Šest let kasneje je Nišikori še vedno mladenič, ki pa je v teniških krogih dobro znan. Letos je imel zmago proti Rafaelu Nadalu na mastersu v Madridu že skorajda v žepu, nato pa se je poškodoval – imel je bolečine v kolku in levi nogi. Zato ne čudi, da te dni v Wimbledonu melje tekmece in se je po zmagi nad Američanom Denisom Kudlo s 6:3, 6:2 in 6:1 že prebil med 32 najboljših. »Postajam vse bolj samozavesten, celo na travi, na kateri nimam veliko izkušenj, moja igra napreduje in serviram vse bolje,« pravi 24-letni Japonec, ki je teniško žogico začel udarjati, ko je imel vsega pet let. Njegov oče, ki je inženir, in mama, učiteljica klavirja, sta bila dovolj premožna, da sta mu pri 14 letih omogočila treninge na sloviti akademiji Nicka Bollettierija na Floridi. Vsak vloženi ameriški dolar sta danes dobila povrnjen desetkratno, saj se desničar lahko pohvali, da je doslej na turnirjih zaslužil že 5,2 milijona dolarjev.
Kei je trenutno najmlajši teniški igralec med najboljšo stoterico in doma vzhajajoča teniška zvezda. »Je veliko bolj nadarjen, kot sem bil sam. Nekoč lahko postane tudi številka ena na svetu,« mu laska legendarni japonski teniški igralec Šuzo Matsuoka, ki je bil ob Kitajcu Michaelu Changu eden redkih azijskih teniških igralcev, ki mu je uspelo. Prav Chang je danes njegov trener, Nišikori, ki so ga leta 2008 proglasili za najboljšega novinca leta, pa želi podreti kar nekaj rekordov, predvsem pa želi postati najboljši azijski športnik.
Na turnirjih za veliki slam je bil najvišje pred dvema letoma v Melbournu, ko je bilo sanj konec v četrtfinalu, 12. maja pa je prvič zasedel mesto med deseterico najboljših teniških igralcev, k čimer je pripomoglo tudi pet turnirskih zmag, najbolj pomembna je bila letošnja na peščenih igriščih v Barceloni. V karavani je znan po svojih močnih forhend udarcih, na mastersu je tako žogica med izmenjavo udarcev dosegla rekordno hitrost 128 km/h, povprečno pa 119 km/h. Ko ni na igrišču, se zna tudi zabavati, najraje ob igranju nogometa, golfa, branju knjig in poslušanju glasbe. Svoje mesto pa je dobil tudi v videoigrici Grand Slam Tennis, kjer so ga označili kot vsestranskega teniškega igralca, ki se odlično znajde na vseh podlagah, njegova največja prednost pa je vzdržljivost. Da lahko nekoč res postane številka ena, mu pritrjujejo mnogi, na poti do vrha pa ga lahko ustavi le lastno telo. Tudi v Wimbledonu je imel že v 2. krogu namreč težave z levim kolenom, na srečo pa mu je pomagalo že, da si je pod koleno nadel trak.