Že odštevate dneve do spektakla leta?

Seveda, začne se že čez dober teden, zato že komaj čakam, da se dirka začne. Trenutno je moj urnik resnično natrpan, ko bomo na prizorišču, bo vse skupaj veliko bolj umirjeno.

Znova boste pomočnik Petra Sagana. Kako se počutite v tej vlogi?

To zame ni nič novega. Osredotočen sem, da mu pomagam. Iskali bomo svoje priložnosti, že druga etapa nam je pisana na kožo in Sagan bi v njej lahko nekaj pridobil.

Lani ste dvakrat grdo padli. Slovenci imate na velikih dirkah veliko smole s padci. Naključje ali posledica načina vožnje?

Na dirki vozi 200 kolesarjev, ceste so ozke, kolesarji pa zelo izenačeni in mnogi med njimi veliko tvegajo. Lani sem imel jaz smolo, dve leti nazaj Jani Brajkovič. Ko skupina kolesarjev pade, moraš imeti veliko sreče, da nisi med njimi. Večina jo odnese z manjšimi odrgninami, tisti, ki imajo smolo, z zlomi. Žal je zadnja leta teh množičnih padcev res veliko.

Ko ste prvič vozili na Touru, je tekmoval še Lance Armstrong. Kako ste ga doživeli?

Seveda sem do njega imel določeno spoštovanje in vse do danes nisem pozabil, kako so gledalci noreli za njim in ga bodrili. Ves čas je moral imeti ob sebi po dva varnostnika. Armstrong je bil velik tudi po človeški plati, vedno se je znal primerno obnašati. Tour 2010 sem si najbolj zapomnil ravno po tem, da sem dirkal z Armstrongom.

Ga dojemate kot velikega zmagovalca sedmih dirk po Franciji ali predvsem kot dopinškega grešnika?

On je zame veliki zmagovalec Dirke po Franciji, čeprav so mu zaradi jemanja nedovoljenih poživil odvzeli vse zmage.

Vaš dan na dirki se praviloma začne s testeninami za zajtrk in to nato ponavljate 22 dni. Pridejo dnevi, ko želodec tovrstno hrano zjutraj zavrača?

Dostikrat se zgodi, da se želodec zjutraj upira testeninam, zadnje dni je potrebno jesti že malo na silo, brez testenin pač ne gre, saj si naslednji dan energijsko prazen. Ko zaključimo etapo, nas čakajo še dolgi transferji in v tej uri je potrebno nekaj pojesti. Ob šejkih in proteinih nam dostikrat naredijo mrzel riž z orehi. Hranjenje po dirki je zelo pomembno, potrebno se je posiliti, sicer je naslednji dan na kolesu že kritično.

Kako zahtevni so klanci na Touru?

Veliko zahtevnejši so klanci na Giru, na Touru so predvsem daljši. Primer klanca je na primer ta na Tri kralje, ki smo ga vozili na Dirki po Sloveniji, povprečna dolžina je deset kilometrov, naklon pa pet ali šest stopinj. Seveda je naklon kakšnega klanca tudi 12-stopinjski, a teh je bolj malo. Ko nimam kakšne posebne naloge in vem, da mi v etapi visoka mesta niso dosegljiva, se skupaj s podobno hitrimi kolesarji zberemo pod klancem, pustimo prostor najboljšim specialistom, mi pa gremo v svojem ritmu do vrha, da pridemo znotraj dovoljenega zaostanka do cilja in tako prihranimo energijo za naslednji dan. Mnogi gledajo zaostanke in porečejo, Koren je zaostal pol ure za vodilnim. Toda meni je to nepomembno in čisto vseeno je, ali zaostanem pet ali pa 30 minut. Na meni je, da naredim, kar mi je naročeno, in iščem priložnost na naslednji etapi.

Nato sledijo še vratolomnejši spusti. Kako hitro ste se na kolesu že peljali?

Pogosto vozimo po klancu navzdol, ko cesta sploh nima zaščitne ograje. Če ti v kakšnem ovinku kolo zdrsne, so lahko posledice tragične. Dostikrat samemu sebi rečem, da sem dober, da se po klancu navzdol spustim s tako visoko hitrostjo, na sebi pa imam samo čelado. Doslej najhitreje sem se peljal 106 km/h, sicer se ravnam po občutku, da če je spust res nevaren, raje zaviram in vozim pet kilometrov na uro počasneje, kot da bi tvegal padec. Mnogi kolesarji pa tvegajo.

Lahko opišete, kakšno olajšanje doživite, ko po treh tednih kolesarjenja prečkate ciljno črto v Parizu?

Ko se Dirka po Franciji začne, je moja največja želja vedno priti tudi do cilja v Parizu. Lani sem padel in si zlomil komolec in je bilo na meni, ali bom vztrajal še kak dan ali ne. Nato mi je šlo na bolje, bolečina je bila iz dneva v dan manjša in sem prikolesaril do Pariza. Je pa res, da takrat Sagan ni imel veliko od mene, padel sem ravno v etapi, na kateri je on zmagal. Zadnje tri dni pred prihodom na Elizejske poljane razmišljaš samo o tem, kako bo dirke končno konec. Nas pa pred začetkom dirke poučijo, kaj početi, da ne izgubljamo nepotrebne energije. Tako nam je rečeno, da na primer na masažo s seboj ne smemo vzeti prenosnega telefona ter se res sprostimo in spočijemo. Ob desetih naj bi šli spat. Spanec je namreč izjemno pomemben in če vsak dan spimo eno uro manj, kot bi morali, se to na celotni dirki močno pozna in je primanjkljaj spanca skorajda 24 ur.

Kako cenjeni ste pomočniki? Uspeh na Touru je verjetno za celotno ekipo pomemben, saj se nagradni sklad deli med vse kolesarje.

Kolesarji dobro vemo, da dirkamo za ekipo in zelo redki so, ki rečejo, da bodo dirkali zase. V ekipi računajo, da bo vsak kolesar naredil to, kar mu bo naročeno.