»Kar bal sem se, da bom znova le drugi. Imel sem dolg niz drugih, tretjih, četrtih mest. Vsaj osemdeset odstotkov etapnih dirk končam med deseterico. Zmaga se mi je izmikala kar štiri leta. Verjamete, kako zadovoljen sem, da sem s pomočjo ekipe zadnji dan le obdržal rumeno majico, in se veselim zmage,« se je v Novem mestu na cilju 21. izvedbe dirke Po Slovenije smejalo Tiagu Machadu. Ob tem ga prav nič ni zanimalo, kaj bo naredil Ronaldo na nogometnem svetovnem prvenstvu v Braziliji. Kot ognjevit navijač Benfice le ne bi prodal Jana Oblaka. Njegova ekipa ima nekaj podobnosti z njegovo kariero. V desetletni karieri profesionalca, tudi štiri leta v elitnem RadioShacku ob Janiju Brajkoviču, ni dočakal pomembne mednarodne zmage, čeprav vsa zadnja leta sodi med sto najboljših na svetovni lestvici. Uspelo mu je šele v Sloveniji.
Na slovenskem touru, zagotovo z najbolj imenitno udeležbo in izvedbo doslej, so se veselili najbolj lačni zmag. Z izjemo novodobnega zvezdnika Michaela Matthewsa, enega junakov Gira, ki je tudi od zmage v Ljubljani naprej kazal konstantno motivacijo, so zmage romale k največjim osmoljencem, neučakancem, upom in obetavnežem, ki so dolgo čakali zmagovito potrditev, uteho, tolažbo. To je veljalo za Sonnya Colbrellija v Kočevju, v soboto v kraljevski etapi pri Treh Kraljih za Francesca Bongiorna (oba Bardiani) in sprinterja Elia Vivianija (Cannondale) včeraj v jubilejni 120. etapi v Novem mestu. Potrditev sta dobila tudi nosilca bele majice najboljšega mladega kolesarja Simon Yates (Orica) in naj hribolazec Klemen Štimulak (Adria Mobil). Slovenci so se z izjemo kolesarja iz Dobrne, ki je rešil čast najboljše domače ekipe Adria Mobil, glede na ambicije morali sprijazniti z drobtinicami.
Zmaga je bila le želja
»Razočaran? Ah, kje pa. Vi novinarji ste delali tak bavbav o tem, da bom zmagal. Želel sem zmagati. To pa je razlika. Če bi mi uspelo, bi bil to velik dosežek. Če bi bil Vršič namesto Treh Kraljev, ne bi imel možnosti, tu sem imel 50 odstotkov možnosti. Sedaj lahko pogledate tipe in imena okrog mene in se boste vprašali, kaj moje ime sploh dela vmes,« je Kristijan Koren kar malce nejevoljen moral pojasnjevati na sončnih Treh Kraljih, potem ko mu je 41 sekund zaostanka (7. mesto) za Tiegom Machadom prineslo četrto mesto. Dve sekundi je bil oddaljen od tretjega mesta, a se v skladu s kolesarsko filozofijo zadnji dan niti ni trudil, da bi izrinil Mattea Rabottinija z odra v Novem mestu, kamor slednji ob Machadu in Rusu Ilnurju Zakarinu niti ni stopil. Njegova ekipa z Matejem Mohoričem je vso energijo vložila v uspeh Vivianija. »Sem četrti, tretji ali drugi, vseeno mi je. Machado je bil najboljši v odločilnem klancu in je zasluženo zmagovalec dirke,« je bil z dosežkom sprijaznjen 27-letni Primorec.
»To četrto mesto je le dokaz, da sem sposoben biti zraven, da sem dobro pripravljen in bo motivacija za naprej. Še sam sebe sem presenetil, da je šlo tako dobro.« Na njegovo žalost se je izkazalo, da je za kolesarja njegovega tipa kar 18 kilometrov dolg vzpon na idilične Tri Kralje malce prezahteven. Predvsem prestrm v prvem delu, kjer so mu lažji hribolazci tudi pobegnili. »Nisem tipičen hribolazec. Tudi zato v prvem delu vzpona na Tinje nisem sledil vodilnim. Vedel sem, da me lahko prehiter začetek uniči. Kasneje sem jih začel loviti, a Machada mi ni uspelo uloviti. Žal tudi ni bilo nikogar, da bi mi bil v oporo,« je razločil odločilno kraljevsko etapo.
