Strah in dvom

Množična pavperizacijo prebivalstva

Osrednji smisel tega pisanja pa je v tem, da moji dvomi preraščajo v bojazen, da ne gre samo za ekonomsko neustreznost predpisanih »zdravil«, ki naj bi rešila trenutne gospodarske težave, marveč lahko tudi za njihovo hudo škodljivost, morda celo usodnost za ideal demokratične pravne in socialne države, za katerega se bojim, da ga vse bolj v preteklost odriva avtoritarno, represivno in kaznovalno pojmovanje politične ureditve, ki očitno najbolje ustreza neoliberalistični ideologiji kapitalizma. In to je tisto, kar me je prepričalo o potrebnosti ponovnih opozoril na nevarnosti zlorabe kaznovalne represije za druge namene.

Že v intervjuju za Mladino (2) sem navrgel misel, še bolje, moje prepričanje, da kriza, ki jo preživljamo, ni v prvi vrsti posledica tega, da »so nekateri pokradli državo«, marveč da gre predvsem za posledico globoke krize kapitalizma oziroma neoliberalističnega poskusa reševanja kapitalistične družbeno-ekonomske ureditve. Najspornejše pa se mi zdi geslo o varčevanju, ki je bistvo neoliberalistične variante kapitalističnega sistema in ki je bistvo bruseljskih direktiv. Ta ideologija in praksa namreč neizogibno delujeta tako, da ustvarjata množično pavperizacijo prebivalstva ter kopičenje ogromnih količin denarja in drugega bogastva v rokah peščice bogatašev. Vse to po mojem mnenju zaokrožuje Catherine Samary v intervjuju v Objektivu 15. marca 2014 (spraševala je odlična Kristina Božič), ki ponuja bogastvo ekonomskih, socioloških in politoloških analiz, od katerih naj za to priložnost navedem samo tole misel: »Nastajajoči (liberalni) kapitalizem je lahko le nedemokratičen.«

Nedavno je nekdo rekel (3), da na kriminalno ravnanje odpade kakih deset odstotkov vseh izgub in »lukenj« v našem gospodarstvu. Seveda je to samo ocena, ki pa se mi zdi verjetna, in če so povzročitelji teh izgub to naredili tako, da so, na kratko povedano, zunaj utemeljenega dvoma dokazano kradli, goljufali, zlorabljali moč in oblast ali ravnali na kak drug v kazenskem zakoniku inkriminiran način, potem ni nobenega dvoma, da so bili ali bodo utemeljeno obsojeni.

V izogib nesporazumom moram že vnaprej zavrniti politične in tem podobne diskvalifikacije avtorja teh razmišljanj, češ da brani in zagovarja tajkune in sploh tiste, ki naj bi pokradli Slovenijo. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi počel kaj podobnega. Prav nasprotno, prepričan sem o tem, da je legitimna in razumna kazenska zakonodaja in njeno, tej zahtevi ustrezno izvajanje v pravosodni praksi eden od pomembnih pogojev za splošno ter pravno varnost njenih državljanov in tako tudi za stabilnost družbe. Toda tudi simboličnost kazenskega pregona takšnih vsestransko zavržnih dejanj ni zanemarljiva. V mislih imam polnjenje nekaterih zasebnih žepov na račun javnih sredstev (investicije, sredstva za javno zdravstvo itd.), velike davčne zatajitve in tudi neposredne kršitve pravic delavcev in na splošno šibkejših in revnejših, za katere nekateri niso plačevali prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in kar je še podobnih manipulacij, ki imajo za posledico pavperizacijo prebivalstva Slovenije.

Polnjenje zasebnih žepov nekaterih »spretnjakovičev« na račun nekoč družbenega, zdaj državnega ali javnega premoženja pri nas v Sloveniji je nekoč bilo in bi bilo dobro, če bi ostalo tudi zdaj, temeljni kriterij za razločevanje dovoljenega in kriminalnega v gospodarskem poslovanju. Toda zdi se, da je težava v tem, da so bili številni, šele zdaj za kriminalne prepoznani in priznani načini poslovanja v imenu privatizacije, dobička, individualnega bogatenja, borznih in drugih finančnih špekulacij, ali po domače povedano za polnjenje zasebnih žepov, pred desetimi in tudi manj leti ne samo dovoljeni ali vsaj nekaznivi, marveč celo razglašeni za vrline. Več o tem je pisal prof. Mencinger v Pravni praksi št. 18/2014 z naslovom »Vampi s Tržaške« in pravni red.

