Nič mu ne morejo dokazati, poštenemu in pravičnemu Nicolasu. Na neznanem kraju, ob neznanem času naj bi znani osebi dal obljubo boljše službe v zameno za neke brezvezne informacije o neki nepomembni sodni preiskavi. Preiskovalci celo sumijo, da je bil takratni predsednik Sarkozy obveščen, da mu prisluškujejo. Ja, bo pa ja obveščen, če je bil pa predsednik! In kaj imajo ti tako imenovani preiskovalci sploh prisluškovati neposredno izvoljenemu predsedniku demokratične države. Pa kaj jih briga, ali je res od Moamerja Gadafija dobil 70 milijonov dolarjev za predvolilno kampanjo. Še Stasi se ne bi sramoval metod francoskih žandarjev, je ugotovil Sarkozy sam.
Seveda so vse obtožbe proti Sarkozyju politično motivirane. Ni skrivnost, da se želi spet zavihteti na čelo svoje stranke in se aktivno vrniti v francosko politiko. Morda bi mu uspelo in bi celo spet postal predsednik. Volitve bodo leta 2017, in ker so francoski preiskovalni in sodni organi zagotovo hitrejši kot v Sloveniji, recimo, da so ravno dvakrat hitrejši, bo moral Nicolas za zapahe verjetno kakšen mesec pred volitvami. Ker bo vsem Francozom povsem jasno, da je njihov ljubljeni vodja z lepo, mlado ženo povsem po krivici napoten za zapahe francoskega Doba in da so ga na križev pot poslali strici iz ozadja, bo Nicolas seveda njihov narodni heroj, politični zapornik prve klase, borec za pravice vseh ljudi in edini branik dolge demokratične tradicije velike republike Francije.
Ne vem, zakaj, ampak kar predstavljam si, kako se bodo zavedni Francozi tistega mračnega jutra zbirali ob cesti, ki iz Nicolasovega domovanja vodi proti zaporom. Tiho, zbrano, mirno in dostojanstveno se bodo vkrcali na avtobuse in ljubljenega vodjo pospremili na zadnjo pot iz svobode v kruto prihodnost. Na vseh mostovih nad cesto bodo viseli transparenti z napisi v podporo edinemu, ki Francijo lahko reši iz primeža mračnih sil preteklosti. Pred zaporom se bo zbrala nepregledna množica. Jeznih, razočaranih, žalostnih, a vseeno upajočih na boljši jutri za vse borce za človekove pravice doma in po svetu. »Danes Sarkozy, jutri ti!« bo pisalo na enem od njih. Nicolas bo pomahal Francozom v slovo, jim rekel, naj mu čuvajo državo in njene vrednote, še zadnjič bo objel svojo lepo, mlado Carlo, stisnil roko odvetniku Thierryju in šel na drugo stran.
Čeprav v zaporu, bo Nicolas prijateljem na prostosti sporočil, da je bilo prvo, kar je slišal v zaporu: »Sneli bomo Sarkozyju glavo!« Potem bo pisal dolga pisma iz »doline vranov« in upal na odrešitev in ponovno svobodo za ljubljeno Francijo in pogumnega Nicolasa. Njegovi prijatelji pa bodo prižigali sveče pred sodiščem sredi Pariza. O Sarkozyju bodo vsi govorili kot o političnem zaporniku in pozabili, da gre pravzaprav za obsojenega zaradi korupcije. Pa zakaj mi je vse to tako znano?