»Ni slabo, ni pa nič posebnega,« je z zelo visokimi kriteriji svoj nastop ocenil 35-letni Jure Golčer. Na domačem vadbenem hribu je po pravljično lepo urejeni cesti pripeljal 11. in končal na devetem mestu v skupnem seštevku. V 13 letih je ob dveh zmagah le dvakrat izpadel iz deseterice, pa še tedaj s tehtnimi razlogi. Zadnja tri leta je bil sploh edini vedno med deseterico. V spodnjem delu zaključnega vzpona je bil ob Korenovemu pomočniku Carusu edini, ki je sledil napadom Machada. »Žal so nas na ravninskem delu ujeli, a je Machado še enkrat napadel. Temu nisem uspel več slediti. Niti nisem imel moči, da bi pomagal Korenu. Dokazal je, da je zares močan in dobro pripravljen,« je komentiral Golčer v majici reprezentance in hlačami avstrijske ekipe Gourmetfein, potem ko v zadnjem kilometru do malega gorsko-smučarskega središča ni imel moči niti v nogah niti v glavi, da bi se s Korenom, Italijani Carusom, Sello in Paganijem ter Simonom Yatesom (GreenEdge) boril za kakšno mesto ali sekundo. »Ali sem osmi ali deveti, je nepomembno. Zame je bila težka dirka, vsaj dve leti razen dirke Po Avstriji nisem imel tako zahtevnih. Tu spredaj ni bilo slabega. V Slovenijo ne prihajajo več ekipe na trening, pridejo resno dirkat. Tudi za velike ekipe je Slovenija pomembna,« je Golčer komentiral ob navdušenju nad kuliso v vseh pogledih kraljevske etape.
Bil je težak dan
S tem, kako brutalno zahteven je bil slovenski tour, so se morali sprijazniti mnogi. V ekipi Lampre je po debaklu Ulissija reševal dedek Chris Horner. »Bila je želja, vendar po Giru nisem imel pravih nog. Drugače je bilo lani, ko sem imel Slovenijo v glavi vse leto,« je spoznal mladi Jan Polanc, lani drugi. »Nisem imel svojega dneva,« je priznal tudi lanski zmagovalec Rado Rogina, 15. v skupnem seštevku. Adrio Mobil je reševal Klemen Štimulak. V soboto je bil v begu s šesterico kar 182 kilometrov in pobiral točke na gorskih ciljih. »To je bil težak dan. Že na prvih klancih po Kozjanskem so me Italijani spraševali, ali gre za kategorizirane klance, pa sem v šali dejal, da je ta 'gratis'. Potem sem kar naprej poslušal o 'gratis' vzponih, pa še na pobočje Pohorja nismo prišli,« je zanimivo ozadje opisoval Štimi.
Zadnji dan je imel težko delo. Ker je imela kar peterica kolesarjev enako število točk (Machado, Villela, Bongiorno, Zakarin), je moral nujno v beg, da čez Slivno in Bogenšperk obleče modro majico in reši čast Adrie. Ker je bil interes izjemen, je bila prva ura nedeljske etape iz Škofje Loke proti Dolenjski daleč od paradne, saj kolesarji Adrie Mobila niso dopustili, da bi bila ubežna skupina brez Štimulaka. Uspelo je šele pri Moravčah. »Prva uro je letelo čez 50 km/h. Iz elitnih ekip sem slišal niz kletvic in jeze, kaj se gremo. A nismo odnehali. Brez Štimija ni bega in uspelo nam je. Daleč od tega, da bi nam kaj podarili,« je ozadje opisal Kristjan Fajt. »Imel sem izdatno pomoč Primoža Rogliča, da mi je pripravil teren na gorskih ciljih. In ujeli smo interes z mladim Logarjem in Rusom iz Katjuše Kočetkovom, ki je še upal, da preseneti Machada. Lepo, da smo se le pokazali pred domačo publiko,« je bil ponosen 23-letni Štimulak, edini Slovenec na odru v Novem mestu.