Razstava Rombon 1914–1918 v trdnjavi Kluže, ki je odigrala ključno obrambno vlogo na soški fronti, spada med prireditve, ki jih v Bovcu pripravljajo v spomin na tragične dogodke izpred stotih let. Obenem pa je to prva razstava, kjer so priložnost dobili domači ljubiteljski zbiralci ostalin prve svetovne vojne. Nanjo so čakali 15 let in tudi sedaj so si jo morali izboriti sami – stroka namreč nanje še vedno rada nenamerno ali namerno pozablja.
»Zasebni zbiralci imamo pri ohranjanju dediščine prve svetovne vojne veliko vlogo. Danes se je mnogi še ne zavedajo, a v prihodnje se bo pokazalo, kako pomembna je ta naša dejavnost, pa čeprav se nekaterim zdi, da nismo tako koristni, kakor je videti,« pravi soavtor razstave in zbiralec Aleš Lipovec. Očitki, da ropajo dediščino in jo odnašajo domov, so po njegovem mnenju bolj izgovor. »Nihče nam ne more oporekati znanja in nihče ga nam ne more vzeti,« meni.
Dopolnitev in ne konkurenca
Z razstavo je oživela tudi trdnjava Kluže. Člani Društva 1313, ki skrbi za preučevanje in ohranjanje dediščine prve svetovne vojne, so v njej doslej prirejali predstave in vodstva, razstavne vsebine pa ni imela. »Dolgo je veljalo, da muzej in prva svetovna vojna v Klužah nimata kaj iskati in da bi bil še en muzej poleg kobariškega na taki kratki razdalji preveč. To je za nas nesprejemljivo, že z vidika same trdnjave Kluže, ki je bila dograjena prav za ta namen in prav kliče po takšni predstavitvi na kraju samem,« meni član društva, zbiratelj in soavtor razstave Miloš Domevšček. Lipovec pa je ob tem prepričan, da to ni nikakršna konkurenca muzejem, ampak samo obogatitev ponudbe.
Sogovornika ocenjujeta, da je v Posočju vsaj 30 ali 40 zagrizenih in resnih ljubiteljskih zbiralcev vojnih ostalin. Takšnih, ki doma hranijo vsaj nekaj predmetov, pa zagotovo več kot 100. Predmete je vse težje dobiti, posebej na terenih nekdanjih bojišč, saj so jih od tod že odnesli. Pred desetletji veliko tudi čez mejo v Italijo, predvsem zaradi nekritičnega odnosa domačinov do omenjene dediščine. »A danes se to počasi vrača, posebej predmeti in zapuščina nekdanjih slovenskih oziroma avstro-ogrskih enot,« pravi Lipovec. Eksponati se vračajo tako iz Italije kot Avstrije, Hrvaške, Češke in Madžarske. »Ne razdajamo, ampak ohranjamo,« zatrjuje zbiralec. Priznava pa, da so tudi zbiralci različni in z različnimi cilji. Včasih mora tudi kaj kupiti in kaj prodati.
Edinstvene ostanke vojne mogoče najti na spletu!
Zanimivo zgodbo, ki priča o neustavljivih in vsemogočnih razsežnosti sodobnih tehnologij, pove Miloš Domevšček. Če na terenu skorajda ni več moč najti povojnih ostankov, pa se zagrizenim zbirateljem zgodi, da sem in tja kakšno popolno novost odkrijejo na spletu. »Eden od članov našega društva je na internetu po naključju naletel na posnetke pokopa vojakov, obeležja in cerkvice iz leta 1915, za katero smo iz spremnih dokumentov ugotovili, da je stala v Lepeni in da je bila posvečena vojakom, ki so jih pod seboj pokopali plazovi. Na božično noč tistega leta je namreč pod snegom življenje izgubilo 38 vojakov drugega polka iz Lienza. Vojake so pokopali 28. decembra in jim zgradili cerkvico, za njo pa kašto z obeležjem v gotici,« pojasnjuje Domevšček. Zanimivo pa je, da domačini, ki so bili tistega leta večinoma v begunstvu, za to cerkvico do danes niso vedeli. V Društvu 1313 domnevajo, da so jo bržkone že kmalu odnesli plazovi ali pa je bila v napoto italijanskim vojakom, ki so kasneje zavzeli te kraje. Ob stoletnici dogodka prihodnje leto si člani društva želijo na tem mestu obnoviti temelje cerkvice in znova postaviti obeležje.