Medtem ko pri nas ljudstvo odloča zgolj o velikih zgodovinskih vprašanjih in se referendumi organizirajo šele v vojnih razmerah, za ali proti odcepitvi, državni neodvisnosti ali pristopu h kaki mednarodni zvezi, Švicarji na referendume hodijo kot k nedeljski maši in glasujejo tako o protipriseljenskih zakonih ali prepovedi gradnje džamij z minareti kot o uvedbi potujočih javnih hiš s prostitutkami ali obvezne glasbene vzgoje za otroke.
Najbrž je to razlog – namreč to, da se na referendumih v Švici odloča o vsakem sranju, ki komu pade na pamet – da se je o enem od najpomembnejših vprašanj za prihodnost Švice odločalo tako pozno. Šele ko so bila rešena vprašanja »sex-boxov«, potujočih javnih hiš s prostitutkami, in uvedbe obvezne glasbene vzgoje za otroke, so namreč na vrsto za redni nedeljski referendum prišli protipriseljenski zakoni.
Lani so tako Švicarji na referendumu potrdili nov zakon o azilantih, ki tujcem ukinja pravico, da zaprosijo za azil na švicarskih veleposlaništvih v tujini, kakor tudi možnost prošnje za azil dezerterjem z vojnih območij. Februarja letos pa je referendumska večina izglasovala tudi prepoved tistega, kar so panično poimenovali »množično priseljevanje emigrantov«, s čimer so tujcem suspendirali pravico do svobodnega gibanja po svojem ozemlju, o čemer so se nekoč nepremišljeno dogovorili z Evropsko unijo.
Toda bilo je prepozno.
Samo kak mesec po sprejemu protipriseljenskih zakonov in ukrepov je švicarska nogometna reprezentanca odpotovala na svetovno prvenstvo v Brazilijo v sestavi, v kateri je peterica Albancev s Kosova in Makedonije, po dva Bosanca in Italijana, en Hrvat, en pol Srb, pol Španec, pa še po eden iz Čila, Pakistana, Zelenortskih otokov in Slonokoščene obale, s kapetanom Turkom na čelu. Še več, od prve enajsterice, ki je pritekla na Estádio Nacional Mané Garrincha v Brasilii, so bili samo trije »čisti Švicarji«. Od katerih je enega, mimogrede, v drugem polčasu zamenjal Admir Mehmedi, makedonski Albanec iz Gostivarja.
Ne samo, da je bila na premieri mundiala proti Ekvadorju reprezentanca videti kot revijalna selekcija Kosova z gosti, prvi gol za Švico je dal prav Mehmedi, v zadnjih sekundah za zmago z 2:1 pa drugega Haris Seferović, Bošnjak iz Sanskega Mosta. Še več, na drugi tekmi sta, ob porazu proti Franciji z 2:5, čast Švice in gol razliko za morebitni prehod v drugi krog z dvema zadetkoma rešila Blerim Xhemaili, makedonski Albanec iz Bogovinja, in Granit Xhaka, Albanec s Kosova.
A tudi to še ni bilo dovolj, na tretji tekmi, na kateri je Švica za prehod v drugi krog potrebovala zmago s tremi goli, je vse tri gole za okroglih 3:0 dal Xherdan Shaqiri, kosovski Albanec iz Gnjilan. Nič posebnega sicer, pri dveh mu je namreč pomagal Hrvat Josip Drmić.
Skratka, od sedmih švicarskih golov na prvih treh tekmah mundiala so jugoslovanski priseljenci, ki so se v zgodnjih devetdesetih napol ilegalno priselili v Švico, dali – samo trenutek, da seštejem – vseh sedem.
Na srečo slavne Švice v tistih zgodnjih devetdesetih – ko so Albanci in Bosanci s svojimi otroki bežali iz vojne, ki se je razplamtela v Jugoslaviji – ni bilo referenduma niti zakona, ki bi beguncem in dezerterjem branil priseljevanje. Menda po tem še ni bilo potrebe: švicarska reprezentanca, ki se je ravno uvrstila na svetovno prvenstvo v Združenih državah – mimogrede, prvo po Angliji 1966 – je bila arijsko čista in od dvaindvajsetih igralcev je bil samo eden naturalizirani tujec: napadalec Nestor Subiat, po rodu iz Argentine. Pa še on je bil samo rezerva.
Nakar so v naslednjih dvanajstih letih otroci azilantov in dezerterjev odrasli in dobili državljanstvo, začeli trenirati in igrati v švicarskih klubih, Švica pa nenadoma postala redna udeleženka svetovnih prvenstev.
V Nemčiji 2006, šele na drugem svetovnem prvenstvu Švice v zadnjih štiridesetih letih, je bilo v nacionalni ekipi že osem tujcev, ki so se v drugi krog turnirja uvrstili kot prvi v svoji skupini. Ko se je Švica štiri leta pozneje – brez težav, kot prva v kvalifikacijah – uvrstila na mundial v Južni Afriki, je bilo v moštvu že enajst tujcev, in zadali so edini poraz bodočim svetovnim prvakom, Španiji. Končno v Braziliji jih je že petnajst, in kot kaže, se ne nameravajo ustaviti v osmini finala, pa čeprav jih tam že čez nekaj dni čaka Lionel Messi.
Desničarji iz Švicarske ljudske stranke se zato upravičeno sprašujejo: kakšna prihodnost čaka Švico?
Ob takšnem tempu bo na svetovnem prvenstvu 2018 v Rusiji za švicarsko nacionalno moštvo igralo osemnajst ali devetnajst jugoslovanskih priseljencev in morda kak Latinoameričan, pri čemer bodo – kakršne zgodovinske sreče je Švica – po vsej verjetnosti prišli do polfinala. Na mundialu v Katarju 2022 pa bo celotna reprezentanca, skupaj s strokovnim timom in selektorjem, sestavljena iz kosovskih Albancev, katerih starši so zbežali v času vojne in Natovega posredovanja leta 1999.
Za referendum je bilo očitno prepozno in edina možnost, ki ostaja švicarskim desničarjem, je, da v svojem Zürichu lobirajo pri Fifi, da prizna Kosovo in mu omogoči sodelovanje na mundialu 2022.
Preden Švica postane svetovni prvak.
