pripeljal okoli 250 vodilnih gospodarstvenikov in med njimi, zanimivo, tudi ustanovitelja spletnega prodajnega podjetja Alibaba ter vodjo največjega kitajskega spletnega brskalnika Baidu.
Prioriteta je stabilnost polotoka
Kar zadeva politične cilje Xijevega obiska v Seulu, je zanj prednostna naloga stabilnost na Korejskem polotoku. Peking zato vztraja pri nadaljevanju šeststranskih pogajanj s Pjongjangom tudi v strahu pred zlomom tamkajšnjega režima, ki je v kleščah mednarodnih sankcij vse bolj nepredvidljiv. Kitajski mediji so v minulih dneh obtoževali ZDA, da s »splošnim nezaupanjem in sovražnostjo« vzdržujejo kronično napetost na Korejskem polotoku, vendar pa politični analitiki to zaostrovanje pripisujejo poskusom Pekinga, da Washingtonu odreče vlogo tistega, ki vedri in oblači v pogajanjih, v katerih naj bi imele zainteresirane in neposredno vpletene strani – Severna in Južna Koreja, Japonska, Kitajska, Rusija in ZDA – bolj enakovredno vlogo.
Nepredvidljive posledice zloma severnokorejskega režima, s katerim Kitajsko dejansko ne vežejo več nobene ideološke vezi, so tiste, ki skrbijo ne samo Peking, ampak tudi Seul v gospodarski popkovini, ki je v lanskem letu znašala že 230 milijard dolarjev. Pričakovani sporazum o prosti trgovini jo bo izdatno nadgradil in v tej luči bodo očitno sklenjeni vsi posli, ki sta si jih sosednji državi zamislili ob sedanjem srečanju na vrhu.