Tu moram znova opozoriti na to, da je Inštitut za kriminologijo jeseni leta 1990 priredil seminar o prepoznavanju škodljivih in celo kriminalnih načinov privatizacije, ki ga je vodila dr. Alenka Kranjc in ki je ostal brez vsakega odmeva (4). V spominu mi je ostalo tudi, da je nekdanja SDK na državno tožilstvo poslala tisoče ovadb v zvezi s privatizacijo, ki so šle večinoma v koš. Ali je treba povedati, da je bil tedaj generalni državni tožilec viden pripadnik Demosa in tako imenovane slovenske pomladi? Skoraj dvajset let je bilo potrebnih, da so postala nekatera že tedaj formalno kazniva dejanja tudi dejansko predmet policijskega odkrivanja in tožilskega pregona. Glede na to, kar sem že povedal in da je policija bila in je sestavni del izvršne oblasti, je to dejstvo mogoče razumeti tudi kot pomanjkanje politične volje za kazenski pregon na primer menedžerskih prevzemov in drugih oblik nepoštene privatizacije. Ne bi rad komurkoli česa podtaknil, a po mojem prepričanju je bil vzrok pomanjkanja politične volje ideološko pričakovanje, da se bo s spremembo lastniške strukture tudi prevladujoča miselnost na Slovenskem obrnila k individualizmu in dobičkarstvu, proč od socialne pravičnosti in solidarnosti.

Merila dovoljenega in prepovedanega glede gospodarske kriminalitete in korupcije so se tudi v evropskem prostoru postopoma spreminjala. Najprej se je to pokazalo v nekaterih konvencijah Sveta Evrope in malo pozneje tudi v pravnem redu Evropske unije. Od tod so te spremembe prešle v kazensko zakonodajo držav članic, tudi v našo in z razumljivim časovnim zamikom tudi v prakso organov odkrivanja, pregona ter sojenja gospodarske kriminalitete in korupcije. Kot je tudi sicer običajno, je nihalo zanihalo tako energično, da so uporabili celo nekatere pravne konstrukcije, ki so pripadale nekdanjim avtoritarnim režimom, na kar sem večkrat opozoril v svojih prispevkih. (5)

In vendarle vse to ne pomeni, da bi se zaradi učinkovitosti kazenskega pregona tudi skrajnje zavržnih dejanj smeli odpovedati temeljnim načelom, ki sem jih zgoraj na kratko poudaril. Zaradi zelo hudih izkušenj iz avtoritarne preteklosti se je v kazenskem pravu uveljavilo pravilo, da morajo pravosodni organi in zlasti sodišča uporabiti najstrožja merila za ugotavljanje resnice, najstrožje spoštovati načelo zakonitosti, krivdno načelo, pravilo o restriktivnosti razlag pravnih norm, načelo in dubio pro reo in podobna, še posebej kadar gre za najhujša kazniva dejanja, zlasti tista, ki so naravo najhujših dobila zaradi pritiskov politike, medijev ali ulice.

Končno, a ne nazadnje moram še enkrat zavrniti trditev nekaterih »diagnostikov«, češ da gospodarska kriminaliteta in korupcija najresneje ogrožata demokratično ureditev zahodnega sveta. Ponavljam že večkrat povedano ugotovitev, da zaradi kriminalitete v zgodovini človeštva še ni propadla nobena država ali sistem. S posebnim poudarkom pa je treba povedati, da je pred dobrimi dvajsetimi leti razpadel tako imenovani socialistični sistem, in to tudi zato, ker je kršil temeljna načela demokratične pravne države in človekove pravice predvsem z zlorabo kaznovalne zakonodaje in organov za njeno izvrševanje za politične namene. Tudi iz kriminoloških raziskav in penoloških razprav, objavljenih v svetovni strokovni literaturi (6), je razvidno, da kriminaliteta ni poglavitna nevarnost za obstoj demokracije in pravne države, marveč so za te vrednote resnična in zelo resna nevarnost politične zlorabe kriminalnega argumenta in neobrzdano pretiravanje pri zakonodajnem in praktičnem odzivanju na ta pojav.

