Ne. Vemo namreč, da v Jadranu živi 28 vrst morskih psov, od katerih se nekateri redno pojavljajo v slovenskem morju. Žal pa mnogi, ko omenjamo morske pse, pomislijo na zloglasnega belega morskega volka. Nekaj je še večjih morskih psov, na primer sinji morski pes, Hrvati mu pravijo modrulj, in mako, ki pa je pri nas silno redek. Potem sta tu še morski pes orjak in morska lisica, drugi morski psi pa so majhni ali povsem nenevarni. Največji morski pes, ki se občasno pojavlja v našem morju – morski pes orjak – se na primer prehranjuje s planktonom. Skoraj osemmetrskega sem fotografiral v Piranskem zalivu, pojavil pa se je tudi orjak, ki je v dolžino meril slabih deset metrov. A ljudje na žalost vselej, ko govorijo o morskih psih, pomislijo na velike živali z ogromnimi zobmi.
Koliko vrst je človeku resnično nevarnih?Nevarni so kvečjemu štirje – beli morski volk, morski tiger, morski bik in mako.
Obstaja jadranska populacija belih morskih volkov ali k nam prihajajo zgolj na obisk?Obstaja. Je pa res, da to pomeni le nekaj primerkov. Dejstvo je, da je bil beli morski volk v Jadranu vseskozi prisoten. Obstaja posnetek iz leta 1954, na katerem razkazujejo belega morskega volka na ljubljanski tržnici. Pred leti so belega morskega volka Willyja spremljali na naftni ploščadi 23 kilometrov od Ancone. Leta 2003 so v Jadranskem morju ujeli enega največjih primerkov nasploh v Mediteranu. Navsezadnje pa vsi poznamo prigodo iz leta 2008, ko je v bližini otoka Visa beli morski volk napadel Slovenca. Toda treba je vedeti, da je napadeni za seboj po vodi vlekel ulovljeno ribo. In treba je vedeti, da se je to zgodilo oktobra, ko na obalah ni več kopalcev, ki se jim beli morski volk izogiba.
Zakaj se morski pes sploh loti človeka? Verjetno ne zato, ker je lačen in ga želi pomalicati. Mu človek sploh tekne?Daleč od tega. Srfarji, na primer, jih mamijo, ker so podobne oblike kot njihov plen – plavutonožci. Ko srfer plava na valovih, preden se dvigne, ima roke in noge na deski, tako da od spodaj po obliki spominja na tjulnja. Od leta 1872 do 1888 je znani hrvaški biolog Brusina skrbno zbiral podatke o morskih psih. Takrat je bilo v Jadranu ujetih veliko belih morskih volkov. Ko so jih ujeli, so v njihovih gobcih našli tudi ženske pletenice, razne vojaške škornje, oficirske epolete in podobno. A takrat so bili aktualni še morski pogrebi. Pogosto se dogaja, da se morski psi hranijo tudi z mrhovino. V Sydneyju je leta 1935 pred očividci v akvariju morski tiger izbljuval človeško roko. Ko so strokovnjaki delali forenzične raziskave, so ugotovili, da je bila roka tetovirana in da jo je pravzaprav pojedel manjši morski pes, ki je bil potem plen morskemu tigru. A najzanimivejše je, da so med kriminalistično preiskavo dognali, da je roko pojedel kot mrhovino, ker je bila odrezana z žago. To je zelo znan primer, ki si ga lahko ogledate tudi na svetovnem spletu.
Statistično gledano naj bi obstajala veliko večja verjetnost, da nas povozi avtomobil, celo zadane strela, kot pa poje morski pes.Tudi verjetnost, da ti pade kokos na glavo, je bistveno večja, kot da te v tropskih morjih napade morski pes.
Je v slovenskem morju sploh zabeležen kakšen napad morskega psa?Ne.
