Že tako skelečo vsebino avtor ovije v brutalno neposrednost, čeprav nenehno doliva ironičnost. Ni prostora niti za olepševanje niti za kakršno koli čustvovanje. Njegov cilj je enostavno opraviti bilanco neke propadajoče družbe, za mizerijo katere je kriv vsakdo, tudi Bog, ki »seveda obstaja, vendar je zmenjen z vsemi zločinci z belim ovratnikom na planetu«.
Z razsutim svetom se je Vallejo soočil z razsutim slogom. Njegov sistem pripovedovanja je namreč nerešljiva enačba, saj nenehno mešetari s časovno linijo in jo tako povsem zavozla. Neobrzdano preskakuje iz zgodbe v zgodbo, se pogosto vrača k že povedanemu in ga dopolni ali vstavlja vsebinske koščke, ki se ne prilegajo celotni sestavljanki, a kljub temu se mestoma zdi, kot bi pisal iz večnosti. Ob tem prehaja od povsem genialnih zamisli do čiste blodnjavosti. Zna presenetiti in osupniti s surovo, a resnično preprostostjo, vendar pogosto tudi ne zmore krotiti svojega miselnega stampeda, zaradi česar centralna zgodba utrpi številne potresne sunke. Nalaga šok terapijo vrh šok terapije, a bralcu nemalokrat ne da prostora za refleksijo. Romanu bi tako prav gotovo koristil kakšen zamolk, praznina, premor za vdih in izdih vsega povedanega.