Diagnoz, ki sem jih omenil na začetku, je sicer več, a z nujnimi poenostavitvami se mi zdi, da sta dve poglavitni. Prva, bolj politično-ekonomska, zatrjuje, da smo zašli v krizo zato, ker vladajoči v letih po osamosvojitvi niso dosledno izpeljali »tranzicije«. Torej zato, ker da Slovenija ni izpeljala privatizacije, vključno z zdravstvom, šolstvom, znanostjo in kulturo, ni se odrekla, vsaj ne deklarativno, načelom solidarnosti in socialne pravičnosti, skratka pojmu socialne države. Iz takšne diagnoze izhajajo tudi zdravila, skladna z evropskimi, in sicer: še več privatizacije vključno z razprodajo narodnega bogastva, še več varčevanja in zategovanja pasu, torej še več brezposelnosti, revščine, brezpravja, manj javnega zdravstva, šolstva, kulture, razen za bogate, manj socialnih dajatev itd. Vse to se že dogaja, zelo grobo v Grčiji, na Cipru, v Španiji in na Portugalskem, pri nas za zdaj nekoliko manj grobo in brezobzirno, a perspektive niso ravno ugodne, če upoštevamo, da je zdaj že izvoljeni evropski poslanec Lojze Peterle v predvolilni kampanji vsemu temu zlu nadel naziv »več Evrope«!

Takšna ekonomska politika določa (determinira) tudi temeljne usmeritve kriminalitetne politike in o tem, o povečevanju represivnosti, zaskrbljeno poročajo praktično vsi vidni evropski kriminologi in penologi. Naraščajoče nezadovoljstvo množic, socialne nemire in konflikte je namreč možno krotiti, poleg neposrednega nasilja, vsaj še na tri načine: a) s krepitvijo kaznovalne represije na normativni in na praktični ravni, b) s hipotetično identifikacijo »krivcev« za nastalo situacijo (gospodarska kriminaliteta, korupcija) in s političnim ter medijskim hujskanjem množic, ki zahtevajo za »krivce« najstrožje kazni, in to takoj (učinkovitost), in c) z zvračanjem krivde za takšno situacijo na organe kazenskega pravosodja vključno s policijo, češ da slabo ali sploh ne opravljajo svojega dela.

Dvom v diagnoze in predpisana zdravila

Do nedavna se mi je zdelo, da so celo evropski veljaki končno le ugotovili, da takšna politika za izhod iz krize očitno nič ne pomaga, nasprotno, vse hudo samo še poglablja. Tako zadnja poročila iz Bruslja, ki sicer ugodneje ocenjujejo Slovenijo, Sloveniji še vedno »predpisujejo zdravila«, ki že vnaprej določajo program vlade, ki bo po volitvah prevzela oblast. Če bo ta ubogljivo, brez ugovora, boljših zamisli ali celo upora izvajala ta tako imenovana priporočila, bo nosila tudi odgovornost za nadaljnjo pavperizacijo slovenskega prebivalstva. Ostane nam le upanje, da se bo vsaj postopoma uveljavljala za človeka in k človeku usmerjena usmeritev tega združenja držav, že zato, ker na deklaratorni ravni vsebuje spoštovanje človekovega dostojanstva, socialno pravičnost, solidarnost, vladavino prava in pravičnost kot svoja poglavitna vodila.

Druga, ideološko politično obarvana diagnoza trdi, da je vzrok za krizo v tem, da Demosova oblast ni izvedla dosledne lustracije in je torej dopustila, da so se obdržale prejšnje komunistične (t.j. zločinske) naveze. Te naj bi si prilastile tiste milijarde, ki jih zdaj imenujejo »bančna luknja«, in jih poskrile kdo ve kam v različnih davčnih oazah. Nosilci in krivci za to naj bi bili tako imenovani tajkuni, poslovni goljufi in avtorji drugih koruptnih in privatizacijskih manipulacij, vsi pa naj bi bili leve politične provenience. »Zdravilo« je torej najprej četrt stoletja zapoznela lustracija, med drugim tudi v obliki že z odločbo ustavnega sodišča nedopustnega diskriminatornega »varčevanja« na račun peščice še živečih borcev NOB, veteranov in drugih, po mnenju SDS, privilegirancev. Sicer pa sodi med »zdravila« takšne politične usmeritve zlasti zaostritev kaznovalne represije, tako na zakonodajni kot na ravni policijske, parapolicijske in pravosodne prakse. Temu je treba prišteti še raznovrstne grožnje s »temeljito reorganizacijo« pravosodja, dopolnitve in popravke kaznovalne zakonodaje, ki obetajo nadaljnjo demontažo načela delitve oblasti. Glede na to, da bomo v kratkem ponovno volili, si dovolim izraziti upanje, da bodo slovenski volilci imeli toliko razuma in preproste človeške pameti, da ne bodo nasedli tistim, ki ponujajo varčevalno, avtoritarno in represivno oblast, ki da bo naredila red v tej zmedeni Sloveniji.