A človek ima vendarle prirojen prastrah pred morskimi psi. V novejši zgodovini so svoje dodali še filmi, kot je Spielbergovo Žrelo…Absolutno. Ko mojim študentom popusti zbranost, se včasih pošalim in jih vprašam, katere plišaste igračke imajo doma. Eden odvrne, da ima medvedka, drugi ima mačko, tretji konjička in podobno. Vsi odvrnejo enako – doma imajo sesalce, ki jih je na svetu manj kot odstotek. To je nekoliko krivično do drugih živalskih vrst. Kakšen znak ima lamborghini – bika, ferrari in mustang – konja, jaguar – jaguarja. Zakaj nimajo ščurka, trakulje, podgane? Problem je v stereotipih, ki so nam jih vcepili. Tudi Spielberg je zagotovo kriv. In če gledamo tuje televizijske programe, na katerih predvajajo oddaje o živalih, je vedno na tapeti beli morski volk, kar me jezi in žalosti. Ta beli morski volk pa sploh ni uspešen. No, uspešen je v smislu, da se je ohranil kot karoserija uspešnega plenilca, ki izvira še iz srednjega zemeljskega veka. A pri lovu je – za razliko od nekaterih svojih sorodnikov – le petodstotno uspešen. In navsezadnje ima tudi naravnega sovražnika – orko.
Prav strah je verjetno tudi razlog, da ima varovanje morskih psov veliko manj podpore javnosti kot na primer varovanje kitov ali delfinov.Jasno, ker gre za sesalce, ki na nek način komunicirajo z ljudmi.
Ribiči jih menda vsako leto pobijejo do sto milijonov, zato naj bi 80 odstotkom vrst grozilo izumrtje. Kaj lahko njihovo izumrtje povzroči v ekosistemu?To so lahko hude posledice, kajti plenilci imajo različne vloge: med seboj se nadzorujejo, hkrati pa skrbijo, da so druge vrste v ravnovesju. Če plenilec izgine, lahko ena od vrst prevlada in ekosistem se poruši. Primer: v osemdesetih letih 19. stoletja so kanadski lovci v Aleutskem morju prelovili morsko vidro, ki se je prehranjevala z morskimi ježki, ti pa so se hranili z algami. V tistem morju so prevladovale alge haluge, velike do 20 metrov, ki so z rizoidi, nekakšnimi koreninami, stabilizirale morsko dno. In kaj se je zgodilo? Ko so kanadski lovci prelovili vidro, so se morski ježki razpasli do te mere, da so požrli vso vegetacijo. Ker ni bilo več vegetacije, je prišlo do erozije, ki je spremenila skalnato dno v peščeno. Če eliminiraš plenilca, sprožiš ekološko kaskado, ustvariš nekakšen domino učinek. Tega ne moremo pričakovati pri iztrebljenju vseh vrst, pri nekaterih pa zagotovo.
Ponekod po svetu so lov na morske pse že prepovedali ali vsaj omejili, a to za mnoge ni ovira, da ne bi več lovili, saj nadzor nad lovom očitno ni dovolj strog. Kako je s tem pri nas?Na naši postaji dobimo veliko morskih mačk in drugih morskih psov za raziskovanje – iz prilova. Kolikor vem, za hrano – razen navadnega morskega psa – ribiči v Piranskem zalivu drugih vrst ne lovijo. Na srečo morskih psov Slovenci jemo le vitke some – pange, brancine, orade in patagonske lignje. V našem morju pa mrgoli »revnih rib«. Ena takih je bradač oziroma trilja. Ta riba je bila v času starega Rima številka ena. Vredna je bila tri sužnje oziroma enega kuharja. Danes, ko se potapljam, jih vidim ogromno. A mi nimamo te kulture, da bi jih jedli, raje kupujemo patagonske lignje ali pango. V Bretaniji pa prodajo vse, kar raste in leze po skalah in v morju. In to po dobri ceni. A morda je ravno to rešitev za naše morje.
Nam bo torej uspelo ohraniti to skrivnostno in »popolno« morsko bitje?Vesel sem, da živim ob takem morju, kjer lahko še raziskujem biotsko raznovrstnost v njem in med drugim tudi morske pse. To je velika sreča. Slovenci smo dokazali, da imamo čut za ogrožene vrste – tudi ko je v Piranski zaliv zašel kit grbavec. Morski psi potrebujejo veliko časa, da spolno dozorijo – nekateri tudi več kot 20 let –, po drugi strani pa jih marsikje na žalost še vedno lovijo, ker menijo, da so njihove plavuti afrodiziak. Prve, ki bodo izginile, bodo tiste vrste, ki se selijo. Pri nas je to trnež, ki je bil nekoč zelo pogost. Beli morski volk bo že nekako preživel, ker je karizmatičen, torej uživa simpatijo in obenem grozo v očeh ljudi. Problem so druge, manj poznane vrste. In takih je zelo veliko.