Imago Sloveniae se je skoraj bliskovito odzval na nenadni glasbeni uspeh mladostnika – namreč na drugo mesto, ki ga je maja na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov zasedel pianist Urban Stanič, gojenec ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet. Precej bolj pričakovano je bilo po takšnem glasbenikovem dosežku izjemno zanimanje za njegov javni recital v Ljubljani. Osterčeva dvorana Slovenske filharmonije je bila v ponedeljek prenatrpana; čeprav jo je organizator sam najel, najbrž po svojih finančnih zmožnostih, si v nastalem položaju ni belil glave glede dodatnih stroškov in je dogodek tako rekoč nemudoma prestavil v večjo Kozinovo dvorano.
V zahtevnosti izbranega sporeda in v interpretacijah smo zlahka opazili tehnično znanje in vsebinski razpon, ki segata visoko nad srednješolsko tvarino oziroma pianistično zrelostno povprečje izvajalčevih vrstnikov. Vendar nastop – brez kakršnih koli ekscesnih poudarkov – ni zbujal vtisa »nove senzacije«, temveč je predvsem slonel na ravnovesju med naravnim klicem muzične spontanosti in pianistovim (samo)nadzorom; posebno pohvalna je daljnovidna razporeditev oblikovalske energije. Takšna glasbeniško-poustvarjalska izhodišča se zdijo pravšnji temelj za nadaljnji razvoj umetnika. Urban Stanič, tudi večkratni državni prvak v matematiki in logiki, ima pri sedemnajstih letih poudarjeno razvit občutek za mnogoglasno linearnost (uvodoma igrani Bach) oziroma za navpični sestav tkiva, prav tako pa za motivično-tematski postopek. Vse izvedbe so ohranjale pregled nad kompozicijskimi celotami.
Izrazna in formalna zapletenost več kakor solidno odigrane Chopinove Balade št. 1 je s pianistom našla prebujene, vendar tudi načrtno varne, še razmeroma pičlo rubatirane rešitve (z nekaj brezciljnosti v hitrih prstnih »vokalizah« in premočnega ločevanja ob prehodih med odseki). Izjemna dramatična izjavnost je ob koncu večera zvenela iz dodane etude Vihar (op. 25, št. 11); opus 22, tokrat integralen (v nasprotju s časovno omejeno in zato skrajšano izvedbo v evrovizijskem finalu), pa ni bil najvišja točka izvajalčevega zbranostnega loka, če sodim po nekoliko manj brezhibni realizaciji. Vrhunec večera je bil tako prihranjen za Prokofjevovo Sonato št. 3, izvedeno v tonski plastiki kontrastnih tem in učinkoviti tokatni priostrenosti. Celo Liszt (Parafraza po kvartetu iz Rigoletta) se je zdel simpatičen, zaradi pianistovega občutka za pevsko fraziranje, a nič manj za breztežnost virtuoznih klavirskih dekoracij. »Usodno vprašanje« v zvezi z mladcem je, kam – oziroma predvsem h komu – bo šel študirat. Seveda potrebuje pedagoško osebnost z brezpogojnim in obenem sublimnim odnosom do glasbe. Upam, da bo Urban Stanič pri izbiri sledil predvsem svoji lastni viziji.
Programiranje do tod obravnavanega večera je vsekakor primer produktivno odzivnega, brezinteresnega, prijaznega prirediteljstva. No, nedvomno se hočejo s podobnimi atributi okititi tudi storitve Ljubljana Festivala, ponujene pod parolo Vrhunska glasba na Kongresnem trgu. Ravno v tem je tudi problem: kar se z odra prestolničnega foruma sámo razglaša za najlepše in najbolj demokratično, je pač perverzija lepote in demokratičnosti. Dandanes je prav srhljivo prisostvovati otvoritveni manifestaciji – preveč brezsramno je na dlani, kaj odloča o Ljubljana Festivalu, kdo je vdrl v polje posvečenega (kulturnega, umetnostnega) z grobostjo popolnega primitivizma in banalnih osebnih političnih ciljev; namig, da nikakor ne mislimo Darka Brleka, je najbrž odveč. Brlek je bil le potrjen za naslednji direktorski mandat, župan pa je povedal, da bo Ljubljana Festival še naprej na Kongresnem trgu. Podobno je bila najbrž ukazana partiturna »dopolnitev« konca kantate, z ognjemetom a battuta. Da Uroš Lajovic ne le ni preprečil te profanacije, temveč jo je bil – prav nasprotno – pripravljen voditi, mu kot umetniku ni v posebno čast. O njegovem dirigentskem podajanju (kolikor ga je bilo pač mogoče razbrati iz zvočnikov) sicer le še to: kot pedagoška demonstracija urejevalske elegance se je zdelo odlično, kot vstop v glasbo, ki naj bi jo prežemal vitalistični utrip, pa komajda opazno. Nekoliko mi je žal le za kakovostne pevce (Aida Čorbadžić, Marko Cvetko, Ivo Jordanov), katerih prispevki so ostali brez umestitve v prepričljiv interpretativni kontekst.