Na tej točki, ki zadeva naravo kriminalitetne politike, ta pa determinira bistvo političnega sistema kot demokratičnega ali pa »avtoritarno policijskega«, sta torej obe »diagnozi« in obe »zdravljenji« dejansko identični, čeprav na videz ideološko različni. To ugotavljata tudi Flander in Meško, ko pravita: »Za večino reform, ki sta jih politična desnica in levica bodisi vsaka zase bodisi vzajemno izpeljali v zadnjih letih, lahko ugotovimo, da na krilih neoliberalizma in neokonservativizma utrjujejo zasnovo penalne (kaznovalne, op. avt.) družbe in države.« (7)

Razlogi za moje dvome o teh diagnozah in o predpisanih zdravilih so dvojni. Najprej dvomim o njihovih ekonomskih učinkih, a ker to ni moje strokovno področje, se zanesem na analize in stališča strokovnjakov s tega področja. Tudi njihovi predlogi za izhod iz krize me prepričujejo, čeprav se realistično gibljejo bolj v okvirih »popravljanja« kapitalizma« kot njegove temeljite reforme.

Drugi razlog, ki pa sodi na moje strokovno področje, je bojazen, da bodo imeli napačne diagnoze in predpisana zdravila katastrofalne učinke na temeljne vrednote demokratične, na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic utemeljene države. Pri tem imam pred očmi raznovrstne zlorabe kaznovalne represije, ki smo jih nekoč že doživeli.

Ne samo dvom, kar strah me popade, ko berem o občutnem povečanju števila obsodilnih sodb, ko berem in slišim kritična mnenja in stališča več odvetnikov, med drugim o tem, da šteje med sodniki oprostilna sodba ta trenutek za napako. Pretrese me, ko preberem zaskrbljeno vprašanje prof. Mencingerja, ali ne sodijo sodišča po zahtevah ulice, in ko sam dobim pismo obsojene osebe, ki me obvešča o tem, da sodišče ni dovolilo izvedbe razbremenilnih dokazov, ki bi podrli obtožbeno politično kriminalistično hipotezo.

Samo primeroma sem navedel nekaj strokovnih dobronamernih opozoril na delo organov kaznovalne represije, a je to dovolj kot opozorilo, da se nam ne bi ponovile avtoritarne zlorabe kaznovalne represije na zakonodajni in praktični ravni. Izkušnje z nekaterimi prirejenimi političnimi procesi, kot so na primer Nagodetov, dachavski in še kateri, izkušnje z Golim otokom kot simbolom podivjane represije in podobnimi zlorabami kazenske represije bi morali razumeti kot pouk o tem, česa ne smemo več ponoviti, ne pa kot sredstvo za politično diskvalifikacijo drugače mislečih. Obeh naukov zgodovine ne bi smeli nikoli izbrisati iz našega zgodovinskega spomina, toda previdnost vendarle narekuje, da je tudi zdaj, tako kot nekoč, še vedno bolje, če deset krivih pobegne roki pravice, kot če en sam človek izgubi prostost ali celo življenje zaradi podivjane represije, zavite v zlorabljeno kazensko pravo.

2 Mladina, Intervju, št. 9, 28. 2. 2014

3 Navajam po spominu, zato se ne morem sklicevati na avtorja.

4 Glej o tem: Žnidaršič Kranjc, A.: Razmišljanja ob ugotavljanju nezakonitega prilaščanja družbenega premoženja. V: Nove oblike nezakonitega prilaščanja in razprodaje družbenega premoženja. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 1991.

5 Glej o tem: Bavcon, L.: 2. Evropska unija in kazensko pravo. V: Izzivi in odzivi III. Zvezek, Inštitut ta kriminologijo, Ljubljana 2013.

6 Glej o tem več: Šelih, A.: Gibanja kriminalitete v državah srednje in vzhodne Evrope v času tranzicije – česa nas lahko naučijo. V: Skoraj stoletje prof. Ljuba Bavcona, Inštitut za kriminologijo, 2014, s. 272 in nasl.

7 Meško, Flander: Punitivni in kaznovalni populizem v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 4, Ljubljana 2013

Poleg že omenjenih opozarjam tudi na nastope prof. Franja Štiblarja, zadnjega sem bral v Nedeljskem dnevniku z dne 11. junija – Prestrašene ljudi je lažje voditi.