In verjamem, da bi nas bilo malo, ki bi izbrali več kot enourno svetenje v studiu komercialne televizije. Janez Janša je izbral prav to slednje. Za takšno odločitev moraš imeti dober razlog. Nekaj ugibanj: pomagam stranki pred volitvami, grem še enkrat povedat resnico neumnem narodu, v nastopanju tako uživam, da sem to izbral za zadnjo željo, saj dolgo ne bom imel spet priložnosti, všeč mi je voditeljica, sovražim ostale nastopajoče in jim grem to povedat v obraz. Ne, tja je prišel z jasno nalogo: potrkat na slabo vest sodelujočih.
Četrtkova predvolilna oddaja je bila še najbolj podobna zadnji večerji. Odrešitelj ni bil tam, da se še zadnjič vidi s svojimi kompanjoni, ampak da vse postavi v vlogo izdajalcev. Ni šlo za enega juda, ampak za sedem zarotnikov. Tam so stali v vlogi obtoženih. Bili so sokrivci, da edini pravi junak, rešitelj in odrešitelj po krivem zapušča njihovo druščino. Nič niso storili njemu v bran. Še več, celo pomagali so mu, da je bil izgnan iz raja politične tekme. Zato ni čudno, da so gledalci največ glasov namenili prav izdanemu. Mu še zadnjič nudili moralno pomoč.
Za medij je privilegij, da lahko zadnjič gosti odhajajočega. Je stvar prestiža. Na nacionalki je ta čast pripadla Rosviti Pesek. Dobro se je zavedala te veličastne vloge in ji ni prišlo niti na misel, da bi ugovarjala kakšni trditvi. Mirno je poslušala traktate o našem sodstvu. Da je takšno, kot so bila partizanska sodišča, in da pri nas nimamo pravosodja, temveč krivosodje. In da to krivosodje ne spoštuje države. Najverjetneje bi tudi molčala, če bi ji gost dejal, da je njena pričeska črne barve. Ter da je nacionalka hujša od ruske Pravde iz petdesetih ali jugo Komunista iz šestdesetih.
Televizija je kot naročena za žrtve . Še bolj za krivce vseh profilov. Predvolilni čas je zato božji dar. Vse lahko napadejo po tekočem traku. Petra Kerčmar je v četrtek pokazala, kako se to dela. Ne zanima me, kaj mislite, zanima me bolj, za kaj vse ste krivi. Česa vsega niste naredili. Če pa ste že kaj naredili, zakaj niste naredili drugače.
Televizije iščejo nove junake in nove odrešitelje. V tem je televizija še vedno daleč pred vsemi. Jih postavi na piedestal ali pa vrže na smetišče zgodovine.
To dobro ve tudi Miro Cerar, saj brez stalnega nekajletnega pojavljanja na ekranih ne bi imel kaj iskati na volitvah. In to dobro ve tudi Janez Janša. Brez televizijske oddaje o Patriji letos ne bi imeli že drugih predčasnih volitev. Živeli bi v neki drugi državi, lahko tudi drugi republiki, kjer bi se cedila med in mleko in v zapore bi odhajali drugi. Seznam bi bil dolg, saj je v udbovskih arhivih grehov na tone. In krivosodje bi spet postalo pravosodje…
